Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

V Kanadi še vedno odmeva afera, ki kaže, kako malo je vredno človeško življenje. Tamkajšnja vojna veteranka in paraolimpijka Christine Gauthier je večkrat poslala prošnjo, da dobi dvigalo za invalidski voziček. Nazadnje so ji iz oddelka za veterane odgovorili: »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo storitev MAID.« Kar pomeni, da bi ji »pomagali« pri smrti. Državni uslužbenci so ji ponudili vso potrebno opremo za evtanazijo. Kakopak, »evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja,« je pred meseci zapisal eden glavnih zagovornikov evtanazije v Sloveniji filozof in profesor Igor Pribac.

Razviti svet je padel v svojevrsten paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih in se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen za najhujše zločine, hkrati poveličujejo »kulturo smrti«, ko usmrtitev ni kazen, ampak izraz »sočutja« in »lajšanja«. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla iz krščanskih koreninah in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo.

Ne gre samo za kršenje načel in teptanje vrednot, temveč pod krinko humanizma tudi za pot v barbarstvo. Evtanazija namreč v imenu humanosti prekinja človekovo življenje. Kje so zdaj toliko opevani ideali človečnosti in dostojanstva? Je življenje res vredno kot znaša račun za zadnjo injekcijo? Bojim se, da je transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti in socialne pravičnosti evtanazira človeka. To se je že zgodilo. Spomnite se primera 23-mesečnega Alfieja Evansa in zavedali se boste, da gre za obujanje zloglasne operacije Akcija T4 (Aktion T4).

Kogar le malo zanima 2. svetovna vojna, je zagotovo slišal za Akcijo T4. V nemščini Aktion T4, okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletne operacije, so začeli izvajati leta 1939. Določeni nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki se štejejo za »neozdravljivo bolne« in izdajo odredbo za »smrt iz usmiljenja«. To je bil program evtanazije, podporniki so zatrjevali, da »jemljejo življenje, ki ni vredno življenja«. In tukaj še ni konec podobnosti med Akcijo T4 in sodobnimi zagovorniki evtanazije. Tudi pred 80 leti so, podobno kot danes Pribac, trdili, da posamezniki, ki potrebujejo stalno nego, imajo psihiatrične in nevrološke motnje ali težjo telesno okvaro, predstavljajo »finančno breme za nemško družbo« (kasneje je bilo finančnemu bremenu dodano še »genetsko« breme).

Program evtanazije se je po dveh letih od načrta za uničenje »nesposobnih, ki so breme« razširil tudi na druge kategorije ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških (Žide in Cigane) sovražnikov. »Sprejeli so radikalne strategije za odstranitev tistih, ki niso ustrezali njihovi viziji,« so zapisali v Spominski muzej holokavsta Združenih držav Amerike.

Postmodernistična evtanazija kot sredstva, da se človeka odreši, kot bi rekli Nemci leta 1939, »življenja, ki ni vredno življenja«, gre trenutno iz faza (nekatere države so evtanazijo že uzakonile) prostovoljnosti (primer Christine Gauthier) v fazo, ko država dobiva pravico, ljubko rečeno, mediatorja s končno sodbo (zgoraj opisani primer Alfieja Evansa). Za zdaj se tovrstno početje, ki krši zakonitosti in vrednote naše civilizacije, omejuje na tiste, za katere medicina presodi, da so neozdravljivo bolni in, kot pravijo, životarijo. Zagovorniki evtanazije trdijo, kot ima vsak »pravico do dostojnega življenja«, ima vsak »pravico do dostojne smrti«; kot da naravna smrt ni dostojna. Še posebej starejši, ki naj bi obremenjevali družine in državni proračun. Zdaj pa seštejte dva plus dva in se vprašajte, zakaj bo Golobova vlada zamaknila izvajanje institucionalne oskrbe za starejše? Mogoče (podobno kot druge zahodne države) delajo prostor za afriške in arabske migrante, ki naj bi zamenjali Evropejce?

Pri tovrstni negaciji človeške osebe sodelujejo zdravniki, ki imajo dolžnost pomagati, razbremeniti bolečin, spremljati človeka in spoštovati njegovo življenje. Zato je potreben nov načrt paliativne oskrbe na domu ali v bolnišnicah. Zdravstveno osebje mora biti sposobno lajšati bolečino, absolutno mora spoštovati življenja. Gre za vprašanje človečnosti.

Zdravniki so začeli sodelovati pri splavih, nadaljujejo s sodelovanjem pri evtanaziji, sledili bodo medicinski umori političnih nasprotnikov, ali kaj? So vsi zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego? Tam je jasno zapisano, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«. Čas je, da se zdravniška stroka pogleda v ogledalo.

Namesto lajšanja dajati injekcije in ob tem reči, da življenje ne zasluži več živeti, ker ni dostojno, to so vrata pekla. In ko bodo povsem odprta, se bomo odrekli vsaki etiki. Evtanazija ni več stvar medicine, ni več medicinska zahteva. V tem tisočletju je pod vplivom prebujenih ideologij postala družbena zahteva – narediti prostor določeni skupini uniformnih idej. Ti koraki v prihodnost, ki jih zastavonoše transhumanizma označujejo kot korake v »končno svobodo«, bodo jutri hitro postali umazani. Kot je imela operacija Aktion T4 več postopnih faz, jih imajo tudi sodobni sli kulture smrti: zloraba evtanazije v ideološke in politične namene. Najhujši »zločini« postajajo »miselni zločini«; to, da prosto širiš ideje in mnenja. Svobodo govora so že zelo omejili, kdor se bo temu upiral (in bojim se, da ta čas ni daleč), bo kot »breme družbi« evtanaziran. Ker je to ceneje, kot ždenje v zaporu. In temu ne bodo rekli usmrtitev, ampak smrt iz usmiljenja. Če se zavzemaš za tradicionalne vrednote, moraš za časa življenja zelo trpeti.

Evtanazija je vsekakor simptom bolne postmoderne družbe; smrt ni več eksistencialna danost, ampak zahteva, ki jo določa prevladujoča ideologija v družbi. Njena legalizacija bo povzročila, da farmacevtske družbe ne bodo več razvijale učinkovita sredstva za lajšanje bolečine in trpljenja, da ne bo več zdravil, ki bi učinkovito pomagala ljudem ob koncu njihove tuzemske poti. Bodo le še sredstva, ki bodo pospešila in lajšala pot v onostranstvo drugače mislečim. In to bo novodobna vrlina.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike