»Vedno sem ljubila življenje.Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
Zgornji stavek je izrekla Oriana Fallaci, ena najboljših novinark 20. stoletja in velika borka za svobodo govora. Italijanka, v mladosti »zadrta« levičarka, ki se je pridružila komunističnemu gibanju in se mu kasneje odrekla, ker želijo komunisti nadzorovati življenje posameznika in zatirajo svobodo govora, je seveda govorila o življenju, ki ga je treba braniti s puško. Če bi danes še živela (po možnosti v Sloveniji) in kaj takega rekla, bi jo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan naznanila tožilstvu, vladna koalicija pa k ščuvanju k nasilju. Kot so to storili v primeru zapisa Tomaža Štiha na družbenem omrežju Twitter.
Štih, znan kot Libertarec, je napisal: »Nič ni narobe, če se oborožite in se nič ne zgodi. Vse je narobe, če se ne oborožite in se kaj zgodi.«
Preberite še enkrat. Da ni prav nič narobe, če imate doma orožje, ki vam ga ni potrebno uporabiti, če bi vas kdo napadel. In da vas lahko stane življenja, če ga nimate. Poleg tega Štih nikjer ne spodbuja ljudi, naj se oborožijo nezakonito. Danes lahko v Sloveniji legalno vsak pridobi orožje, če izpolnjuje določene pogoje. In kaj je potem narobe? Samoobramba je po slovenski zakonodaji povsem legitimna in legalna, tudi če na napad, kjer je ogroženo tvoje življenje, odgovoriš s strelnim orožjem. Predstavljajte si, da v vaše stanovanje vdre človek z mačeto in vas hoče ubiti, vi pa pograbite nožek in vilice ter se skušate ubraniti. Če niste ravno John Wick ali Jack Reacher, boste čez nekaj minut pokojni, za seboj boste pustili žalujočo vdovo in nepreskrbljene otroke. Tako pa imate strelno orožje in zanj vsa potrebna dovoljenje ter se ubranite napadalca. Levičarji bodo sicer noreli, da ste se s pištolo spravili na človeka, ki je imel »samo« mačeto, ampak vi boste preživeli. In to je pomembno.
Zloraba strelnega orožja za kriminal je nedvomno resen problem. Toda kriminalci so v vsakem primeru (nezakonito) oboroženi, njim ni treba govoriti, naj se oborožijo. Zato je težnja večine vlad po svetu, da bi ljudi razorožile in povečale nadzor nad posestjo orožja, predvsem lažna ideološka drža po meri bojazljivih politikov. Ko nekdo meni, da s tem, ko so ljudje oboroženi, ni prav nič narobe (še posebej, če jim orožja ni treba nikoli uporabiti), se kot s pritiskom na gumb sproži aktivistični in medijski stroj. Začne se pogrom, ki ga poganja levičarska propaganda.
Ni naključje, da tisti, ki so se zagnali v Štiha (in še prej v Janeza Janšo), nasprotujejo tudi svobodi govora in zahtevajo zadušljivo regulacijo ter da so ravno ti ljudje veliki zagovorniki kulture smrti (evtanazija, splav), ki je povezana s sekularnim postmodernizmom in lažnim sočutjem. In obratno. Zagovorniki absolutne svobode govora in ljudje, ki jih ne moti, da imajo posamezniki v lasti orožje, so največji podporniki svetosti in nedotakljivosti življenja. Ali kot pravi Fallacijeva: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.« Pred komerkoli.
Obstaja veliko božičnih filmov, velikonočnih zelo malo. Okoli Božiča so pesmi, drevesca in jaslice, Velika noč, čeprav največji krščanski praznik, je nekoliko bolj odmaknjena. Kar je po svoje nerazumljivo: velike zgodovinske osebnosti se spominjamo na dneve njihove smrti, redko na dneve, ko so se rodili. Pri Kristusu je obratno. Ali je za to kriva komercializacija Božiča ali mogoče to, da se sleherniku zdi verjetnejše, da se je Kristus rodil kot da je vstal in večno živel? Ne vem, ampak v tem hipu se mi ne zdi pomembno. Osredotočenost je na samo sporočilo, ki je ob Veliki noči globje in skrivnostnejše.
Velika noč je zgodba o ljubezni, ki premaga zlo. Je zgodba o Jezusu Kristusu, ki je moral po lažnih obtožbah v demonsko podzemlje, da je vstal. In v tem je bistvo. Na tej točki lahko vlečemo (in moramo vleči) vzporednice s slovenskim narodom, jezikom, nuklearno družino in vero. Kristusova smrt ima nek smisel le ob domnevi, da je preživel, drugače bi bil le ena izmed mnogih žrtev zlobnih ljudi.
Kot da ne bi bila dovolj smrtonosnost ideologij v dvajsetem stoletju, v današnjem času pustoši med narodi postmodernizem. V svojimi strupenimi bodali v imenu kulture preklica pustoši med bogaboječimi ljudmi. Toksični kulti vseh vrst želijo utišati oznanjanje resnice, zato potrebujemo zglede, ki pokažejo, da je trpljenje znosno, ker prihaja odrešitev. In Kristus je dober primer; ne glede na to, da je njegova zgodba izražena v arhaičnem klaretu, je oznanilo jasno.
Pomislite, da je lažnim prerokom sodobnosti že sama besedna zveza »Blagoslovljene velikonočne praznike« (podobno kot »Vesel Božič«) sumljiva. Nekatere trgovske hiše (kot denimo Lidl) se ji v imenu politike vključevanja in nediskriminacije izogibajo. To ni samo uničevanje vidnih simbolov, to je dobesedno brisanje krščanskih praznikov in tradicije, ki spremljajo naše življenje. Prebujene tolpe rokovnjačev najprej napadajo v decembru, aprila grabijo jajca in šunke. Ja, v začetku je bila Beseda, ki pri njih postane meso, ko se vanj parazitsko zažrejo in odrekajo izvorno praznovanje. Oklepanje pomenskega polja o skrbi za neužaljenost in dobro počutje tistih, ki prihajajo, da bi velikonočno izročilo spremenili v sebi prijazno kulturo, postane na ta način zelo pomembno.
Velika noč je praznik upanja, žrtvovanja za dobro. Sta premagana strah in obup z namenom preživetja. Skozi stoletja se je celotna naša civilizacija prilagodila temu tempu in ga živela. Bilo je sozvočje bližine narave in nebes; nihče se ni spraševal, naši predniki so to preprosto živeli. Preživeli so težke čase, a ohranili raznolikost na nam ljubi stari celini. Nato je prišel postmodernizem, ta slabo odigrana igra, ki se kar noče končati in kapljico po kapljico spušča strup na križ, ki smo ga bili pripravljeni nositi že davno. Danes še zvonovi ne udarjajo več z istim zvenom. Mestoma bijejo v ritmu teorije spolov in odprtosti za tiste, ki s seboj nosijo sulico, da jo zabodejo v našo stran, kot so to storili Kristusu. In v sebi nosijo lažno upanje, da jim bo dano (pre)živeti. Kristusovo srce ni bilo prebodeno, da bi umrli, ampak da bi živeli življenje, ki je prehajalo iz roda v rod. Razume to krščanski svet?
Na velikonočno soboto je svet v temi, ker je luč Stvarstva ugasnila. Takrat se izkusi pomen križa in križanega Jezusa. Vstajenje, ki sledi, je upor proti (kulturi) smrti, pomeni kljubovanje in ponovno rojstvo. Le do konca potolčeni ljudje so se sposobni ponovno vzdigniti. Vprašam se, ali nismo že dovolj trpeli in prenašali novodobne modne muhe, ki nam diktirajo, kako naj živimo in uničujejo zdrav razum naših otrok? Vprašam se, ali nismo že dovolj ponižani in potolčeni, da bi se zdaj res lahko zbudili. Vprašam se, ali bomo še naprej igrali vlogo žrtve ali se bomo kot smrtno ranjeni bojevnik dvignili in si vzeli nazaj tisto, kar je bilo naše in za kar smo živeli? Kdo bo tisti, ki bo prvi povzdignil glas in razbil skalo nad grobom, ki ga je kultura preklica skopala za krščanstvo?
Vzemimo velikonočni dar vstajenja kot kažipot za obnovo naše kulture, vere in tradicije. Domneve, da je z nami konec in naj se vdamo v usodo, so indoktrinacija preklicanih. Ne nasedajmo jim.
V Kanadi še vedno odmeva afera, ki kaže, kako malo je vredno človeško življenje. Tamkajšnja vojna veteranka in paraolimpijka Christine Gauthier je večkrat poslala prošnjo, da dobi dvigalo za invalidski voziček. Nazadnje so ji iz oddelka za veterane odgovorili: »Če ste tako obupani, gospa, vam lahko ponudimo storitev MAID.« Kar pomeni, da bi ji »pomagali« pri smrti. Državni uslužbenci so ji ponudili vso potrebno opremo za evtanazijo. Kakopak, »evtanazija je bistveno cenejša od stroškov večine bolnikov v bolnišnicah ob koncu njihovega življenja,« je pred meseci zapisal eden glavnih zagovornikov evtanazije v Sloveniji filozof in profesor Igor Pribac.
Razviti svet je padel v svojevrsten paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih in se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen za najhujše zločine, hkrati poveličujejo »kulturo smrti«, ko usmrtitev ni kazen, ampak izraz »sočutja« in »lajšanja«. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla iz krščanskih koreninah in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo.
Ne gre samo za kršenje načel in teptanje vrednot, temveč pod krinko humanizma tudi za pot v barbarstvo. Evtanazija namreč v imenu humanosti prekinja človekovo življenje. Kje so zdaj toliko opevani ideali človečnosti in dostojanstva? Je življenje res vredno kot znaša račun za zadnjo injekcijo? Bojim se, da je transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti in socialne pravičnosti evtanazira človeka. To se je že zgodilo. Spomnite se primera 23-mesečnega Alfieja Evansa in zavedali se boste, da gre za obujanje zloglasne operacije Akcija T4 (Aktion T4).
Kogar le malo zanima 2. svetovna vojna, je zagotovo slišal za Akcijo T4. V nemščini Aktion T4, okrajšava za Tiergartenstraße 4, ulični naslov v Berlinu, kjer je bil sedež šestletne operacije, so začeli izvajati leta 1939. Določeni nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki se štejejo za »neozdravljivo bolne« in izdajo odredbo za »smrt iz usmiljenja«. To je bil program evtanazije, podporniki so zatrjevali, da »jemljejo življenje, ki ni vredno življenja«. In tukaj še ni konec podobnosti med Akcijo T4 in sodobnimi zagovorniki evtanazije. Tudi pred 80 leti so, podobno kot danes Pribac, trdili, da posamezniki, ki potrebujejo stalno nego, imajo psihiatrične in nevrološke motnje ali težjo telesno okvaro, predstavljajo »finančno breme za nemško družbo« (kasneje je bilo finančnemu bremenu dodano še »genetsko« breme).
Program evtanazije se je po dveh letih od načrta za uničenje »nesposobnih, ki so breme« razširil tudi na druge kategorije ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških (Žide in Cigane) sovražnikov. »Sprejeli so radikalne strategije za odstranitev tistih, ki niso ustrezali njihovi viziji,« so zapisali v Spominski muzej holokavsta Združenih držav Amerike.
Postmodernistična evtanazija kot sredstva, da se človeka odreši, kot bi rekli Nemci leta 1939, »življenja, ki ni vredno življenja«, gre trenutno iz faza (nekatere države so evtanazijo že uzakonile) prostovoljnosti (primer Christine Gauthier) v fazo, ko država dobiva pravico, ljubko rečeno, mediatorja s končno sodbo (zgoraj opisani primer Alfieja Evansa). Za zdaj se tovrstno početje, ki krši zakonitosti in vrednote naše civilizacije, omejuje na tiste, za katere medicina presodi, da so neozdravljivo bolni in, kot pravijo, životarijo. Zagovorniki evtanazije trdijo, kot ima vsak »pravico do dostojnega življenja«, ima vsak »pravico do dostojne smrti«; kot da naravna smrt ni dostojna. Še posebej starejši, ki naj bi obremenjevali družine in državni proračun. Zdaj pa seštejte dva plus dva in se vprašajte, zakaj bo Golobova vlada zamaknila izvajanje institucionalne oskrbe za starejše? Mogoče (podobno kot druge zahodne države) delajo prostor za afriške in arabske migrante, ki naj bi zamenjali Evropejce?
Pri tovrstni negaciji človeške osebe sodelujejo zdravniki, ki imajo dolžnost pomagati, razbremeniti bolečin, spremljati človeka in spoštovati njegovo življenje. Zato je potreben nov načrt paliativne oskrbe na domu ali v bolnišnicah. Zdravstveno osebje mora biti sposobno lajšati bolečino, absolutno mora spoštovati življenja. Gre za vprašanje človečnosti.
Zdravniki so začeli sodelovati pri splavih, nadaljujejo s sodelovanjem pri evtanaziji, sledili bodo medicinski umori političnih nasprotnikov, ali kaj? So vsi zdravniki pozabili na Hipokratovo prisego? Tam je jasno zapisano, »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«. Čas je, da se zdravniška stroka pogleda v ogledalo.
Namesto lajšanja dajati injekcije in ob tem reči, da življenje ne zasluži več živeti, ker ni dostojno, to so vrata pekla. In ko bodo povsem odprta, se bomo odrekli vsaki etiki. Evtanazija ni več stvar medicine, ni več medicinska zahteva. V tem tisočletju je pod vplivom prebujenih ideologij postala družbena zahteva – narediti prostor določeni skupini uniformnih idej. Ti koraki v prihodnost, ki jih zastavonoše transhumanizma označujejo kot korake v »končno svobodo«, bodo jutri hitro postali umazani. Kot je imela operacija Aktion T4 več postopnih faz, jih imajo tudi sodobni sli kulture smrti: zloraba evtanazije v ideološke in politične namene. Najhujši »zločini« postajajo »miselni zločini«; to, da prosto širiš ideje in mnenja. Svobodo govora so že zelo omejili, kdor se bo temu upiral (in bojim se, da ta čas ni daleč), bo kot »breme družbi« evtanaziran. Ker je to ceneje, kot ždenje v zaporu. In temu ne bodo rekli usmrtitev, ampak smrt iz usmiljenja. Če se zavzemaš za tradicionalne vrednote, moraš za časa življenja zelo trpeti.
Evtanazija je vsekakor simptom bolne postmoderne družbe; smrt ni več eksistencialna danost, ampak zahteva, ki jo določa prevladujoča ideologija v družbi. Njena legalizacija bo povzročila, da farmacevtske družbe ne bodo več razvijale učinkovita sredstva za lajšanje bolečine in trpljenja, da ne bo več zdravil, ki bi učinkovito pomagala ljudem ob koncu njihove tuzemske poti. Bodo le še sredstva, ki bodo pospešila in lajšala pot v onostranstvo drugače mislečim. In to bo novodobna vrlina.
Bodimo zelo jasni: odločitev vrhovnih sodnikov ZDA ni moralna sodba o splavu. Sodniki niso sociološko, psihološko, ideološko ali politično razpravljali (in se na koncu odločili) ali je splav potreben in nujen za določeno skupino ljudi (žensk). Niti se niso ozirali na ulice, kjer so nekateri protestniki zahtevali njihove glave, če se ne bodo odločili v skladu z pričakovanju najbolj glasnih. Prav tako to ni pripovedka o iskanju načina, kako priti do temnih kotičkov znotraj ustave, da bi se odločili, tako kot so se. To je preprosto zgodba, kako se brani pravno državo in daje moč od vlade k ljudem. In ustava je temelj tega.
V ustavi ni zapisana pravica do splava, je zapisano v razsodbi, ki jo je pripravil sodnik Samuel Alito. In to je bistvo. Že pri odločitvi leta 1973 so se pojavile kritike. Takratna razsodba se je sicer zavedala, da pravica do splava ni zapisana v ustavi, a je obrazloženo, da se ta pravica da sklepati »iz jezika ustave« in »razmišljanja očetov ustave«. Ugleden ustavni pravnik John Hart Ely je menil, da je sodišče odločalo o nečem, kar ustava sploh ni predvidela. Ustavni znanstvenik Laurence Tribe se je čudil, kako so lahko sodniki sploh sprejeli tako razsodbo, ko sploh ni najti vsebine, na kateri temelji. Povedano drugače: takratni vrhovni sodniki so iz petnih žil potegnili obrazložitev, da ameriška ustava daje pravico do pobijanja dojenčkov.
Sedanja odločitev ne prepoveduje splava, kot so bili polni naslovov globalni levičarski mediji (vključno s slovenskimi). Pravico do te odločitve vrača nazaj zveznim državam, saj vrhovno sodišče lahko odloča le o zadevah, ki so zapisane v ustavi. Nekatere zvezne države bodo splav prepovedale, druge omejile, tretje ga bodo dopustile. To je to.
Progresivni so se navadili, da dobijo vse, če ropotajo. Konservativci so jim zaradi ljubega miru popuščali, kar je bila napaka. Upajmo, da bo ta razsodba pomenila korak k spremembi, čeprav se zdi, da ne bodo odnehali; ker etičnih vprašanj ne vidijo kot vprašanj vesti, ampak ponujeno priložnost za podžiganje ljudi. Seveda obstaja možnost, da pravica do splava postane zvezna ustavna pravica, ki je nad zakoni posameznih zveznih držav. Ampak do tam je trnova pot, česar se zaveda tudi progresivni del politike in ljudstva. Obstaja postopek ustavnih sprememb (da so sodniki pred skoraj 50 leti sprejeli odločitev v zadevi Roe vs. Wade, še ne pomeni, da je to postala ustavna pravica), ampak v tem primeru morajo levičarji v svoj prav prepričati veliko (ampak res veliko) večino Američanov, da je njihovo stališče do splava pravo.
Sprememba ustave je možna z dvotretjinsko večino obeh domov kongresa, potrditi jo mora kar tri četrtine zakonodajnih organov. Sprememba je možna tudi, če jo s konvencijo, ki je sklicana v ta namen, zahtevata dve tretjini zveznih držav. Za levičarje je veliko lažje, da zganjajo nasilje po ulicah in ustrahujejo vrhovne sodnike, da dosežejo svoje, kot pa da gredo po predvideni in pravni poti sprememb. A tokrat so pri vrhovnih sodnikih naleteli na betonski zid. Zdaj bodo spet razgrajali, čeprav je nekaj jasno: če nekaj ni v ustavi, tega ne bo spremenilo nobeno progresivno čustvo.
Torej ne drži trditev, da bodo zdaj ženska v ZDA kršene njihove ustavne pravice. Ne bodo, ker pravica do splava ni zapisana v ustavi. Enako ne bodo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ker pravica do splava to ni. Te pravice in svoboščine so neposredno izvršljive, dobi jih vsak človek, kar (poenostavljeno povedano) pomeni, da bi morali splav omogočiti tudi moškemu, če to zahteva. Kar je, strinjali se boste, nemogoče.
Kavarna Hayek 