Značke

, , , , , , , , , , , ,

Najbrž ne bi nikoli uganili, da je Švedska tista članica Evropske unije, ki krši največ njenih predpisov in direktiv. Francija in Nemčija, najbolj glasni, ko je treba obsoditi protekcionizem Donalda Trumpa, in ki z vsemi sredstvi ščitita svoji avtomobilski industriji ter zamižita na obe očesi pred kartelnimi dogovori njunih korporacij, nista daleč zadaj. Vprašajte se, katere države evroobmočja so v tem tisočletju največkrat kršile pravilo o javnofinančnem primanjkljaju? To so Nemčija, Grčija, Italija in Portugalska. A glede na poročanje mainstream medijev se zdi, da je največja težava Evropske unije Poljska.

V zadnjem mesecu je bila Poljska spet tarča neuravnovešenih verbalnih napadov bruseljskih birokratov, češ da s svojo reformo pravosodja resno krši pravni red Evropske unije. In da jih bodo odvzeli glasovalne pravice, če reforme ne umakne. A to ni prvič, da Bruselj, ki ga podpihuje na poljskih volitvah poraženi Donald Tusk, danes predsednik Evropskega sveta, grozi najbolj krščanskemu narodu v Evropi. Poljaki so mu že poslali sporočilo, naj se ne vrača, saj toliko škode, kolikor jo je on povzročil Poljski, je ni še nihče v zgodovini.

Vse se je začelo leta 2015, ko je na volitvah premočno zmagala stranka Zakon in pravičnost (PiS) in je vročica s peno v ustih postala normalno stanje poljskih (in evropskih) levičarjev. Od takrat naprej Bruselj vsako leto najde vsaj eno „napako“ nove varšavske oblasti. Najprej je bila „skrb glede svobode tiska“. Čeprav je večina medijev ostala pod vplivom levice, je Bruselj napadel predsednico vlade Beato Szydło, češ da duši svobodo medijev. Resnica je bila seveda povsem drugačna. Z novo vlado (PiS) se je prenehala kršiti svoboda izražanja. Dokler je do leta 2015 vladala sredinska koalicija, je bilo povsem nekaj običajnega, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014). Bruselj ni ukrepal, njegovi birokrati niso zagnali medijske gonje, šele po zamenjavi oblasti, ko je začela vladati PiS, so zahodni mediji (vključno s slovenskimi) v en glas začeli tuliti, da bo radikalna desničarska vlada peljala Poljsko v diktaturo.

Sledila je globalistična skrb za človekove pravice na Poljskem, na udaru je bila predvsem prepoved splava. Da na Poljskem vladajo katoliški fanatiki, smo lahko brali. In ko je poljska policija sestrelila nekaj brezpilotnih letal, s katerimi so retardirani aktivisti zahodnih nevladnih organizacij pošiljali na Poljsko tablete za splav, je bilo to označeno za fašistično dejanje. Pomislite! Nevladniki so kršili suverenost Poljske. In ko je država branila svojo suverenost, je bila označena za fašistično. Nato je prišla obsodba, da Poljska zavrača vsiljene migrante, letos je na tapeti skrb za neodvisnost poljskega sodstva.

Najnovejši zločin Poljske lahko strnemo v štiri točke: spolna diskriminacija sodnikov (sodnice se upokojijo pri 60 letih, sodniki pri 65 letih), kršenje neodvisnosti splošnih sodišč (pravosodni minister lahko sodnikom odloži upokojitev, ima tudi možnost odstaviti ali imenovati predsednike splošnih sodišč), vmešavanje politike v sodstvo (člane sodnega sveta ne bodo več izbirali izključno sodniki, vrhovne sodnike imenuje parlament) in stroka ne podpira reforme pravosodja.

Večina očitkov Poljski ne vzdrži resne kritike, saj imajo podobne rešitve tudi v drugih državah EU, poljski pravosodni sistem pa je enak kot je bil ob padcu Berlinskega zidu, zato tudi reforma.

Najprej o spolni diskriminaciji glede upokojitve. Skoraj vse države EU (tudi Slovenija) imajo za spola različne upokojitvene starosti, a jih še nihče ni obsodil spolne diskriminacije. Poljska ima tudi sicer na splošno predpisano starost ob upokojitvi za moške 65 let in za ženske 60 let. Ta splošna predpisana starost bo po novi zakonodaji veljala tudi za sodnice in sodnike. Prav tako ne zdrži očitek, da bo (vrhovne) sodnike imenoval parlament. Kdo jih imenuje v Sloveniji? Poslanci državnega zbora! Se pravi parlament. Sicer se ne reče imenovanje, ampak potrjevanje, ker jih predlaga sodni svet. Toda v bistvu jih na koncu imenuje politika.

In naprej. Po sedanji zakonodaji so 15 od 25 članov sodnega sveta izbrali sodniki med sabo, po novem bo vseh 25 članov potrdil parlament. Potrdil poudarjam zato, ker mainstream mediji pišejo, da bo imenovanje vseh 25 članov sodnega sveta v domeni politike. Kar ne drži. Ne samo, da bo morala politika glede novih članov sodnega sveta doseči soglasje s sodniki, za potrditev v parlamentu po potrebna 60-odstotna večina (3/5 poljskega sejma). Kar je dovolj velika varovalka, da ne bo prihajajo do zlorab.

Prav tako ne drži trditev, da so sodniki in pravna stroka proti reformi. Velika večina uglednih pravnikov podpira predlagane reforme. Enako je s sodniki. „Spremembe podpirajo predvsem mladi sodniki na okrožnih sodiščih, ki so sedanjem sistemu nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, saj so povsem odvisni od volje svojih šefov,“ je za NASZ Dziennik dejal eden od sodnikov, ki ne želi biti imenovan, saj se boji maščevanja starejših kolegov: „Nekdo, ki bi si upal javno podpreti predlog vlade, tvega, da bo izobčen iz sodniškega ceha.“

In še nekaj. Poljski sodniki bodo morali po novem (o tem nihče ne poroča) razkriti svoje premoženje in premoženje njihovih družin. Temu se nekateri sodniki zelo upirajo, saj menijo, da gre za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva. Kar je seveda smešen argument.

Skratka, kar evropska klika prikriva svoji javnosti, ko obsoja Poljsko, je konkekst, v katerem so bile reforme predlagane. Ni šlo za željo vladajoče stranke, da bi si pridobila vpliv na sodstvo, ampak za željo, da se poljsko sodstvo končne enkrat in za vselej poslovi od komunističnega sodnega sistema. Veliko sodnikov je še iz časa socializma, zato je nova zakonodaja predvsem korektivni ukrep, da se levičarskim pravnim aktivistom prepreči, da delujejo proti interesom lastnega naroda, kot je to že praksa na zahodu, kjer aktivisti razlagajo zakonodajo tako, da se ujema z njihovimi dekadentnimi ambicijami. In te ambicije so, da se Evropska unija zmeša v kotlu multikulturnosti, nacionalnost pa odpravi. To je tudi razlog za napade ne samo na Poljsko, ampak tudi Madžarsko oziroma na države Višegrajske skupine, ki ne želijo, da bi njihove dežele preplavili muslimanski migranti. Skrb Bruslja za neodvisnost sodstva na Poljskem je samo fasada, za katero se skrivajo napadi na suvereno državo.

Ali kot so nedavno na mestnih ulicah sporočili ljudje, ki podpirajo poljsko vlado: „To je Poljska, to ni Bruselj! (…) Na Poljskem so ljudje tisti, ki vladajo, ne oligarhi iz Bruslja, ki nam govorijo: ´Ta zakon je dober, ta zakon je slab.´ Mi se s tem ne strinjamo. Poljska bo svoje težave rešila na Poljskem. Zato, provokatorji, ven iz Poljske!“

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.