Zgodovina in številni primeri sodobnosti nas učijo, da je razširjena ideologija in brezbrižnost vlad, da lahko zgolj država s svojimi posegi na trg reši in odreši ljudi ter jih popelje v raj blagostanja, kratkega daha. Mitološke zgodbe, da je trg odpovedal in da mora zato država vzeti stvari v svoje roke na način, da kljub nizki produktivnosti in majhni ustvarjeni vrednosti razkošno skrbi za svoje državljane, ne bi smeli podcenjevati. Še posebej takrat, ko deli denar, ki sploh še ni bil ustvarjen, ali takrat, ko se zadolžuje in obveznosti prelaga na daljše časovno obdobje. Povedano drugače: takrat, ko sedanja generacija zadolžuje prihodnje generacije. Jezik, ki ga državni uradniki in aktualni politiki uporabljajo za opravičevanje tovrstnih posegov, je seveda zavajajoč: govorijo o neizogibnem polomu, če ne bodo naredili natančno tistega, kar so si zamislili. In vedno, predvsem levičarji, oznanjajo, da je fiskalno pravilo, ki pomeni vzdržnost javnih financ, največje zlo, ki ovira njih, preroke prihodnosti, pri vzpostavitvi splošne blaginje. Zato se fiskalne odgovornosti izogibajo, saj pomeni, da je njihova poraba omejena, kajti porabijo lahko samo toliko, kot je ustvarjenega. Brez zadolževanja, kakopak. Ker socialisti vseh vrst in barv, nagnjeni k pretirani porabi, tega ne razumejo ali nočejo razumeti, jim bom skušal razložiti na preprost način.
In da ne bom odkrival tople vode in se mučil z iskanjem primera, bom povzel odlično zgodbo o dveh prijateljih in njunih otrocih, ki je bila objavljena na spletni strani Liberal in jo je napisal Vladimir Filipović (spletno stran drugače ureja izvrstni Mario Nakić, novinar, ki ima za svetovni nazor klasični liberalizem). Zgodba gre takole (imena, država in denarna enota so prilagojeni Sloveniji).
Leto 2005. Dva prijatelja, Janez in Borut, vsak ima dva otroka, stara med 11 in 14 let. Otroci se radi družijo in igrajo, zato včasih z njimi preživlja čas Janez, včasih Borut. Oba sta zaposlena in oba zaslužita okoli 1.200 evrov na mesec.
Janez je zelo previden z denarjem. Pri otrocih redko varčuje, a se trudi, da ni razsipen. Ko Janez preživlja prosti čas z otroki, jih povabi na sladoled v park. Ob vsej pisani ponudbi Janez poskuša otroke naučiti, da preprosto nima denarja, da bi jim vse privoščil. Pogosto mu je zaradi tega težko, toda druge možnosti preprosto nima.
Za razliko od Janeza Borut, ko so otroci z njim, troši, kolikor je mogoče. Poleg tega, da jim kupi sladoled, jih odpelje v McDonald’s, kjer lahko naročijo, karkoli si zaželijo. Nato gredo v zabaviščni park, na koncu v kino. Poleg tega ima Borut dober in velik avto, njegova žena nosi drage obleke in pogosto zahajajo v restavracije. In Borut Janeza pogosto gleda izpod čela.
Seveda ni vprašanje, s katerim otroci v starosti med 11 in 14 let rajši preživljajo prosti čas. In zdaj si zamislimo, da sta Janez in Borut politika, otroci pa volivci. Koga bi volili? Kdo bi jih bolj prepričal? Se povprečen volivec razlikuje od povprečnega enajstletnika?
Ključno vprašanje seveda je, kaj se zgodi v prihodnosti. Borut ni imel denarja, da bi se vse to privoščil. Najprej se je zadolževal s kreditnimi karticami, nato je začel jemati gotovinska posojila. Ko mu nobena banka ni želela več odobriti posojila, se je zatekel k oderuhom. Ko ga je Janez opozarjal, naj tega ne počne, ga je zavračal s prezirom, saj so mu drugi svetovali, da lahko še naprej živi na veliki nogi, ker se težave rešijo same od sebe. Ko se je prekomerno zadolžil, je prodal stanovanje, ki ga je podedoval. Nato še manjšo posest in na koncu še veliko stanovanje, v katerem je živel. Družina se je zdaj morala preseliti v manjše stanovanje.
Leto 2020. Otroci so zdaj odrasli. Janezova otroka živita od svojega dela in manjše očetove dediščine. Borutova otroka ne živita dobro, ker nista ničesar podedovala. Še več. Ostali so jima očetovi dolgovi. Poleg tega sta sin in hčer zelo različna. Hčerka se z grozo spominja, kako so živeli njeni starši, doživi katarzo in skuša živeti od tega, kar zasluži.
Sin se noče soočiti z realnostjo in skuša živeti na isti način, kot je živel njegov oče Borut, a denarja je vse manj. Noben mu ga več ne posodi, nima več kaj prodati. Borutov sin postane aktivist politične stranke, ki trdi, da so za vse krive banke in da je potrebno dodatno tiskati denar. In z nostalgijo se spominja starih dobrih časov, ko se je dobro živelo.
Kaj je nauk zgodbe? Neodgovorno obnašanje tistih, ki upravljajo z denarjem in premoženjem, pušča težave naslednji generaciji. Življenje na račun prihodnjih generacij – izključno zato, da bi danes nekomu ugajali (otrokom ali volivcem) – bo imelo za posledico, da nas bodo v prihodnosti prezirali ali pa bo ta generacija še hujša, kot je bila naša.
Originalni tekst Filipovića si lahko preberete tukaj.
Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.
Pingback: Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu – Slovenski blogi
Kakršenkoli namig na Slovence in Slovenijo je nesmisel.
V Sloveniji vsa ekonomska pravila odpovedo. V Sloveniji vlada mafija.
Trdi se, da je iz Slovenije odteklo okrog 50-60 milijard. To je strahotna številka, ki vsako resno ekonomijo postavi na glavo.
Tukaj je ves problem Slovenije in vprašanje je, kdo lahko ta problem reši?
Nič ne pomagajo terorije,niti neskončna polemika okrog tega, ali kapitalizem, ali socializem?
No, morda je odgovore na to vprašanje simielno , le toliko, da socializem, ki je tudi sicer gospodarsko manj učinkovit,napoveduje prejšnji konec Sloveniji. esne analize in tudi dokumenti kažejo na to, da v Sloveniji vlada mafija, ki pa se od italijasnke bistveno razlikuje. V Italiji mafija pobira določeni tribut in na ta način bogati, vlaga v podjetja, ki poslujejo z dobički. V Sloveniji pa so mafijska podjetja prisesana na državne jasli in skubijo državo. Denar, ki ga slovenska mafija na tak način pridobiva, odteka v tujino, doma pa se v glavnem potratno troši in ne ustvarja niti novih tehnologin niti novih delovnih mest. Zaradi negospodarnosti se gospodarstvo vedno bolj izčrpava, prav tako pa tudi država.
Danes nam Cerar predava,kako učinkovita je država, saj se celo javni dolg zmanjšuje. Ja, res je, da se je državni dolg za nekoliko zmanjšal. Cerar pa bi moral povedati, koliko pa se je poslabšalo stanje v državi, ko se opuščajo prepotrebna vlaganja v redno vzdrževanje, kaj šele v investicijsko vzdrževanje.
Tega izračuna pravzaprav še nihče ni prkazal. Je pa preprosto potrebno oceniti, koliko znaša vso državno premoženje, kakšen odstotek od tega premoženja je potrebno letno vložoti v redno vzdrževanje in kakšen odstotek v investicijsko vzdrževanje. Kaj hitro bi videli, kako ogromen manjko letno pridela Slovenija. Na ta način Slovenja sicer preživlja, ampak vztrajno si reže vejo na kateri sedi in prej ali slej bo počilo.To se vidi v vojski, policiji, pa zdravstvu, začenja se tudi v šolstvu, pa še marsikje, kjer ima država odločilni delež in so potrebna letna vlaganja.
Javno objavljen podatek o primanjkljaju slovenskih bolnišnic je sicer ponarejen in bistveno odstopa od dejanskega. V kolikor pa k temu prištejemo še manjko, ki letno nastaja zaradi opuščanje vzdrževanja in investicijskega vzdrževanja, ki bi moralo biti namenjeno vzdrževanju in obnavljanju opreme, pa dobimo zastrašujočo številko, ki presega nekajletno zmožnost proračuna.
Seveda denarja ni, ker viške prisvaja mafija, ki jih nato preliva v davčne oaze po svetu in z njim razkošno živi. Žal mafija ni sposobna delež nagrabljenega denarja ohranjati, ampak ga s tveganimi vlaganji in hazardom dobesedno uničuje.
Tukaj je ves problem in ne v sladoledu Janza in Franceljna, ali pa tudi po Slovensko: slobodana in Čedota iz Bosanskega Novega u Ljubljani.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dober članek, slovenija je vedno bolj zadolžena in ni vprašanje če bo bankrotirala ampak kdaj bo bankrotirala, kaj se pa zgodi z bankrotirano državo pa je dober primer grčija. Lp
Všeč mi jeVšeč mi je
problem v sloveniji ni mafija ampak kar slovenci. tega se žal skoraj nobeden ne zaveda in zato v sloveniji ne bo NIKOLI bolje.
to si dobro zapomnite, ne glede na to koliko se mečete na trpalnice in ozaveščate ljudi.
Všeč mi jeVšeč mi je