Značke

, , , , , ,

Ko me je ujela vest, da je umrl ostareli in okoreli komunist Fidel Castro, sem najprej pobrskal po Twitterju. Vsaj pri „mojih“ je prevladovalo navdušenje, medtem ko so se sovražniki svobode in demokracije, se pravi levičarji vseh vrst in barv, zgražali, kako se lahko nekdo veseli smrti drugega. Kot da se ne spomnijo tistega aprila 2013, ko je umrla baronica Margaret Thatcher. Takrat so ulice Londona in še katerega mesta preplavili aktivisti in progresivci ter spodbujeni s strani komentarjev Guardiana in BBC odpirali šampanjce in se veselili smrti. Čarovnica je umrla, smo lahko brali na transparentih razigrane množice. Kar je povsem nerazumljivo, saj je Thatcherjeva s ekonomsko politiko liberalnega kapitalizma potegnila Britance iz globoke krize. Edino, kar bi ji „neoliberalci“ lahko zamerili, je, da je kriva za norijo o globalnem segrevanju. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”

Ampak pustimo zdaj počivati v miru veliko državnico, ki je nad Evropo držala luč svobode, poglejmo rajši, kdo je bil Fidel Castro, s katerim se je rad družil tudi balkanski krvnik Josip Broz. Njegovo klasično biografijo si lahko preberete kjerkoli na spletu (denimo tukaj). Seveda je večinoma prirejena. Prikazujejo ga kot državnika in revolucionarja, mogoče malce diktatorja, ki se je na Kubi upiral zlobnim ZDA. A je bil vse prej kot to. Malo znani so njegovi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil drug zločinec – ErnestoChe” Guevara, bolj znan kot El Che. Trojica, kamor je spadal tudi Fidelov brat Raul Castro, je lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev. No, El Cheja so, hvala Bogu, leta 1967 ubili, medtem ko je „izvažal“ revolucijo v Afriko, Fidel Castro pa je živel še nadaljnjih pol stoletja. Lani ga je obiskal celo papež Frančišek in na ta način dal nekakšno odvezo za njegove zločine.

Koliko ljudi je umoril ali dal umoriti, nihče ne ve. Ubijali so po znani doktrini Che Guevare: „Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo“. Profesor Armando Lago pravi, da je bilo žrtev med 10.000 in 100.000. Dokumentirano je 7.842 žrtev, pri poskusu bega iz „komunističnega raja“ je umrlo še več kot 77 tisoč ljudi. Koliko žrtev je bilo v resnici, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Arhivarka Maria Werlau pravi, da je skupno število žrtev lahko desetkrat večje. Zaradi krvoločnosti se je junija 1969 skupaj s Titom in še tremi drugimi diktatorji znašel na naslovnici Tima.

Umrl je torej množični morilec. Žal je umrl na svobodi. Človek, ki je bil odgovoren za množično zatiranje in smrt ljudi na Kubi, ki je podpiral teror in genocid v Afriki, bi moral umreti v ječi. Krivdo nosijo tudi mediji in aktivisti za človekove pravice, ki so denimo pozivali k pregonu generala Augusta Pinocheta, ne pa tudi (oziroma komajda kaj) Fidela Castra. Zato ustvarjalci Kavarne Hayek želimo El Comandantu“ boleče cvrtje v večnem ognju Luciferjevega pekla.

Tukaj lahko preberete, kako se tisti, ki so slavili smrt Thatcherjeve, zdaj zgražajo nad ljudmi, ki se veselijo smrti Castra.

Advertisements