Značke

, , , , , ,

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

Advertisements