Značke

, , , , , ,

Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.

Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.

Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.

Advertisements