Značke

, , , , , , , , ,

Pred dnevi je bil v okviru Svobodnega sindikata Slovenije ustanovljen Sindikat prekarcev. Poleg klasičnih sindikalnih floskul, da sindikat ustanavljajo zaradi izkoriščanja najranljivejše skupine delavcev in da prekarci nimajo pravice do bolniške odsotnosti, letnega dopusta, rednega dela, kar naj bi bil dolžan zagotavljati delodajalec, je predsednik novoustanovljenega sindikata Marko Funkl prepoznal tudi njihovega največjega sovražnika – kapital. Takole je modroval: »Ustanovitev sindikata je močno sporočilo, da smo vsi skupaj v istem loncu in nas kuha skupen sovražnik, ki se mu reče kapital.« Torej manj ko bo kapitala, več bo delavskih pravic, s tem pa tudi manj prekarnega dela, kajti, po tej logiki, je ravno kapital tisti, ki zavira zaposlovanje za nedoločen čas.

Seveda gre za klasično marksistično ideologijo, ki ustvarja konflikt med delom in kapitalom. Ta miselnost je povzročila po svetu veliko škode, grozljivo pa ni samo, da je sploh še živa, ampak da dobiva vse večjo veljavo. Čeprav preprost pogled na graf profesorja Davida N. Weila iz njegove knjige Economic Growth pove vse. Povsem jasno je, da je v državah, kjer je več kapitala, tudi produktivnost delavcev večja (zaradi boljše tehnologije) in boljše živijo. V tistih državah, kjer se kapital izganja (kot denimo v Sloveniji) bodisi zaradi mainstream ideologije bodisi zaradi visokih davkov in številnih regulacij, se živi slabše. Kako je sploh mogoče, da se nekaj tako osnovnega, trivialnega in logičnega demonizira? Avtor bloga Tko je John Galt odgovarja, da zaradi pravega »verskega fanatizma« levičarjev, ki radi živijo (in se napajajo) v kolektivizmu in za slabe razmere krivijo neoliberalni kapitalizem. In seveda kapital, ki je »skupen sovražnik«, kot bi rekel Funkl. Takih osebkom niti najbolj preprosti in osnovni dokazi ne pomagajo, zato jim tudi profesor Weil ne more. Njihova vera v konflikt dela in kapitala je globlja kot vera katoličana v Boga ali muslimana v Alaha, čeprav imajo po svetu številne primere, ki ta socialistični mit rušijo. Venezuela je lep primer. Bolivarska republika ima največje ocenjene zaloge nafte na svetu (298 milijard sodčkov; en sodček 159 litrov), ampak se ni izognila socialni in ekonomski katastrofi. Da bi se uničilo državo, ki ima dvakrat večje zaloge nafte kot Savdska Arabija (ki je ena najbogatejših držav na svetu) in številne druge naravne vire, moraš na oblasti resnično imeti socialistične fanatike, verske blazneže marksistične ideologije. Druge ni. In tja sta »romala« poslanca Združene levice Violeta Tomić in Miha Kordiš ter se navduševala, opravičevala težave, češ »imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu«. Logično, ni kaj.

No, za konec malce starejši filmček odličnega profesorja Matta Zwolinskega: Does Capitalism Exploit Workers? S hrvaškimi podnapisi (prevedla ga je skupina Iustitia) ga lahko najdete tukaj.

Advertisements