Značke

, , , ,

Levičarji (socialisti) se na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo govora, toda vseeno bi prek raznih svetov, akademij in nevladnih organizacij cenzurirali forume in komentarje, prepovedali »sovražni govor«, ki sploh ni definiran, nad ljudi pošiljali tožilce, da bi jih procesirali v zapore, vzpostavljali »požarne zide« pred nestrpnostjo. Povedano drugače: oni bi odločali in presojali, o čem se lahko piše ali poroča in o čem ne, kako naj se o neki zadevi piše ali poroča. Kar je, strinjali se boste, zelo zanimiv koncept in razumevanje svobode govora. Tako razmišljanje ima v Sloveniji, ki je bila pol stoletja pod diktaturo komunistov, dolgo tradicijo. Začelo se je takoj po 2. svetovni vojni, ko je komunistična partija preprečevala izdajanje kakršnegakoli tiska, ki ni bil pod njenim nadzorom, čeprav nekateri želijo danes prikazati to obdobje kot obdobje, ko ni bilo cenzure. Tokrat bom nekaj napisal o povojnem katoliškem tisku, saj bo te dni minilo natanko 70 let, od kar je začela izhajati prva povojno katoliška periodična publikacija Oznanilo.

Majski dnevi leta 1945 so za slovensko katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Naprteni so ji bili vsi zločini, komunisti so njeno usodo zapečatili tako materialno kot moralno. Zaradi tujine je sprva kazalo, da se bodo odnosi uredili, toda zaostrilo se je zaradi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, ki so ga ti sprejeli na zasedanju septembra 1945 v Zagrebu in katerega podpisnik je bil tudi škof Anton Vovk. Med drugim je bila v pismu omenjena zahteva po popolni svobodi verskega in nasploh katoliškega tiska, ki ga takrat v Sloveniji še ni bilo.

Z verskim tiskom pa je bilo takole. Okoli slovenskega pisatelja, akademika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja so se po vojni zbirali njegovi prijatelji, ki so že pred vojno simpatizirali s krščanskim socializmom. Nastala je ideja za revijo Sejavec, ki naj bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama, kot so bili na primer Križ na gori, Križ in Dejanja. Uredništvo naj bi vodili J. Fabijan, V. Fajdiga in R. Tominec. In ko so v prepričanju, da se razglašane svoboščine udejanjajo v praksi, zbrali gradivo za prvo številko in ga skušali oddati v tiskarno, je za besedila pokazal osebno zanimanje Boris Kidrič, potem pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk že pogovarjal z notranjim ministrom Zoranom Poličem; razpravljala sta tudi o vprašanjih, ki so se nanašala na verski tisk. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija, zato se je z izdajanjem primerne revije zelo mudilo. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni versko-oznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar se je kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti katoliški cerkvi.

Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, tehnično ureditev in upravo pa dr. Janez Oražem. Prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, v njej pa je bilo v uvodniku, ki ga je napisal Anton Vovk, med drugim zapisano, da bo Oznanilo “najprej Kristusovo oznanilo”, ki bo prinašalo tudi “cerkvena navodila in obvestila” in “sporočalo novice iz življenja cerkve doma in drugod”. Poleg tega je še pohvalil sklep slovenske vlade, ki je v šole uvedla verouk kot neobvezni predmet. Kasneje so izšle še tri številke, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem.

Oznanilo je s posredovanjem F. S. Finžgarja ponovno izšlo 17. februarja 1946. Takrat je bilo v njem med drugim zapisano: “Tiskanje Oznanila je bilo v začetku decembra 1945 v zvezi s splošnim racioniranjem in varčevanjem papirja ustavljeno. Škofijski ordinariat v Ljubljani, ki list izdaja in zanj odgovarja, je bil prepričan, da je ta prekinitev le začasna, ker se zaveda, kako potreben je izrazito verski list za moralno obnovo in s tem v zvezi za celotno ustvarjalno moč našega naroda. Zato je z veseljem sprejel naročilo Narodne vlade Slovenije, ki ga je pisatelju Finžgarju konec januarja sporočil šef predsednikovega kabineta, naj Oznanilo zopet izhaja …”

List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Zaradi minimalne količine razpoložljivega papirja namenjenega listu Oznanilo, je za večje cerkvene praznike izšla dvojna številka za štirinajst dni. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na šestnajstih in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Tej nakladi se glasilo kasneje zaradi “pomanjkanja papirja” ni več niti približalo, saj je takoj naslednja številka (osma) izšla v najnižji nakladi – 10 tisoč izvodov.

Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Običajno je glavna direkcija grafične industrije upravi sporočila (14. april 1948): “Sporočamo vam, da smo bili vsled pomanjkanja papirja primorani skrčiti kontingent vsem periodičnim izhajanjem za cca. 30 %. V okviru tega znižanja smo primorani tudi Vam znižati kontingent za 5000 izvodov.”

Leta 1950 pa je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): “Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.”

Tako je Oznanilo bolj ali manj životarilo do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski odnosi z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe delovnih kolektivov na račun škofa Antona Vovka in drugih cerkvenih predstojnikov. Tako so na primer jeseniški železarji zahtevali, da se škofu prepove birmovanje delavskih otrok. V precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat.

Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski vernik spet ostane brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. Ta poteza je dala slutiti, da se listu Oznanilo bliža konec, še posebej zato, ker uradna cerkev ni bila preveč naklonjena Ciril-metodijskemu društvu.

Toroš je izdajateljstvo sprejel in tako je 7. maja 1952 prvič izšel verski štirinajstdnevnik za apostolsko administraturo v Novi Gorici. Imenoval se je Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. Predvojna glasila – in tudi povojni verski glasili (Oznanilo in Verski list) – so skušala že v naslovu nakazati vsebino, Družina pa je bilo nevtralno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila “otrok” politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila.

Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec, kar je zaslutilo tudi uredništvo. Zato je v predzadnji številki nekoliko cinično zapisalo:

Veseli nas, da so goriški rojaki dobili svoj verski list, in želimo, da bi mogel spolniti namen, ki ga v pozdravnem pismu ‘Častiti duhovščini in drugim vernikom goriške administrature` postavlja apost. administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ko pravi, da hoče biti Družina ne le z imenom, ampak tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami.”

Iz tiskarne Slovenskega poročevalca je uredništvo Oznanila dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, saj je bila uprava reden in dober plačnik in je svoje obveznosti vedno poravnavala že vnaprej. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. In res. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:

Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.”

Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: “Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Vse, ki sodelujemo pri Oznanilu, nas je zelo zaskrbelo. Kaj je bilo vzrok? Morda zaostreno razmerje do škofa. Ugotavljam: Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo: Stanko Cajnkar, Finžgar, dr. Miklavčič, Josip Košir, dr. Fajdiga idr., smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike kljub nesmiselnosti reakcije velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo zelo pogrešali, zoprniki izven CMD se nam bodo pa škodoželjno posmehovali, ako bi bil list res ustavljen. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to za Oznanilo gotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov. Gospod minister! To so na kratko navedeni stvarni razlogi, ki smo se o njih skupno posvetovali, in vas iskreno prosimo, naj Oznanilo izhaja še nadalje. Tisoči pošteno lojalnih vernikov bodo hvaležni in vsaka kleveta zoper ljudsko oblast tu in v tujini bo s tem izpodbita.”

Medtem je izšla že tretja številka Družine, in ker na Primorskem ni bilo večje tiskarne, je tiskanje Družne prevzela tiskarna Slovenskega poročevalca, se pravi tiskarna, ki je Oznanilu tiskanje odklonila. Uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo. Tako so se skušali obrniti na tiskarno Toneta Tomšiča: “Uredništvo in uprava lista Oznanilo prosita, da bi sprejeli tiskanje tega lista. Oznanilo je po osvoboditvi s svojimi prijatelji ustanovil pisatelj župnik F. S. Finžgar, kot izdajatelj pa je bil izrecno na voljo takratnega predsednika VLRS g. Borisa Kidriča podpisan škofijski ordinariat v Ljubljani. (Uredništvo je ves čas vodil docent teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga.) List je najprej tiskala Zadružna tiskarna, potem pa ves čas tiskarna Slovenskega poročevalca na rotaciji. Po zamisli je list tednik, zadnji dve leti pa je izhajal le 14-dnevno v formatih in obsegih, kakor je priložen. Ker je tiskarna Slovenskega poročevalca 29. maja 1952 nadaljnje tiskanje odklonila, prosimo, da bi tiskanje lista prevzeli pri vas v roto – ali če ne bi bilo mogoče, v knjigo tisku. Naklada je bila doslej 31.500, obseg in format je razviden iz priložene številke, moglo bi pa se vse tudi spremeniti, kakor bi vašim možnostim ustrezalo. Uredništvo prevzema vso odgovornost za čiste rokopise in za lojalno vsebino, saj tudi doslej ni bila nobena številka niti zaplenjena niti kakorkoli osporavana. Uprava pa obljublja, da bo vse finančne obveznosti sproti poravnavala.”

Pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je že prispel odgovor Borisa Kraigherja Finžgarju: “Velecenjeni gospod akademik! Hotel bi Vam pojasniti, z ozirom na vaše cenjeno opozorilo z dne 2. VI. 1952, nekaj vprašanj v zvezi s tiskom verskega lista Oznanilo. Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni in sindikatu grafičnih delavcev v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tako tiskarna kot sindikat pri svoji odločitvi nista imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, najmanj pa Vas, gospod pisatelj, in Vašega sodelavca gospoda dekana Cajnkarja. Toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Korak sindikata je logična posledica tega ogorčenja. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in jasen namen temu novemu redu prilagoditi delovanje cerkve pri nas, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila. Ni mogoče primerjati javne cerkvene revije ,Nova pot’, ki je glasilo CMD, društva, ki je jasno manifestiralo svoj lojalen odnos do oblasti. Poleg tega je ta revija namenjena predvsem članom društva in ni množičnega značaja, za vse vernike kot Oznanilo. Zato Vas, gospod akademik, prosim, da se v interesu Oznanila, kot verskega tiska sploh, zavzamete predvsem za-to, da škofijski ordinariat stori korake, ki bodo pomirili ogorčenje naše javnosti in omogočili s tem ljudski oblasti, da se zavzema za potrebe cerkve.”

To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo, še prej pa Verskega lista. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.

Opomba: Velik del teksta je bil pred četrt stoletja prvič objavljen v Novi reviji, ob 50. letnici ukinitve Oznanila pa v tedniku Mladina.

 

Advertisements