Janez Janša je v intervjuju za indijsko nacionalno televizijo Doordarshan povedal, da si Slovenija s Tajvanom želi izmenjavo predstavništev in da bo Slovenija podprla vsako suvereno odločitev Tajvancev. Kitajska je besede Janše označila za nevarne, leva opozicija pa je skočila pokonci in zahtevala izredno sejo parlamentarnega odbora za zunanjo politiko.

»Njegove besede odstopajo od skrbno izbranih besed drugih svetovnih voditeljev, ki se pogosto bojijo, da ne bi užalili Kitajske,« je o »aferi« Tajvan zapisal Newsweek.

Naj razčistimo. Peking ni nikoli vladal Tajvanu, ki ima uradni naziv Republika Kitajska. Nesporazumi so zaradi različnih interpretacij sporazumov med leti 1945 in 1952. Kitajci gledajo na Tajvan kot na svojo provinco, Tajvan vidi sebe kot demokratično in suvereno državo. Zaradi teh nejasnosti Tajvan skoraj nima uradnih diplomatskih odnosov, je pa bila na Tajvanu že že uradna delegacija Evropskega parlamenta. Odnosi so večinoma le na ravni (gospodarskih in kulturnih) predstavništev in Slovenija v tem pogledu ne bi bila nikakršna izjema (v Tajvanu ima predstavništvo 19 držav EU). Slovenija bi naredila to, kar je pred meseci Litva, kjer je Tajvan odprl predstavništvo. Kitajska je zato Litvi napovedala gospodarske sankcije.

Tajvansko zunanje ministrstvo je lani opozorilo, da so odnosi med priobalnim otokom in celinsko Kitajsko dosegli najnižjo raven v zadnjih 40 letih in da se povečuje strah, da bi Peking lahko sprožil invazijo. Ta možnost ni tako nemogoča, kot se zdi, a po vsej verjetnosti do vojaškega posredovanja ne bo prišlo pred zimskimi olimpijskimi igrami na Kitajskem. Nekatere države so sicer napovedale tako imenovani diplomatski bojkot olimpijskih iger.

Peking je že danes vpleten v več vojaških agresij. Jeseni lani so se v indijski obmejni državi Arunachal Pradesh, ob mednarodni meji, spopadli kitajski in indijski vojaki. Indijci so na svojem ozemlju zajeli 200 Kitajcev.  Predlani je indija poročala, da je kitajska vojska večkrat poskušala prestopiti indijske meje in celo zgraditi infrastrukturo v Indiji.

Kitajska je agresivna tudi na gospodarskem področju. V samo nekaj desetletjih je postala ključna  politična in gospodarska sila na afriški celini. Brez dvoma je Kitajska danes kolonialna sila. Držav sicer fizično ne zasede, a so Kitajci s svojim finančnim vplivom tako močno obremenili posamezne države (v razvoju), da so te de facto postale kolonije, ki so večno v dolgovih.

To je strategija kitajske komunistične partije – zagotavljanje finančne »pomoči« revnim državam. Veliko vlagajo tako v javni kot v zasebni sektor, merijo predvsem na infrastrukturo, plačilo je odloženo. Kmalu so država in ključni posamezniki (elite, ki jih plačujejo) obremenjeni z dolgovi in ​​sčasoma postanejo popolnoma podložni. Lovke segajo tudi v Evropo in Evropsko unijo, predvsem Združeno kraljestvo, Francijo, Nemčijo in Italijo. Analiza Bloomberga je pokazala, da ima Kitajska trenutno v lasti (ali ima tam velik delež) štiri letališča, šest pomorskih pristanišč in 13 profesionalnih nogometnih ekip v Evropi.

Zahod prepogosto popušča Kitajski. Peking še danes ovira preiskavo, kako je prišlo do globalne pandemije, Zahod le nemo opazuje. Morda zato, ker bodo pridobile globalistične elite, če bo zahod tiho.

Decembra 2018 so kanadske oblasti na podlagi tiralice ZDA obtožile Menga Wanzhou in Huawei, da sta zavajala banko HSBC o obsegu sodelovanja z Iranom, ki je bil pod sankcijami. Kitajska je nemudoma aretirala 11 kanadskih državljanov in jih zaradi domnevnega vohunjenja obsodila na 11 let zapora. To je bila »diplomacija takcev«, v kateri je kapituliral Joe Biden. Njegova administracija se je z Mengovimi odvetniki pogodila za »odložen pregon« in ga izpustila iz pripora. Po izpustitvi Menga je Kitajska osvobodila zaprte kanadske državljane.

Čeprav so ZDA večkrat poudarile, da bodo pomagale Tajvanu, je to zelo vprašljivo zaradi dvomljivih strategij Washingtona, ki so povzročile vojne v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Leta 1950 je Severna Koreja napadla Južno Korejo šest mesecev po tem, ko ameriški državni sekretar Dean Acheson v govoru za National Press Club ni omenil, da je Korejski polotok del obrambne strategije ZDA. Irak je napadel Kuvajt leta 1991, in to teden dni po tem, ko je ameriška veleposlanica April Glaspie iraškemu voditelju Sadamu Huseinu povedala, da Amerika »nima mnenja o … med arabskih konfliktih, kot je spor glede meje med Irakon in Kuvajtom«. Polom Bidna (leta 2011 je bil edini v Obamovi administraciji, ki je nasprotoval napadu, v kateri je bil ubit Osama bin Laden) v Afganistanu je zadnji tak primer, ko so ZDA svoje partnerje pustile na cedilu. In če so drugi ameriški predsedniki vsaj malo ropotali, se Biden utegne izkazati za katastrofo tako za Ukrajino kot za Tajva. Ameriški obrambni minister Robert Gates je leta 2014 zapisal, da se je »Biden v zadnjih štirih desetletjih zmotil pri skoraj vseh večjih vprašanjih zunanje politike in nacionalne varnosti«.

Komunistična Kitajska je sredi osvajalskega pohoda. Tisti stisk rok Xi Jinpinga tajvanskemu predsedniku Ma Ying Jeou leta 2015 v Singapurju je bila le predstava za javnost. Zahod bi zdaj moral jasno pokazati, na čigavi strani je. Tajvan Freedom House označuje kot svobodno državo, Kitajsko pa kot nesvobodno.