Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.
Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.
Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.
Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse. Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.
V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, natančno opredeljene skupine elit.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.
Nedavni članek Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:
»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«
Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.
Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.
Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.
Nove uradne britanske številke razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.
Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija: leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.
»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«
Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:
»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.
Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«
»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.
Zato so Švedi nedavno glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.
V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6 odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.
Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil, da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.
»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«
To zgodovinsko preobrazbo je predvidel Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«
Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.
Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.
Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.
»Mi imamo v lasti znanost in menimo, da bi jo moral poznati ves svet,« je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer so govorili o načinih, kako odpraviti dezinformacije, dejala Melissa Fleming, podsekretarka za globalne komunikacije pri Združenih narodih (ZN).
Flemingova se je z nasmehom na obrazu pohvalila, da Združeni narodi na svetovnem spletu nadzorujejo informacije, ki se ne skladajo z njihovimi stališči glede »podnebnih sprememb«. Priznala je, da sodelujejo z Googlom.
»Če v iskalnik vnesete besedi ´podnebne spremembe´, boste na vrhu iskanja dobili informacije iz virov Združenih narodov,« je dejala. Po njeno so bile do zdaj na vrhu iskanja informacije, ki dvomijo ali zanikajo globalno segrevanje in podnebne spremembe: »Mi imamo v lasti znanost.«
Google ni edini, s katerim sodelujejo globalisti. Flemingova je povedala, da sodelujejo tudi s kitajskim Tik-Tokom, da bi spodbudili širjenje njihove resnice o kitajskem virusu. Ta projekt se je imenoval ´Team Halo´. »Usposabljali smo znanstvenike in zdravnike po vsem svetu in Tik-Tok je sodeloval z nami,« je še povedala visoka predstavnica Združenih narodov.
Kavarna Hayek 