Venezuela, obljubljena dežela Združene levice, tik pred vstopom v socializem: s prstnim odtisom do zdravil, kapitalisti bežijo iz države

Značke

kapitalizem, Miha Kordiš, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, Združena levica

V Venezueli mora predsednik Nicolas Maduro svoje ovčke vse bolj krotiti z vojsko. Tako so namreč neučakani, da bi končno prišli v socializem. Saj se spomnite Mihe Kordiša iz Združene levice, ki je enkrat konec lanskega leta skupaj z Violeto Tomić obiskal Venezuelo, po prihodu v Slovenijo nazaj pa razlagal, da ta država ni v krizi zaradi socializma, ampak zato, ker je še vedno v kapitalizmu (http://www.casnik.si/index.php/2015/01/07/j-simac-finance-s-predsedniskim-letalom-v-venezuelo-tako-potuje-zdruzena-levica/).

No, Maduro se je v petih mesecih resnično potrudil, da bi ta prehod čim bolj pospešil. Trgovske police so vse bolj prazne, pri nakupu otroških plenic se moraš dokazati z nekaj dokumenti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), zdaj pa je prišel čas, ko delajo zadnje korake: letna inflacija bo letos 150-odstotna (Koga briga denar, a ne? Socializem bo brez njega!), distribucija hrane je nacionalizirana (Tega pa res ne bomo prepuščali zasebnikom.), 8-urni dnevni delovni čas bodo spremenili v 6-urnega (To je samo prvi korak. V socializmu je namreč človek dela osvobojen.), Venezuelo je že zapustil eden največjih zaposlovalcev v državi in zanesljivi izplačevalec plač General Motors, tik pred odhodom je ford, ki je ustavil proizvodnjo, saj Venezuelci niso imeli dolarjev za uvoz rezervnih delov (Ford bo zdaj avtomobile prodajal samo še za dolarjev, če mu tega Maduro ne bo pustil, gredo ven iz države: http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-05-08/ford-to-sell-venezuelan-cars-in-greenbacks-in-slow-dollarization), proizvodnjo pa zmanjšujeta toyota in Chrysler. Tako so se v Venezueli precej na hitro znebili hudobnih kapitalistov, ki so grdo izkoriščali Venezuelce. Pa kaj, če ne bo več dela. Zaposlili se bodo v javnem sektorju. Maduro je namreč obljubil povečanje zaposlenih v državni upravi in zvišanje njihovih plač za 30 odstotkov (http://www.reporter.si/svet/maduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161).

Ker gredo tamkajšnjim levičarjem zelo v nos tudi farmacevtske korporacije, ki nikakor ne razumejo, da bi morale zdravila zastonj deliti naokoli ali jih vsaj dati Madurovi vladi, ki bi jih prodajala naprej (in ob tem kaj zaslužila, če v zadnjem času že z nafto ne), odhajajo tudi farmacevti, potrebo po njihovih zdravilih s posebnega spiska pa bo mogoče dobiti samo tako, da svojo istovetnost dokažeš s prstnim odtisom (https://www.wsws.org/en/articles/2015/05/11/vene-m11.html). Tako bo vse prav kmalu pod državnim nadzorom. In vse bo v najlepšem (socialističnem) redu.

Skratka, Venezuelci so tik pred vstopom v socialistični raj, saj v tem hipu na zelo izviren način obračunavajo z ostanki reakcionarnih in neoliberalnih kapitalističnih sil, ki hitro bežijo iz te priobalne države v Južni Ameriki.

Socialistična devetdnevnica

Značke

1. maj, davki, javna poraba, Josip Broz Tito, minimalna plača, regulacija, socializem, Venezuela, Združena levica

Združena levica, svobodi zagotovo najbolj nevarna politična druščina, ki je mesto pod soncem našla celo v parlamentu, je socialistično devetdnevnico začela s 1. majem, nadaljevala z obletnico smrti komunističnega diktatorja Josipa Broza, končala jo bo najbrž 9. maja, ko so v glavno mesto Slovenije pred 70. leti vkorakale revolucionarne čete in zapečatile usodo slovenskega naroda za naslednjih 45 let. Bom preskočil vse nedoslednosti in neumnosti, ki so jih zapisali na svojem Facebook profilu (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts) in se bom ustavil le pri tistem prvem, ki je bil objavljen 1. maja, čeprav bi bilo lahko tudi na Dan norcev (1. aprila).

Takole gre del, ki opisuje današnje razmere: »Slovenija (…) Socialna država je v ruševinah, življenje delovnih ljudi vedno bolj spominja na 19. stoletje. Delovna mesta usihajo, prekarnost je v skokovitem porastu. Varčevalni ukrepi, ukinjanje demokracije, davčni odpustki kapitalu in privatizacija delovne ljudi pospešeno porivajo v brezperspektivnost, državo pa na evropsko obrobje. Siromaštvo in brezpravnost narašča iz dneva v dan, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Razmere terjajo, da več kot stoletje po dogodkih, ki jih obeležuje prvi maj, delavsko gibanje ponovno postavi zahtevo po krajšem delovnem času. In prav zato moramo danes, bolj kot kadarkoli prej, socialisti zahtevati borbeni praznik dela in pridobitve, ki si jih je nekdaj ljudstvo z visokim krvnim davkom že izborilo. (…) Naj praznik dela spet postane to, kar je nekoč že bil: upanje in grožnja. Upanje za tisto ogromno večino, ki si služi svoj vsakdanji kruh v potu lastnega obraza, v razmerah izkoriščanja in krivic. Grožnja maloštevilni eliti, ki tepta in ožema delovne ljudi. Živel prvi maj, strah in trepet gospodarjev, poguba izkoriščanja in grobar kapitalizma! Živel praznik dela, živel socializem!«

Borbeno, ni kaj. In, kot je pri levičarjih običajno, zavajajoče.

Živimo v državi, kjer so podjetja v državni lasti v zadnjih sedmih letih državljane prikrajšala za 36 odstotkov BDP, kjer so samo v obdobju med 2007 in 2014 ta podjetja povzročila za 6600 evrov ekonomskih stroškov na državljana (http://www.vecer.com/clanek/201503186103478), kjer država delavcu pobere polovico zaslužka. Ta država je po lestvici ekonomske svobode (koliko je Slovenija neoliberalna) na 88. mestu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Slovenija ima javni dolg, ki je že blizu letnemu BDP, javna poraba pa skoraj dosega 50 odstotkov BDP, tako osovraženi kapitalisti (neoliberalci) pa s svojim kapitalom bežijo iz Slovenije. In naprej. Šolstvo in zdravstvo je v državni lasti, samo osnovna regulacija je dobila biblijske razsežnosti (v veljavi je 800 zakonov in prek 18.000 podzakonskih aktov; https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/26/vec-regulacije-pomeni-manj-svobode/), večina poklicev je regulirana (Cerarjeva vlada sicer obljublja deregulacijo za nekatere poklice), zakon določa maksimalni delovni čas (ki je med najkrajšimi v Evropi) in čas za počitek, sindikati so dosegli enormno zvišanje minimalne plače (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/) in še bi radi spremembe (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/).

In Združena levica se bori proti kapitalizmu. Za božjo voljo, kje neki ga vidi? Slovenija je po večini kriterijev globoko v socializmu, ampak še ne dovolj. Hm, očitno bi radi tisto, kar je venezuelski predsednik Nicolas Maduro obljubil svojim državljanom za 1. maj (http://www.news24.com/World/News/Venezuela-to-nationalise-food-distribution-20150502).

Plenice, Miha Kordiš in Venezuela

Značke

Hugo Chavez, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Združena levica

Pretekli teden je (socialistično) Delo v spomin na smrt venezuelskega predsednika Huga Chaveza objavilo oglas ambasade Bolivarske republike Venezuele. Citiran je bil kar sam največji sin bolivarske revolucije: »Namen našega dosedanjega boja, ki je zgodovinskega pomena za revolucijo venezuelskega ljudstva, je odpraviti vsakršno obliko sodobnega suženjstva. Tega mračnega in prikritega jarma, ki ne uporablja več biča, železna in spon, marveč nevidne verige brutalnih in izrojenih mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja, kot so osamitev, nadvlada, odtujitev, zatiranje in komercializacija medčloveških odnosov.« Osrednji časopis nekdanje SZDL se je obnašal tržno. Objaviš pač oglas tistega, ki ti plača, kljub temu, da so v oglasu napisane popolne neumnosti. Ampak, resnici na ljubo, Venezuelci dnevnega časopisa, ki bi jim bil ideološko bližje, v Sloveniji res niso mogli najti.

No, najnovejša pridobitev socialistične vlade v Caracasu je pomanjkanje otroških plenic. Navadili so se, da v tem raju na zemlji, ki dobesedno leži na nafti in ki ga je pred dvema mesecema obiskal operativec Združene levice Miha Kordiš (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/venezuela/) – seveda je bil navdušen nad tamkajšnjo »neposredno demokracijo« – manjka toaletni papir, krompir v McDonald’su, za kar so seveda krivi zlobni kapitalisti. Tokrat je zmanjkalo plenic. Hej, ni jih ravno zmanjkalo, toda ne more jih dobiti vsak. Pravzaprav jih niti kupiti ne more toliko, kot bi si želel. Na prodajnih policah, ki so tako ali tako prazne, je pri otroških plenicah opozorilo, kdo lahko kupi plenice in kaj mora imeti s seboj (http://america-retail.com/industria-y-mercado/venezuela-si-un-cliente-quiere-comprar-panales-necesitaria-estos-documentos).

Če hočeš postati srečni kupec in lastnik plenic, moraš najprej pokazati originalno potrdilo o rojstvu otroka, se pravi rojstni list. Kupec se mora nato identificirati z osebno izkaznico ali drugim veljavnim dokumentom. Ampak to ne more narediti vsak – kupec mora biti tudi ali oče ali mati otroka, za katerega plenice kupuje. Kar pa še ni vse. Če je ženska noseča in bi rada plenice kupila vnaprej, mora prodajalki dokazati, da je res noseča. To lahko naredi izključno z originalno ultrazvočno sliko otroka. Seveda je Carlos Osorio, minister za hrano, katerega običajno oblačilo je trenirka (hm, očitno je trenirka del oblačil železnega repertoarja levičarjev; se jih spomnite, kako so kot norci v njih skakali po Prešernovem trgu), zanikal in dejal, da v Venezueli ni prav nobenega pomanjkanja. No, številne fotografije na družbenih omrežjih dokazujejo nasprotno, čeprav bolivarski revolucionarji pravijo, da gre za kapitalistično, zlobno propagando.

Ampak, pomislite, da so fotografije resnične, da je ob nakupu plenic res treba predložiti omenjene dokumente. Zadeva je nekako logična. Zakaj bi vsak, ki ima pet minut časa ali kakšen prihranek in ne ve, kako bi zapravil denar, lahko kupoval plenice? Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovini in kupil, kar bi hotel? Ni šans. To je popolna anarhija. Taki pomisleki bolivarske vlade so v tej luči zelo tehtni, ni kaj. Zavladal bi kaos, če bi bilo drugače. Očitno gre za zadnjo stopnjo prehoda iz kapitalizem v socializem. Ali kot je dejal Miha Kordiš o razmerah v Venezueli: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« To stopnjo je lepo opisala že Ayn Rand (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/ayn-rand/), češ da gre za stopnjo, kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem in, recimo, kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Samo s to razliko, da je Randova mislila na stopnjo, ki dokončno odpravi svobodo posameznika, socialisti pa v tem vidijo tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi razmišljanja. In da ne bo pomote. Tudi v Evropi gremo z vse več omejitvami za posameznika in številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Korak od tod do predpisa, kaj naj kuhamo, sploh ni tako velik, kot bi se nam zdelo.

V Venezueli zmanjkuje krompirja, ker so (še vedno) v kapitalizmu

Značke

kapitalizem, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Violeta Tomič, Združena levica

Zadnje dni se precej govori o Venezueli, o kateri ima Miha Kordiš, poslanec radikalne leve Združene levice, posebno mnenje: »Prvi vtis je zelo spodbuden, zlasti, ko obiščeš barriose, to so kot denimo favele v Braziliji. Vidi se, da se ljudje organizirajo, da so vpeti v vsakodnevno odločanje, da gre za neko participativno demokracijo. To je najbolj demokratična skupnost, ki sem jih imel priložnost videti. In ta sistem deluje.« (http://www.finance.si/8815456). Seveda, on bo že vedel, saj se je pred kratkim, skupaj še z eno socialistko Violeto Tomič, udeležil konference ob 10. obletnici ustanovitve Mreže intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj za obrambo človeštva. Oba sta s predsedniškim letalom pokojnega Huga Chaveza na povabilo venezuelske vlade potovala v raj, kjer sta se počutila povsem domače, saj je tam vse »naše«. Čeprav ne deluje tako, kot bi si sedanji predsednik Maduro želel – socialistično gospodarstvo je pred bankrotom.

Hkrati s tem so po spletu zaokrožile fotografije povsem praznih polic trgovin v Caracasu, kar pa je bilo seveda označeno za pokvarjeno neoliberalistično kampanjo proti Venezueli. In ko je pred nekaj dnevi zmanjkalo krompirja v približno sto venezuelskih franšizah McDonald’sa, so to označili za novo zaroto: da se je tudi McDonald’s pridružil gospodarski vojni proti Venezueli (http://telesurtv.net/english/news/McDonalds-Joins-Economic-War-against-Venezuela-20150106-0036.html).

In kako je tamkajšnje razmere iz prve roke komentiral Kordiš? Takole: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« Če ga prav razumemo – v kapitalizmu zmanjkuje krompirja, toaletnega papirja, v trgovinah so prazne police in tako naprej. Po tej logiki sta tudi Kuba in Severna Koreja v kapitalizmu.

Hm, kje je potem ostali svet?