• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: tiranija

Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

12 petek Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.

Upor proti tiraniji države

25 torek Jul 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

država, Frédéric Bastiat, Jutarnji list, tiranija, upor, Vedran Miočić – Stošić

»Življenje, svoboda in zasebna lastnina ne obstajajo zato, ker si je človek izmislil zakone. Nasprotno, življenje, svoboda in zasebna lastnina so obstajali pred zakoni in so sploh omogočili človeku, da napiše zakone,« je zapisal Frederic Bastiat v knjigi Zakon, ki je eno najpomembnejše delo francoskega ekonomista in filozofa.

Povedano drugače. Življenje, svoboda in zasebna lastnina so sploh omogočili nastanek države. To se je zgodilo takrat, ko je večja skupina ljudi pooblastila manjšo skupino ljudi, da skrbijo za njihovo fizično in pravno varnost ter za to namenijo del tistega, kar ustvarijo. Posameznik je torej z državo sklenil nekakšno pogodbo, da mu bo zagotavljala varnost, da bo on lahko v miru živel in ustvarjal. Če je torej sklenjena pogodba, pa pomeni tudi, da se pogodba lahko razdre, ker se ena stran ne drži več pogodbenih določil. In ravno to je naredil Vedran Miočić – Stošić iz Zadra na Hrvaškem.

S svojega avtomobila ford fusion je odstranil registrske tablice, jih vrnil državi, hkrati pa na podlagi »Objave o neobstoju osebe« na avtomobil dal svoje (MG100616GM), ker meni, da človek živi po svoji volji in na svoje lastništvo, da lahko svoje tablice. Miočić Stošić meni, da zanj zakoni ne veljajo več, če se on tako odloči. »To je temeljna človekova pravicam,« pravi in doda, da so vse fizične osebe (državljani), pravno gledano, z državo v pogodbenem odnosu. Zato svojo potezo razume kot odstop od te pogodbe, poroča Jutarnji list.

Tovrstni upori, da posameznik javno objavi prekinitev pogodbenega razmerja z državo, so znani po vsem svetu. Gre preprosto za to, da človek vzame nazaj suverenost nad svojim življenjem. Izhaja iz spoznanja, da je država pod krinko skrbi za varnost in vzdrževanje reda zlorabila pooblastila, ki so jih ji dali posamezniki in z zakonodajo dobesedno zasužnjila državljane.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 100 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...