Sodelovanje medijskega tropa s stranko Gibanje Svoboda (GS) ob zadnjih (uspešno potlačenih) aferah dosega skoraj popolnost. Takšnega tesnega zavezništva nismo videli že od partijskih časov, tako doslednega preprečevanja, da bi se ´resnica GS´ javno soočila z ´objektivno resnico´, nimajo niti v zadnjih deklariranih socialističnih državah.
(Za zdaj še) ne gre za grobo silo, temveč za prefinjeno propagando, kjer s spreminjanjem pomena pojmov in prilagajanjem razmeram s pripravljenimi več resnicami (ki se jih poljubno uporabi pač glede na potrebe) ponarejajo resničnost. Pa naj gre za odstop Bobnarjeve, Golobovo novo varnostno službo, pravnomočno obsojenega svetovalca, pooblastila Finančni upravi RS za sledenje brez naloga sodišča ali laganje v Državnem zboru RS. Vseeno je, kaj od tega vzamemo; anti-Janša ideologija (ki ji medijski mainstream še vedno zvesto sledi na križarskem pohodu proti konservatizmu) s taktiko medijske premoči moč postavlja nad objektivno resnico. To je povsem nov način političnega razmišljanja, čeprav se prevladujoči mediji zaklinjajo na korektno in neodvisno poročanje.
Ideja je podla, realizacija pritlehna, zahrbtna; razumljivo, ker je postmodernizem relativiziral nekoč prepoznane vrednote povezane z moralo in etiko. Takole gre. Če je karkoli spornega v zvezi z vlado Roberta Goloba ter bi to utegnilo škoditi njemu in Gibanju svoboda (mogoče tudi koalicijskim partnerjem), se podvomi v resničnost. In v trenutku, ko resnice več ni (jo ´nekdo´ prikriva ali otežuje njeno razkritje), ostanejo le različna stališča in mnenja. Mnenje pa, kot vemo, ni ne lažno, ne resnično, ampak je mnenje vedno ´naše´ ali ´vaše´. Ko pride do tega, resnica (tudi če z dejstvi pride na dan) ni več pomembna. To traja že kar nekaj časa, samo spomnite se primera Patria, ko se je verjelo v ´medijsko resnico´, ki je temeljila na mnenju, ne v ´objektivno resnico´. Vsaka vojna je vnaprej dobljena, če imaš za seboj medijski aparat, ki obvlada prikrojevanje, drugim, ki oporekajo, pa daje slab občutek, da slabi ljudje, da so ´janšisti´. In potem ste krivi v vsakem primeru, ker so objektivna dejstva, s katerimi bi se lahko vsi strinjali, odstranjena. V ospredju so le čustva, medijsko napihnjena in anti-Janša vodena.
Razliko med objektivnimi dejstvi in (namerno) izmišljotino običajno ne vidijo zavedeni, čustveni ljudje. Tem ne gre zameriti. Zameriti gre hegemonističnim medijem, ki običajno poznajo resnico, pa kljub temu softificirano sproducirajo neresnico. To je nepoštenost do bralcev, ko se objektivna resnica zavrti na vijugastem vrtiljaku, pride ven kot soočenje dveh mnenj oziroma dveh resnic. Ta novorečnost ni nič drugega kot pokvarjena manipulacija, s katerim se ustvarja javno mnenje. In tisti, ki to počne, bi moral nositi veliko breme novinarske (ali uredniške) brezvestnosti. A v teh krajih se to običajno ´lajša´ z dobro plačanimi službami v politiki, kjer od svojih nekdanjih kolegov pričakuješ enako ravnanje. In vijugast vrtiljak se izkaže za perpetuum mobile post-resnice.
Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (12. december 2022)
S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.
Spodaj je najino pismo.
»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote
V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.
V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«
Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.
Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.
Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.
Z odličnimi pozdravi,
Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar
Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)
Zapis Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) na družbenem omrežju Twitter ne pušča nikakršnega dvoma – enači legalne migracije z ilegalnimi. Da se je pač treba sprijazniti, ker so del »realnosti in stalnica sodobnih družb« in da je število ilegalnih prehodov primerljivo s predkoronskim letom 2019. Ko ministrstvo, ki je med drugim zadolženo tudi za varovanje mej in preprečevanje nelegalnih prečkanj, meni, da je pravzaprav vseeno, kdo in na kakšen način stopi na njeno ozemlje, ker je to v sodobnem svetu postalo nekaj povsem običajnega, pomeni, da se vlada odpoveduje teritorialni suverenosti in oblasti. Meje namreč določajo, kako daleč sega moč (ali vpliv) vlade. Potem ko je Robert Golob izvršno oblast konec junija de facto predal v roke nevladnih organizacij, je ministrica Tatjana Bobnar sporočila, da se vlada odpoveduje tudi suvereni pravici nadzora državnih mej.
Naj bom zelo jasen: vsak ilegalni prehod meje je kršitev ozemeljske suverenosti neke države. Taki prehodi se sicer povsod po svetu dogajajo vsak dan, države običajno težijo k temu, da bi preprečile prav vsak ilegalni prehod. In če je cilj države »nič smrtnih žrtev na slovenskih cestah«, bi moral biti cilj nadzora mej »nič ilegalnih prehodov mej«. Ne 100, 500 ali 1.000 na leto, ampak nič (0!). Tak cilj imajo prav vse sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska), le Slovenija je zdaj dvignila roke. Bobnarjevi je očitno postalo vseeno, ali prišleki (ki jih ne pozna in ne ve, s kakšnim namenom prihajajo) vstopijo v Slovenijo po ilegalnih tihotapskih ali legalno na mejnih prehodih. In tudi če je vneta podpornica (ilegalnih) migracij, je danes na položaju, ko mora braniti in varovati meje. Popolnoma brezpredmetno je, kaj si vlada (ali policija) misli o migracijah, poskrbeti mora za spoštovanje zakonodaje (za to skrbi izvršilna veja oblasti), kar pomeni, da mora preprečevati ilegalne prehode, ne pa, da jih še spodbuja in jih minimalizira.
Kot lahko preberemo na spletni strani vlade (MNZ), je skrb vzbujajoče, da ne ločijo migrantov od beguncev. Begunec je upravičen do azila v prvi varni državi. Če bi bili pravna država in bi se tega držali, v Sloveniji nihče ne bi mogel dobiti azila, ker je pred tem (ilegalno) prečkal več varnih držav. Nihče ne trdi, da migracije niso del sodobnosti (ne samo sodobnosti, v zgodovini je vedno prihajalo do migracij), vendar gre pri tem za ekonomske migrante, ki legalno prečkajo mejo na mejnih prehodih. Vendar ima tudi v tem primeru država suvereno pravico, da določi, kdo lahko vstopi in koliko jih lahko vstopi na njeno ozemlje. Če želi ohraniti nacionalno identiteto, kulturo in tradicijo avtohtonih prebivalcev (meje običajno določajo zaokrožen teritorij z isto kulturo, jezikom in tradicijo), na svoje ozemlje ne spusti neomejeno število ljudi, ki prinašajo svojo kulturo, identiteto in jezik (ali pa prišlekom omeji trajanje bivanja). Absorpcijska sposobnost naroda je nekako pri petih odstotkih tujih prišlekov v dveh generacijah. Kar je več, že pomeni, da tuja kultura ogroža avtohtono in jo lahko v nekaj generacijah povsem izpodrine. Narod s tako politiko je na dobri poti v nacionalni samomor.
Čeprav bo kdo rekel, da bi moral kot zagovornik prostega trga (prost pretok blaga in storitev) zagovarjati tudi odprte meje in prost pretok ljudi (in namestitev vsakega v državi, ki si jo izbere za svoj dom), ni tako preprosto in je ena od zablod, ki izhaja iz nerazumevanja laissez–faire (o tem sem že pisal, a bom na tem mestu na kratko ponovil). Klasični liberalizem temelji na prostem trgu, prosti trg pa na prostovoljni menjavi blaga in storite (poudarek je na ´prostovoljni´).To pomeni, da te nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj kupi (ali proda), če tega ne želi; predvidena je prostovoljna izmenjava dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Ali drugače. Če naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalec iz Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno. Podobno je s prostim pretokom ljudi, strinjati se morata oba: tako gostitelj kot prišlek. Recimo, da sem na spletu našel oglas, da potrebujejo v Franciji profil delavca, ki mu ustrezam. Prijavim se in gostitelj me povabi. To je obojestranska prostovoljna interakcija. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.
Nekateri sicer menijo, da v državi, kamor ilegalno pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.
Poleg tega izvršilna oblast skrbi za izvrševanje zakonodaje in ilegalni prehodi meje so opredeljeni (vsaj za zdaj) kot nespoštovanje regulative. Zato mora država take prehode preprečevati. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje.
Ilegalne migracije ne samo da kršijo ozemeljsko suverenost neke države, priseljevanje povzroča tudi škodo avtohtonemu narodu in vsem, ki v tej državi zakonito prebivajo: spodkopava zakonite (ekonomske) migracije, škodi domači (in zakoniti tuji) delovni sili, so veliko breme za (neto) davkoplačevalce in izrivajo narodno identiteto. Zato je ključnega pomena preprečevanje nezakonitega priseljevanja (ali prehoda države) in zmanjševanje nezakonito priseljene populacije. To bi morala biti naloga Golobove vlade, nikakor ne, da ministrstvo, ki ga vodi Tatjana Bobnar, zmanjšuje pomen zakonitih prehodov meje in jih enači z ilegalnimi. Ne gre več za zadevo, ki je primerna za običajno interpelacijo ministrice, ampak za vprašanje nacionalne varnosti in obrambo ustavne suverenosti teritorija slovenske države, kar je zrelo za ustavno obtožbo in (v nadaljevanju) kazenski postopek. To ni samo neumnost ali sprevrženost (kot eno od štirih politik slabega vladanja opredeljuje Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly), niti ni zgolj norost, da se Slovenija odpoveduje nadzoru in varovanju mej, ampak načrtno (ob kršenju pozitivne zakonodaje) uvajanje (politične) agende multikulturalizma (ne samo multikulturnosti).
In ne pozabite. Evropejci smo glede na svetovno populacijo manjšina. Vedno smo bili. Danes pa je delež Evropejcev v svetovni populaciji najmanjši v zgodovini človeštva. Dovolj velik razlog, da se prižgejo vse rdeče luči in dovolj velik razlog, da se poostri nadzor na zunanjih mejah, ne da se meje še bolj na široko odpira.
Bolj kot berem o »škandalu« s pogodbami avtocestne policije in Darsa, manj mi je jasno, kaj naj bi bilo narobe. Ampak ker gre za »ostanek« desnosredinske vlade Janeza Janše, je medijski mainstream naredil malodane hudiča. In če je v vso zadevo vpletena še Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), potem ni vrag, da ne bi veljalo – kjer je dim, je tudi ogenj. A ni tako, verjemite.
Po poročanju Dnevnika naj bi bilo sporno dvoje: »nekatera pavšalna nakazila, za katera naj ne bi bilo povsem jasno, za kaj so namenjena, ter donatorske pogodbe, ki po svoji vsebini niso bile donacije«.
Kot so kasneje pokazali na nacionalni televizije, so bila ta »pavšalna nakazila« redna mesečna nakazila MNZ Darsu v višini 2.300 evrov. Torej je državni organ (MNZ) vsak mesec Darsu nakazal določen znesek. Mediji poročajo, da ni jasno, za kaj so namenjena. Če ni jasno, tudi ni jasno za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo. Povsem možno je, da gre za nadomestilo Darsu za donacijo. O tem malo kasneje. Zdaj si oglejmo drug očitek, ki naj bi bilo »huda nepravilnost« oziroma kaznivo dejanje, ki meji na klasični kriminal.
Očitno je, da je Dars sofinanciral avtocestno policijo. Kar je logično, ker je Dars edini pooblaščen (ima monopol) za upravljanje z avtocestami. Ali kot so marca lani zapisali na Darsu: »Dars bo kot upravljavec avtocestnega omrežja avtocestni policiji nudil vso podporo pri delu, predvsem v smislu sofinanciranja vozil, ključne opreme in zagotavljanja delovnih prostorov ob avtocestni trasi, s čimer bo patruljam omogočil krajši intervencijski čas.« Očitno je to počel v obliki donacij, čeprav se zdi, kot je razvidno iz novinarskih poročil, da gre bolj za sponzorstvo kot za donacijo (o razliki med sponzorstvom in donacijo ter različni obdavčitvi si lahko preberete v članku Donacija ali sponzorstvo? Kakšna je razlika?). Pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo je razlika pri davkih.
Sponzorju se dana sredstva (v denarju ali drugi obliki) upoštevajo kot strošek (100-odstotno priznan kot odhodek), zato nima posebnih davčnih olajšav, prejemnik pa sredstva obravnava kot obdavčljiv prihodek (MNZ ni zavezanec za plačilo DDV). Pri donacijah pa se donatorju donacija ne šteje kot strošek, lahko je le davčna olajšava (donacija ni predmet DDV). Kakorkoli, pri zadevi ali donacija ali sponzorstvo ne gre za nikakršno hudo kaznivo dejanje, ampak kvečjemu za (davčni) prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo.
In očitno je tisti mesečni pavšal, ki sem ga prej omenil (2.300 evrov na mesec), nadomestilo za sponzorstvo. Tudi tukaj je namreč razlika med donacijo in sponzorstvom. Pri donatorski pogodbi je donacija tok (denarnih ali drugih sredstev), ki mu ne sledi protiusluga v blagu ali storitvah, medtem ko pri sponzorstvu vedno sledi protiusluga oziroma protistoritev. Toliko se je dalo razbrati iz novinarskih poročil, podrobnosti pa ne poznam.
Postavlja se mi še vprašanje, kaj ima pri vsej zadevi KPK, ko ne gre za sum korupcije, ampak za lase privlečeno domnevno kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev, kot je to za nacionalno televizijo dejal Gregor Novak, vršilec dolžnosti generalnega sekretarja na MNZ? Če to drži, je to bolj zadeva za Računsko sodišče RS, kot za KPK. Zdi se, da so KPK vpletli le, da bi vsemu dali dodatno (politično) težo. Če ste dobro prebrali medijska poročila, sta notranja ministrica Tatjana Bobnar in prvi mož slovenske Policije Boštjan Lindav zelo malo govorila o »hudih kršitvah«, »kaznivem dejanju« in »hudih pomanjkljivostih«, zelo veliko časa pa sta posvetila, sodeč po poročilu portala POPTV 24UR, za obračun z nekdanjo desnosredinsko vlado Janeza Janše.
Ne vem, kako je z vami, ampak meni ta zadeva (ki ji je medijski mainstream usklajeno dal veliko težo) smrdi po zlorabi organov pregona za politične obračune (z nekdanjo vlado) in razlog, da Golobova policija ukinja avtocestno policijo (ki jo je ustanovila prejšnja vlada). Neverjetno me spominja na aferi Patria in Trenta.
»Depolitizacija policije« je zadnje dni zelo moden izraz. Toda če pozorno poslušate, nihče iz golobnjaka, ne iz medijskega mainstreama ne zna povedati, kaj za vraga naj bi to pomenilo in kaj bo rezultat »depolitizacije policije«. Ves cirkus okoli tega me še najbolj spominja na projekt »Defund the police«, ki je prek luže namenjen razgradnji policije in ponižanju policistov.
»Tatjana Bobnar, ki želi depolitizirati policijo, skozi sito parlamentarnega odbora,« je bil naslov članka na portalu nacionalne televizije, potem ko so jo poslanci (z devetimi glasovi za in štirimi proti) ocenili kot primerno kandidatko za ministrico za notranje zadeve. Da je Janševa vlada policijo »politizirala« in da jo bo golobnjak »depolitiziral«, smo pozneje slišali še večkrat, a nihče ni natančno povedal, kaj sploh pomeni »depolitizacija«, če je nekdo prej policijo »politiziral«. To očitno ni jasno niti ministrici Bobnarjevi, ki pravi, da ni političarka, ampak strokovnjakinja. In ravno tega se je za bati.
Kaj je sploh policija? Preprosto lahko rečemo, da je policija skupina ljudi, ki je v neki državi odgovorna za vzdrževanje javnega reda in mira, notranjo varnost, uveljavljanje zakonov ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Kot taka je državotvoren in represiven organ neke države, spada pod izvršno oblast. Tukaj naletimo na prvo težavo v razumevanju ne samo policije, ampak kar parlamentarne demokracije.
Povsem jasno je, da ne bo nihče rekel, da želi »politizirati« policijo. To ima negativen prizvok, politično policijo (Udbo), ki je bila odgovorna partiji, smo imeli v nekdanjem režimu. Kljub temu je policija (hočemo ali nočemo) odvisna od politike: po eni strani od zakonodajne veje oblasti (parlament), ki sprejema zakone, po drugi strani od izvršilne veje oblasti (vlada), ker je del te veje. Zato je že po definiciji (kot tožilstvo, za katerega se tudi rado trdi, da bi moralo biti neodvisno in strokovno) politična, ker je vlada v temelju politično organ.
Najbrž ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora policija nepristransko uporabljati zakone (ki jih, ironično, pišejo politiki), ne pa služiti določeni skupini, politiki ali izvršilni veji oblasti. »Komunikacijski šum« in resne težave v razumevanju nastopijo, ko je treba razložiti, da je policija nekomu odgovorna. In v (parlamentarni) demokraciji je vedno nekdo izvoljen. Če sledimo temu, pridemo do sklepa, da je policija za svoje delo odgovorna ministru za notranje zadeve, ki tudi imenuje generalnega direktorja policije.
Bobnarjeva je na predstavitvi dejala, da si depolitizacijo predstavlja tudi tako, da bi morala zakonodaja »podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije na način, da ga ne bo mogoče vedno znova menjati.« Kako? Komu bo potem policija odgovorna? Množici na Trgu republike, najglasnejši skupini političnih aktivistom, civilni družbi, ki si »mirne proteste« predstavlja po svoje ter tudi na zelo svojstven način interpretira, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je v skladu z zakonom in kaj ne? Dober primer, kako si nekdo predstavlja depolitizacijo policije, je Piratska stranka. Člani trdijo, da si je Janševa vlada podredila policijo tako, da je »porušila ustavno načelo delitve oblasti«. In rešitev?
»Imenovanje generalnega direktorja policije in izvajanje nadzora nad delom organa bomo prestavili v pristojnost posebnemu policijskemu svetu, v katerem bodo 4 člane izvolili neposredno državljani, 3 bo imenoval državni zbor, 5 članov bodo imenovali zaposleni na policiji, 3 pa bo imenoval sodni svet,« pravijo. Ste razumeli? Najprej se zgražajo, da je desnosredinska vlada porušila načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, hkrati sami predlagajo, da pri imenovanju direktorja policije sodeluje sodni svet, ki ga sicer ustava ne umešča v nobeno vejo oblasti, je pa dejansko, priznali ali ne, organ sodne veje oblasti. Bobnarjeva in »civilna družba« predlagata (nič manj in nič več) kot novo vejo oblasti – policijsko vejo oblasti.
Sicer malo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bila policija »neodvisna« in povsem nova veja oblasti? Prej ali slej bi prek vplivnih posameznikov postala orodje v rokah kriminalcev in drugih nepridipravov. Bila bi »tam«, kamor druge veje oblasti ne bi smele. Po sedanji ureditvi je policija pod dvojnim nadzorom: izvršilne veje oblasti (ministra za notranje zadeve) in tudi opozicije v parlamentu (zakonodajna veja oblasti). O kakšni »neodvisnosti » policije potemtakem lahko govorimo? O tisti, za katero nova notranja ministrica očitno še ni slišala. To je operativna neodvisnost, ki pomeni, da morajo imeti glavni policisti v določenih primerih pri uporabi zakonodaje imuniteto pred političnim vplivom. Pri tem policija ni služabnik ali sluga nikogar (niti ljudstva ne, kot si to domišlja civilna družba), razen zakona samega. Za svoje odločitve in ravnanja pa je seveda odgovorna ministru za notranje zadeve. Gre torej za iskanje ravnovesja med neodvisnostjo in odgovornostjo. In to je Aleš Hojs razumel, Bobnarjeva pa ne.
Kavarna Hayek 