Značke
liberalizem, Luka Mesec, regulacija, South Park, svoboda, svobodna družba, taksi, Uber, Združena levica
Združena levica je na svojem Facebook profilu zapisala: „Prekarno delo, izigravnanje zakonodaje in dumpinške cene v Italiji kot kaže nimajo mesta. Enako bi moralo biti v Sloveniji.“ Zapisano se je nanašalo na odločitev italijanskega sodišča, ki je prepovedalo obratovanje Uberja v državi, saj naj bi ta ponudnik prevozov prek mobilne aplikacije predstavljal nepošteno konkurenco tradicionalnim taksijem.
No, mineva skoraj natanko dve leti in pol od ene boljših epizod ameriške risane serije South Park. Gre nekako takole. Timmy Burch, okoli katerega se vrti zgodba, je hendikepiran deček. Zbira denar za poletni tabor, zato na svoj invalidski voziček priklopi prikolico, nanjo nalepi napis Handicar in začne prevažati ljudi. Poleg tega, da je prevoz drugačen in cenejši, ga lahko naročiš po pametnem telefonu. Timmy je zelo uspešen, kar seveda ni všeč vsem: Nathanu, ki ne želi na poletni tabor, njegovemu neumnemu pomočniku Mimsyju in taksistom.
Taksisti opazijo, da se jim prihodki zaradi odličnega poslovanja Timmyja hitro zmanjšujejo. Ker jim na trgu nikakor ne uspe premagati Timmyja, se zatečejo k tipično levičarskim obtožbam, zato bodo storili vse, da bi onemogočili cenejšo konkurenco. Za njih niso krive njihove previsoke cene taksi prevozov ali dotrajani avtomobili, ne obnašanje do potnikov, ampak je krivec izključno Timmy, ki je cenejši in zato predstavlja nelojalno konkurenco, poleg tega lahko parkira na parkiriščih za invalide. Vso zadevo zameglijo s svojo skrbjo za potrošnike.
Taksisti skličejo sestanek, na katerem ugotovijo, da Timmy odžira kruh poštenim taksistom. Ker je hendikepiran in ker lahko parkira na parkiriščih za invalide, ima prednost. No, oglasi se neumni Mimsy in taksistom predlaga, naj svoje avtomobile bolj temeljito očistijo ali jih drugače očedijo, potem pa bodo lahko tekmovali s Timmyjem. A Nathan pravi, češ Mimsy je tako ali tako mentalno zaostal, zato naj ga ne poslušajo. Toda Mimsy se ne da. Pravi, zakaj bi reševali posel taksistov, če niso konkurenčni. Nathanu je zdaj dovolj, Mimsyju prisoli močno klofuto in mu ukaže, naj utihne, češ „taksisti so ljudje, ki skrbijo za svoj poklic“. Zgodba gre naprej in zgodi se, kar je v svobodni družbi neizbežno. Ker je Timmyjev posel zelo dobičkonosen, ga drugi posnemajo in v South Parku je vse več Handicarjev. Zgodba se konča srečno: pravice za Handicar kupi Tesla.
Satira se je seveda nanašala na Uber, ki s pomočjo mobilne aplikacije poveže tiste, ki prevoz iščejo, s tistimi nepoklicnimi vozniki, ki prevoz ponujajo. Srečen konec pa je lahko samo v pravljicah (risankah) ali v resnično svobodnih družbah (teh je vse manj), kjer posameznik lahko kjerkoli in kadarkoli začne s katerimkoli poslom ali delom, ne da bi ga pri tem ovirale številne državne regulacije (dovoljenja, pregledi, licence in še tisoč zadev) ali privilegirani ceh. Slednjih je tudi v Sloveniji dovolj: od notarjev in odvetnikov do taksistov in dimnikarjev. V svobodnih družbah bi posameznik, ki bi imel Timmyja za konkurenta, imel tri možnosti: prvič, začel bi ga posnemati, ker bi drugače tvegal, da ga bo posnemal kdo drug; drugič, izboljšal bi svoje poslovanje in pocenil svojo storitev; in tretjič, preprosto bi opustil posel in začel na drugem področju, kjer bi bil konkurenčen. A to se v realnem svetu skoraj ne zgodi. Privilegirani cehi namreč menijo, da je liberalizacija tržišča na njihovem področju nepravična, da bodo izgubili delo in ne bodo mogli nahraniti svojih družin. In trdijo, da je njihova storitev optimalna in cena edina poštena, saj jo določa pravilnik. Cenejše naj ne bi šlo. Seveda, kam bi pa prišli, da bi posameznik sam določal ceno, način dela in delovni čas, mar ne?
