Cesta v pekel (2. del): Dragi Inštitut 8. marec, ne obstaja pravica do brezplačnega kosila (ali kako galopirajoči postmoderni marksisti izpeljejo enačenje med potrebami in pravicami)

Značke

brezplačno kosilo, Dijaška organizacija Slovenije, Inštitut 8. marec, Kavarna Hayek, levičarji, medijski mainstream, MSM, negativna pravica, potreba, pozitivna pravica, pravica, progresivizem, robert golob, temeljna človekova potreba, temeljna človekova pravica, Twitter, Vlada RS, Študentska organizacija Slovenije

»Brezplačna kosila za vse otroke kot pravica, ki pripada vsem.« (Inštitut 8. marec, Twitter, 22. avgust 2022)

Vsekakor eden najbolj populističnih projektov Inštituta 8. marec. Prav nič nimam proti, da (radikalne) feministke z Glinškove ploščadi 9 povedo svoje mnenje in predlagajo karkoli, skrbi me, da njihove predloge brez kakršnegakoli razmisleka večina takoj zagrabi. Treba je priznati, da so dostojne naslednice in uporabnice marksistične dialektike, da je njihov vokabular, kjer se besedam selektivno daje  nov pomen, izpiljen na način, da je tisti, ki jim nasprotuje, vedno kriv zločina. Drugače mislečim ničesar ne puščajo za sabo: vedno želijo pobrati vsa jabolka z jablane.

Če zanemarimo nedoslednost levičarjev (brezplačno kosilo za vse, davkov pa ne bi vsi plačali enako, ker velja progresivna obdavčitev), brezplačno šolsko kosilo nikakor ni za vse brezplačno, saj ga bo moral nekdo plačati (»brezplačno« šolstvo stane neto davkoplačevalca skoraj 3.000 evrov na leto). To je preprosto empirično dejstvo. Če ga zagovarjate, tvegate, da ga bodo revolucionarji z ulice tolmačili kot »sovražni govor«, medijski mainstream pa vas bo pribil na sramotilni steber, češ da otrokom ne privoščite hrane. Kakopak, brezplačno kosilo je vendarle »pravica, ki pripada vsem«, kar je, po njihovo, revolucionaren premik v boju proti odpravi (»prehranske«) revščine. Po tej logiki ste vi (ki vendarle uporabljate kanček zdrave pameti in razumete besede take, kot v resnici so, ne v novem pomenu, ki jim ga dajejo neokomunisti) protirevolucionar in vsako protirevolucionarno dejanje bo kaznovano. Levičarji so resnično mojstri izkrivljanja in spreminjanja jezika in pomena besed.

Tako ne obstaja »pravica do brezplačnega kosila«, ne obstaja pravica do nečesa, ne obstaja pravica na nekaj. Za uveljavljanje take »pravice« moraš nekaj vzeti nekomu drugemu. Tako razumevanje »pravice do brezplačnega kosila« pomeni, da ima nekdo pravico od drugega zahtevati, da mu jo izpolni (plača kosilo). To (pozitivna pravica do nečesa ali na nekaj) je v neposrednem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami (negativne pravice, ki ne zahtevajo aktivnosti drugih); pomeni njihovo kršenje, saj ima vsak posameznik pravico do svobode brez prisile, uveljavitev pravice do brezplačnega kosila bi pomenila, da mora nekdo pod prisilo plačati kosilo.

To ni edino izkrivljanje pomena besed, ki mu večina medijev slepo sledi, ne da bi novodobne modrece vprašala po zdravi pameti. Nedavno sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije zahtevali uvedbo brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov, ker naj bi bila to »temeljna človekova potreba«. Zdaj berem, da se je že odzvala vlada Roberta Goloba, češ da bo to zahtevo udejanjila. Levičarski mediji so ti pozdravili, večino desnih medijev je samo zanimalo, kdo bo to financiral in kdo bo do njih upravičen (no, vsaj nekaj), nihče pa se ni vprašal (vsaj meni ni znano, razen Kavarne Hayek), ali je reševanje »menstrualne revščine« z brezplačnimi higienskimi vložki res »temeljna človekova potreba«. Naj takoj razjasnim- ni! Je potreba določene skupine ljudi (žensk), ni pa temeljna človekova potreba. Temeljne človekove potrebe so tiste, ki človeku omogočajo preživetje: hrana, voda, zrak in primerno zatočišče. Da je človeštvo preživelo kot človeštvo (ne samo kot človek posameznik), je moral človek zadovoljiti še dve potrebi: reprodukcija in varnost. Te potrebe je Abraham Maslow, ameriški psiholog, ki je zaslovel po hierarhiji potreb, uvrstil med prvinske (v dve kategoriji: fiziološke potrebe in potrebe po varnosti). To so temeljne človekove potrebe. Če bi bil dostop do menstrualnih izdelkov temeljna človekova potreba, potem se lahko vprašamo, kako je človeštvo sploh preživelo.

Vse drugo so potrebe, ki so zelo individualizirane in se spreminjajo skozi čas. Danes ima nekdo potrebo po avtomobilu, drugi je nimajo; en ima potrebo po televiziji, drugi po računalniku; nekdo se želi izobraževati, drugi ne. In tako naprej. Človeštvo bi preživelo brez avtomobila, televizije, računalnika in šol, ne bi pa preživelo brez hrane in vode. Takšno izkrivljeno pojmovanje temeljnih človekovih potreb, ki ga nekritično povzemajo mediji in mu ploskajo politiki, vodi zgolj v pojmovno zmedo. Nekateri ljudje bodo začeli res verjeti, da brez higienskih vložkov človek ne bi preživel.

Nadaljnji korak, ki ga naredijo galopirajoči postmoderni marksisti, je, da izpeljejo enačenje med človekovimi potrebami in človekovimi pravicami. Treba je povsem jasno povedati, da zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb ni temeljna človekova pravica. In ne obstaja človekova pravica, da nisi lačen, niti človekova pravica do splava, niti temeljna človekova pravica do zdravja in izobraževanja.

Temeljne človekove potrebe in temeljne človekove pravice so dvoje popolnoma različnih stvari. Za zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb potrebuješ naravne (zemljo, vodo) in človeške (spretnost) vire, za spoštovanje temeljnih človekovih pravic (svoboda govora, nedotakljivost življenja) ne potrebuješ virov, ampak so ti uresničene že s tem, ko obstajaš. Pravice in potrebe torej niso isto, lahko pa pride med njimi do konflikta. Osnovne potrebe je namreč možno zadovoljiti s kršenjem človekovih pravic (da bi se nahranil, lahko hrano ukradeš).

V svobodnih družbah velja, da ti je država dolžna zagotoviti temeljne človekove pravice (in svoboščine), ne pa tudi temeljnih človekovih potreb. Za temeljne človekove potrebe ti mora država zagotoviti možnost, da jih zadovoljiš. Na načelni (ali deklarativni) ravni naj bi bile take vse demokracije, žal so danes te (zahodne) demokracije zabredle v globoki etatizem, ki ljudem odrekajo temeljne človekove pravice (svoboda govora) in ga ovirajo pri zadovoljevanju temeljnih človekovih potreb (dolgi in zapleteni birokratski postopki, visoki davki).

Drage gospe in gospodične, prav rad vam na strošek moje denarnice plačam kavo, a sem odločno proti, da država v imenu »menstrualne pravičnosti« uporabi moj denar, da lahko kupi za vas brezplačne higienske pripomočke

Značke

"Krvavelo bo", davki, DDV, Dijaška organizacija Slovenije, država, higirenski pripomočki, leviča feminizem, menstruacija, menstrualna pravičnost, moški, robert golob, temeljna človekova potreba, temeljna človekova pravica, Vlada RS, zdravje, zdravstveno varstvo, Študentska organizacija Slovenije, ženske

Če je nekaj »človekova potreba«, še ne pomeni, da so drugi dolžni, da ti plačujejo zadovoljevanje te potrebe. Najmanj to pomeni, da država prek davkov ukrade denar enim, da bi ugodila drugim. Z zagotavljanjem tako imenovane »menstrualne pravičnosti« ni nič drugače.

Ta norost, ki predpostavlja, da je »menstrualna pravičnost« vprašanje »pravičnosti v zdravju« in del boja proti »menstrualni revščini«, je konec tedna potrkala na vrata Slovenije: Golobova vlada je podprla postopno uvajanje brezplačnih higienskih pripomočkov za ženske (damskih vložkov in tamponov) v javnih ustanovah in bo preučila možnost financiranja. Kakopak, saj imamo tudi Svetovni dan menstrualne higiene (28. maj).

Pred leti je skrajna feministična skupina, ki se je poimenovala »Krvavelo bo«, pozvala ženske, naj na družbenih omrežjih pokažejo svoje z menstrualno krvjo umazane hlačke ali hlače. Na ta način naj bi ženske opozorile, da nimajo denarja za nakup vložkov ali tamponov. Ker polovico človeštva »prizadene« menstruacija, je nekako logično, da je brezplačna zaščita samoumevna, so menile. »Naj teče naša kri proti menstrualni revščini,« je bil njihov slogan.

No, za njihove želje je bil posluh držav zelo različen. Medtem ko je Škotska z zakonom določila, da so higienski vložki in tamponi za ženske brezplačni, je brazilski predsednik Jair Bolsonaro z vetom preprečil tovrstno potratnost države. Slovenija je zahtevam delno popustila lani, ko je vlada za higienske vložke in tampone določila nižjo stopnjo DDV, zdaj pa se nam obeta popolna »menstrualna pravičnost« v javnih ustanovah. Pobudnici predloga sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije, brezplačne menstrualne higienske pripomočke pa bi se plačevalo bodisi iz državnega proračuna bodisi iz proračunov posameznih izobraževalnih ustanov.

Argumenta sta dva: (prvič), dostop do menstrualnih izdelkov je »temeljna človekova potreba«, (in drugič),  v toaletnih prostorih sta tako ali tako brezplačno dostopna toaletni papir in milo. Organizaciji očitno mešata tisto, kar levičarji zelo rado počno s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Ne razumejo (ali nočejo razumeti), da temeljna človekova potreba ni temeljna človekova pravica ali svoboščina, ki je človeku zagotovljena že s tem, ko obstaja kot človek. Organizaciji z brezplačnimi menstrualnimi higienskimi pripomočki zahtevata tujo lastnino, čeprav ni nihče dolžan nikomur zagotoviti dobrine (proizvoda, storitve) zgolj zaradi dejstva, da nekdo drug obstaja. Obstaja le pravica posameznika do svobode pred prisilo. In zagotavljanje teh pripomočkov bo storjeno s silo – prisilno jih bomo (kot vse druge javne dobrine) plačevali neto davkoplačevalci, se pravi zaposleni v realnem sektorju (v javnem sektorju so zaposleni bruto davkoplačevalci). Poleg vsega dostop do menstrualnih izdelkov ni »temeljna človekova potreba«, ampak je »ženska potreba«. Torej bo vlada neki skupini zagotovila neko dobrino, ki jo bo plačala druga skupina. Če smo v pravni državi pred zakonom vsi enaki (in to je edina enakost), potem si take diskriminacije moških vlada ne bi smela privoščiti.

Tudi argument, da sta v toaletnih prostorih brezplačno dostopna milo in toaletni papir, ne zdrži resne kritike. Kaj pa moški higienski pripomočki? Po tej logiki bi morali biti v moških toaletah brezplačno dostopni pena za britje, britvice, losjon po britju in obliži za primer, če se z britvico kdo poreže. Seveda bo kdo rekel, da si moški lahko vedno pustijo rasti brade, ker je to naravno stanje. Tudi menstruacija je povsem naravna, je pač značilna za ženske. Zato menstruacija nima prav nobene zveze z zdravjem (ženska z menstruacijo ni bolna), ženska v tem primeru ni nikakršna žrtev, kot želijo to aktivisti prikazati. Kot je spolnost intimna zadeva vsakega posameznika, je menstruacija intimna zadeva vsake ženske. Slednje so higienske pripomočke včasih nosile s seboj, novodobne pa zdaj očitno menijo, da jim to mora biti brezplačno dostopno vedno in povsod. Zato se bolj zdim da je vse skupaj nekakšen neznosen in prebujeni feministični ekshibicionizem, kjer se javnosti razgaljajo menstrualni ciklusi. Spodobnosti praktično ni več, vse postaja javno. Tudi tako intimne zadeve. In samo še vprašanje časa je, kdaj bomo imeli tudi v Sloveniji (poleg dekadentne parade ponosa) kot demonstracijo najboljšega okusa – Festival vulve.

Pravica do brezplačne zadovoljitve potrebe po menstrualnih pripomočkih spada v kategorijo izmišljenih »pozitivnih« pravic in potreb, ki pravzaprav pomenijo pravico do lastnine drugih ljudi in prisilo teh oseb, da opravijo neko delo za druge. Zato tudi pravica do zdravstvenega varstva, na katero se levica tako rada sklicuje, ni temeljna človekova pravica in svoboščina.

Drage gospe in gospodične, prav rad vam na strošek moje denarnice plačam kavo ali vam kaj podarim. A nikakor ne podpiram nekaj, kjer mi država vzame in potem kupi vam. Tudi vam najbrž ni vseeno, da bi uporabljale nekaj, kar je država s prisilo nekomu vzela, da bi dala samo vam – izključno zato, ker ste pač ženske.