Kako so avtistični otroci postali žrtve industrije transspolnosti

Značke

American Thinker, avtizem, European Psychiatry, Heritage Foundation, Jay P. Greene, Patty Knap, samomor, spol, Steve Stagge, transpolne osebe, transspolnost

»Večinoma si starši ne želijo, da bi njihovi sinovi postali hčere in da bi njihove hčere postale sinovi. To ni stvar, o kateri večina staršev sanja, ko imajo otroke. Starši, ko imajo otroke, imajo upe in sanje za svoje otroke in njihovi upi in sanje običajno vključujejo stvari, kot so poroka, vnuki. To so stvari, ki si jih želijo za svoje otroke. V proces spremembe spola pa so starši prisiljeni, ker jim je rečeno, da se bodo njihovi otroci ubili, če se ne bodo strinjali. (…) Ti ljudje, ki jih prepričujejo, se ´igrajo´ z zdravjem drugih otrok. To je ta čustvena manipulacija, to je to izsiljevanje. (…) Običajno gre za reševanje resnih težav z duševnim zdravjem, ki niso povezane z vprašanji spola.«

To je v intervjuju dejal Jay P. Greene, višji znanstveni sodelavec in raziskovalec v Centru za izobraževalno politiko Heritage Foundation.

Postmodernizem je prinesel neka povsem nova pojmovanja, s katerimi znanost nima prav nikakršne povezave, ampak vse temelji na ideološki psevdoznanosti, kjer so vodilni »strokovnjaki« postali progresivni družboslovci (družboslovci denimo poganjajo tudi industrijo zastraševanja pred podnebnimi spremembami). Med temi je transspolnost priljubljena tema, razširilo se je mnenje, da je v sodobnem času pomembna »skrb, ki potrjuje spol«, saj zmanjšuje možnost samomora med mladimi. Povedano drugače: če otroku ne ugodimo, da spremeni spol, zapade v depresijo, kar lahko vodi v samomor. Pri tem se sklicujejo na »znanstvene dokaze« in »raziskave«.

»Ti znanstveni ´dokazi´ so smeti,«  pravi Jay Greene, ki je ugotovil, da so obstoječe raziskave na temo zdravljenja transspolnih oseb in duševnega zdravja najstnikov »tako pomanjkljive, da so ničvredne«. To, da mladoletnikom olajšamo medspolne medicinske posege, dejansko vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.

Nasprotno pa nove raziskave kažejo, da so najstniki, ki pogosto iščejo potrditev, identiteto in pozornost ter se zato (ali oni ali njihovi starši) odločijo za spremembo celotne identitete, pogosto avtistični.

Nova raziskava dr. Steva Stagga, objavljena v European Psychiatry, je ugotovila, da je »14 odstotkov transspolne in nebinarne skupine imelo diagnozo avtizma, medtem ko je nadaljnjih 28 odstotkov te skupine doseglo mejno točko za diagnozo avtizma, kar kaže na veliko število potencialno nediagnosticiranih posameznikov. Te številke so temeljile predvsem na ženskah, kar podpira dokaze o veliki populaciji nediagnosticiranih žensk z motnjo avtističnega spektra. Ocenjuje se, da avtizma v splošni skupnosti ni več kot 4 odstotke, zato je 14 odstotkov pomembno in veliko«. Raziskava je odkrila tudi »višje ravni sistematiziranja (nagnjenost k analizi, nadzoru in uporabi sistemov, ki temeljijo na pravilih) in nižje ravni empatije med transspolnimi in nebinarnimi skupinami; značilnosti, ki jih pogosto najdemo pri posameznikih z motnjo avtističnega spektra«.

Patty Knap na portalu American Thinker piše, da prijateljičina nečakinja obiskuje program za osebe z avtizmom. »Večkrat je prišla domov in nenadoma oznanila, da je morda res fantek, kar je bila tema v njenem programu, ki ga vodijo ´progresivni´. Seveda soglasje staršev ni vedno potrebno, kar si prizadevajo v trans gibanju. V teh primerih so starši nemočni pred navalom pohval in pritiskov na svojega otroka. Odvisno od države starši ne smejo v sobo z otrokom pri zdravniku ali terapevtu, tako da ne vem, o čem se razpravlja. Medtem ko se navdušuje nad novo identiteto, zaradi katere se bo oseba počutila ´celo´ in ´tako, kot naj bi bila´, se resna tveganja operacije zamenjave spola povečajo. Med njimi so bolezni srca, povečano tveganje za raka, izguba kostne gostote in seveda izguba plodnosti.«

Spodbuda k ´tranziciji´ lahko pride od transspolne osebe ali celo od nekoga, ki ima od procesa koristi. Po prvem predlogu sledi opogumljanje in to  pritegne veliko  pozornost ´dobronamernih´ ljudi, ki govorijo o najstnikovem pogumu, da »bodi to, kar v resnici si«. Pohvale in aplavz so natanko tisto odobravanje, po katerem hrepenijo ti pogosto osamljeni otroci. Drugi odrasli in študentje, ki so bili leta hranjeni z nebinarnim pranjem možganov, se strinjajo. Močno gibanje za enakost spolov vztraja, da je otrok, ki trdi, da mu je namenjeno biti v telesu drugega spola, ni v nevarnosti samomora. Nove raziskave kažejo ravno nasprotno. Kot poroča National Review zdaj obstajajo »trdni dokazi, da olajšanje mladoletnikom, da opravijo medspolne medicinske posege, verjetno vodi do višjih stopenj samomorov med mladimi.«

Mediji (predvsem konservativni, ker progresivni o tem ne pišejo) v zadnjem času vse več poročajo o ljudeh, ki se odločijo za ´re-tranzicijo´. Se pravi o tistih, ki so prestali prehod spola in so se po velikem obžalovanju vrnili k svojemu biološkemu spolu. Vse več zdravnikov to spodbuja, ker ugotavljajo, da operacija in terapije spreminjanja spola prinašajo znatna tveganja; in ni dokazov o izboljšanju rezultatov duševnega zdravja.  Na primer, Allie, 22-letnica, ki je prenehala jemati testosteron po letu in pol, je povedala, da je sprva začela prehod, ko je poskušati ugotoviti, zakaj se ne more identificirati z ženskami ali se spoprijateljiti z njimi; večkrat je bila v družbi fantov in so jo bolj zanimale tradicionalno moške dejavnosti. Allie je imela tudi več poskusov samomora in veliko primerov samopoškodb. Ko se je odločila za prehod, je odšla na zasebno kliniko in po samo polurnem pogovoru prejela medspolne hormone. »Ni bilo nobene raziskovalne terapije,« je dejala in dodala, da ji nikoli niso postavili uradne diagnoze spolne disforije.

Stvari so se začele razpletati, ko je obiskovala univerzo in je poskušala narediti samomor. Šele ko je socialna delavka prepoznala njene simptome, ki se pojavljajo že od otroštva, kot avtizem, se je odločila, da preneha s tranzicijo.

Limpida, star 24 let, je rekel, da se je počutil prisiljenega v tranzicijo. Pri 15 letih se je identificiral kot trans in je leta poskušal biti ženska, vendar se je zaradi tega počutil bolj nesrečnega. Ko je pri 21 letih odšel na kliniko zaradi estrogena, se je počutil, kot da osebje zaničuje njegove pomisleke glede duševnega zdravja – vključno s tem, da je samomorilno nagnjen, zlorablja snovi in je hudo depresiven. Rekli so mu, da je »popoln kandidat« za tranzicijo. Ker se je leto kasneje počutil slabše, se je odločil za opustitev tranzicije. Šele kasneje so mu diagnosticirali avtizem.

Transspolne osebe, ki se odločijo za tranzicijo in so potem nesrečne, za svojo slabo počutje velikokrat (in s pomočjo progresivnih medijev) obtožujejo družbo, ki jih ne sprejema. Toda težave so običajno (in praviloma) posledica tranzicije. Vendar to nikogar ne zanima, saj so ti ljudje plen dobičkonosne in nemoralne industrije spolov: tem hujša je nočna mora oseb v tranziciji, več hormonskih terapij prodajo in večji je njihov zaslužek.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Norosti revije Nature očitno niso bile dovolj; zdaj najstarejša poljudnoznanstvena revija Scientific American trdi, da ženske do konca 18. stoletja sploh niso obstajale

Značke

akademiki, akademska doktrina, Bernie Sanders, Daniel Greenfield, imperializem, Ivana Orleanska, Johns Hopkins, kritična rasna teorija, marksizem, moški spol, Nature, Scientific American, spol, Springer Nature, transspolni zgodovinski revizionizem, transspolnost, Zahod, zahodna civilizacija, ZDA, ženski spol

Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.

Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.

Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.

Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.

Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot

Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.

Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield.  Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.

Aktivisti za enakost spolov zahtevajo, da bi antropologom prepovedali identifikacijo človeških ostankov kot ´moški´ ali ´ženska´, saj ne morejo vedeti, ali se je najdeni res identificiral binarno

Značke

antropolog, antropologija, Emma Palladino, enakost spolov, prebujeno, spol, teorija spola, človeški ostanki

»Moji trans in nebinarni prijatelji: morda poznate argument, da vam bodo arheologi, ki bodo nekega dne našli vaše kosti, določili isti spol, kot ste ga imeli ob rojstvu, tako da, ne glede na to, ali ste spremenili spol, ne morete ubežati dodeljenemu spolu,« je na družbenem omrežju Twitter v začetku julija zapisala Emma Palladino, ki je kandidatka za magisterij iz arheologije. Po njeno je forenzično dodeljevanje spola »sranje«.

Ko človek že misli, da so prebujenci in zagovorniki sto in enega spola (kot se človek pač počuti, mar ne) pojedli vso neumnost tega sveta, se vsak dan lahko prepričamo, da je drugače. Tokrat si aktivisti za enakost spolov (karkoli to pomeni) prizadevajo, da bi antropologom prepovedali identifikacijo človeških ostankov kot ‘moškega’ ali ‘ženskega’. Po njihovo so sedanji standardi v forenzični identifikaciji ljudi krivični do tistih, ki se ne identificirajo binarno.

»Označevanje ´moški´ ali ´ženska´ je redkokdaj končni cilj katerega koli izkopavanja,« pravi Palladinova. »Naš cilj je ‘bioarheologija posameznika’, pri čemer vključimo absolutno vse, kar odkrijemo o osebi; v niansiramo in odpiramo biografijo njenega življenja.«

Aktivisti so prepričani, da se tudi naši predniki niso vsi identificirali kot moški ali ženske, zato je do njih skrajno diskriminatorno, da pride nek antropolog in ga na podlagi kosti razvrsti v enega od dveh spolov. Prava grozljivka, vam pravim. Kako si nekdo drzne določiti spol, ne da bi vedel, kako se je oseba, katere kosti so našli, v resnici identificirala.

Če bi šlo le za študentko, kot je Palladinova, bi človek samo zamahnil z roko, češ noro ženšče. V istem duhu duševnega ujetja v blaznost politične korektnosti so povsem resni znanstveniki. Lansko mleto so s prebujenostjo okuženi nemški in finski raziskovalci zapisali, da bi lahko ostanki, odkriti na Finskem, kjer so našli meče in dragulje ter segajo nekje v obdobje med letoma 1030 in 1300, pripadali nebinarni osebi.

Si predstavljate forenzike kriminalistične policije, ki ne smejo trupla umorjenega prepoznati po spolu, da si ne bi nakopali jeze aktivistov za enakost spolov?