Na portalu javne televizije so zapisali takole: »Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora. Nasprotujejo tudi islamizaciji države, prizadevajo si, da bi bila angleščina prvi jezik Avstralije, ob tem pa pozivajo k deportaciji “izdajalcev”, ki izdajajo avstralske (krščanske) vrednote.« (http://www.rtvslo.si/svet/v-melbournu-spopadi-med-protiislamisti-in-protirasisti/369964) Preberite še enkrat in spoznali boste, da je »osnovna pravica, (…) kot je denimo svoboda govora,« skrajno desničarska ideologija.
Priznam, sprva sem bil tudi sam rahlo zmeden, potem pa sem pomislil, da ima avtor prav. Levica se ni nikoli zavzemala za svobodo govora, levica je vedno želela svobodo govora omejiti, zatreti svobodno razmišljanje. Zakaj? Zato ker levica sploh ne ve, kaj so človekove pravice, čeprav so jih vedno polna usta, ker levica vedno uporablja prisilo, da nekaj svojega uveljavi, ker ne loči med negativnimi in pozitivnimi pravicami.
Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, človekove pravice pa so tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi brezpogojno izpolniti. Človekova pravica torej je pravica posameznika do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine in podobno. To so negativne pravice (ne smemo mešati s pozitivnimi in negativnimi svoboščinami), ker nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo.
Na drugi strani so pozitivne pravice, ki jih levičarji preprosto mešajo z negativnimi pravicami. Pozitivne pravice pa predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Če bi ta miselnost držala, potem bi morali vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, pridemo celo do takih nesmislov, da pravijo, da je dostop do stranišča človekova pravica (http://www.delo.si/sobotna/dostop-do-stranisca-je-clovekova-pravica.html), da sta voda in komunalna ureditev človekova pravica (http://www.sindikat-zsss.si/index.php?option=com_content&view=frontpage&Itemid=104&limitstart=300), da je delavsko soupravljanje podjetij malodane nad lastninsko pravico (www.delavska-participacija.com/priloge/ID110406.doc). Povedano drugače: tovrstne pozitivne pravice predvidevajo pravico do tuje lastnine in temeljijo na prisili.
Ampak v Sloveniji svoboda govora sploh ni več politično korektna, politično korektno je omejevanje te pravice, in to ob medijski podpori raznoraznim aktivistom, politikom in celo ljudmi z akademskimi naslovi. Z ustavo zajamčena svoboda besede je izrinjena, marginalizirana se je znašla na robu razprav in družbe, kar naenkrat ni več pomembna. Gre za obrat v pojmovanju, diktaturo posameznih skupin, ki želijo zatreti vsakršno negativno mnenje o njih. Težava je tudi, da o svobodi govora razpravljajo (levičarski) družboslovci s svojo sprevrženo logiko, da so poklicani, da prepoznajo med sovražnim govorom in svobodo govora. Če danes nasprotuješ sprejemu beguncev in priseljencev, si označen za ksenofoba. Če opozarjaš pred nevarnostjo islamizacije, si takoj islamofob. Po mnenju Mladine si rasist, če praviš, da so Grki leni (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/).
Kavarna Hayek 