Najnovejša norost podnebnih histerikov: Uvajanje 15-minutnega mesta, ki naj bi z nadzornimi kamerami omejilo gibanje prebivalstva na okrožja

Značke

avtomobili, Covid-19, emisije, globalno segrevanje, kitajski virus, laburisti, Liberalni demokrati, onesnaževanje, Oxford, podnebje, podnebne spremembe, promet, Svetovni gospodarski forum, WEF, Združeni narodi, Zeleni, ZN

Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.

Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.

Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.

Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse.  Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.

V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, ​​natančno opredeljene skupine elit.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Portugalska je deregulirala in dekriminalizirala droge. Kaj se je zgodilo?

Značke

dekriminalizacija, deregulacija, droge, Joao Goulao, Portishead, Portugalska, promet, regulacija, Spiegel, Transform

Da je deregulacija vedno boljša od regulacije oziroma da je svoboda vedno boljša od represije, je sicer pokazal že preprost primer v Portisheadu, ko so v mestu zahodno od Bristola na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Izkazalo se je, da so ljudje postali drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ni ukazala, kako se morajo obnašati.

Nekaj podobnega se je zgodilo na Portugalskem, ki je imela do začetka tisočletja velike težave z drogami in kriminalom, saj je bil denimo od heroina odvisen kar en odstotek prebivalstva. Poleg tega je država imela največjo stopnjo smrtnosti v Evropi zaradi aidsa, povezanega z odvisnostjo od drog. Kljub velikemu številu policistov in kriminalistov, ki so preganjali dilerje in uživalce drog, so bile razmere iz leta v leto slabše. Do leta 2001, ko je vlada dekriminalizirala uporabo in posedovanje vseh vrst drog. Droge sicer še naprej niso bile legalne (vsaj uradno ne), toda nihče ni bil več kaznovan, če so ga prijeli pri uživanju ali preprodaji, piše spletna stran Transform. »Preganjanje odvisnikov očitno ni delovalo, zato smo razmišljali o najboljšem načinu, da rešimo težavo,« je za Spiegel leta 2013 dejal tvorec reforme Joao Goulao.

Danes se je na Portugalskem smrtnost zaradi aidsa, povezanega z drogami, zmanjšala za 90 odstotkov in je druga najnižja v Evropi, zaradi predoziranja umrejo samo trije na milijon prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 17 na milijon prebivalcev. Zmanjšalo se je število odraslih, ki so poskusili droge, delež mladih, ki uživajo sintetične droge je najnižji med državami EU. Prav tako so se zmanjšale druge oblike kriminala, kot so umori in posilstva, tako da je danes Portugalska na lestvici svetovnega miru (meri tudi kriminal, uživanje drog, samomore in podobno) na 3. mestu (za Islandijo in Novo Zelandijo).

Čeprav imam do dekriminalizacije vseh vrst drog resne pomisleke, primer kaže, da je pot svobodne odločitve posameznika, ali bo užival droge ali ne, boljša in bolj učinkovita od večje represije države ter pošiljanje odvisnikov in preprodajalcev v zapor.

Kako bi Rosvita Pesek rada v prometu še več državne represije, a jo raziskave demantirajo

Značke

Ivan Kapun, promet, prometna varnost, regulacija, represija, Rosvita Pesek

Človek ne more verjeti, kako se tudi nekateri novinarji, ki bi morali biti prvi braniki liberalizma, ki bi se že po definiciji morali zavzemati za svobodo, trudijo, da bi bila država še bolj represivna in še bolj omejevala ljudi. V takih primerih obnemijo celo predstavniki države. Še več. Celo represivni aparat, v našem primeru policija, je bolj svobodoljubna od novinarjev. Če ste gledali včerajšnje Odmeve na TV Slovenija (http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174354331; od 15:00), kjer je beseda tekla tudi o poslabšani cestno-prometni varnosti, ste lahko opazili, da se je voditeljica Rosvita Pesek na vse pretege trudila, da bi ji njen gost, Ivan Kapun, vodja Sektorja prometne policije v UUP GPU, pritrdil in rekel, ja, potrebujemo še strožje predpise, potrebujemo še več policije na cestah, potrebujemo še več omejitev.

Ena od tez Peskove je bila, da bi morali radijskim postajam prepovedati, da svojim poslušalcem sporočajo, kje ob cesti jih čaka policija z radarji. Očitno je pričakovala, da ji bo Kapun pritrdil, a je bila zelo presenečena, ko ji je odvrnil, da (zasebnim) radijskim postajam pač ne morejo ukazati, kaj naj oddajajo, zato jim tudi ne morejo prepovedati, da poslušalcem sporočajo, kje ob cesti so radarji. Tudi njena zahteva, da bi morali imeti avtocestno policijo, ni naletela ravno na odobravanje Kapuna. Že zdaj s patruljami nadzirajo promet, da pa avtoceste sploh niso toliko problematične, ji je odvrnil, saj so še vedno bolj varne kot kakšne druge ceste. Skratka, voditeljica je zahtevala več represije in regulacije, policist se z njo ni (najbolj) strinjal.

Peskova seveda ni edina, ki meni, da bi morala država še bolj posegati v vsakdanje življenje posameznika. Pogosto slišim mnenja, da je promet ena od stvari, kjer mora biti regulacija, drugače bi prišlo do kaosa. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi na kakšni mestni vpadnici on prometni konici prenehali delati semaforji, pravijo in dodajajo, da bi promet kolapsiral, prihajalo bi do prometnih nesreč. No, tako so sprva mislili tudi prebivalci britanskega mesteca Postishead, ki leži zahodno od Bristola. Bili so priča eksperimentu (organizirala ga je pobuda Equality Streets; http://www.equalitystreets.com/), saj so na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Kratko reportažo si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=lwHfibl1AoI. Kaj se je zgodilo?

Za etatiste, ljubitelje kolektivizma, zagovornike države, ki se mora vmešati v vse pore življenja posameznika in ga urejati, nekaj nerazumljivega: udeleženci v prometu (pešci, kolesarji, avtomobilisti) so vzeli odgovornost v svoje roke. Razmišljanje voznikov se je spremenilo. Zdaj niso več pritiskali na plin skozi zeleno luč, zdaj so ravnali odgovorno, saj niso vedeli, kdaj bo pešec stopil na cesto in jo prečkal. Vozniki, kolesarji in pešci so uporabljali kombinacijo zdrave pameti in vljudnosti. Nihče ni več mislil, da ima prednost, ker bi mu tako kazal semafor, vsi so vozili počasneje in bolj previdno (http://www.equalitystreets.com/wp-content/uploads/2014/02/TEC-Award-truth-final.pdf). Izkazalo se je, da so ljudje drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ne ukaže, kako se morajo obnašati. To pa je nekaj, kar etatisti, ljubitelji represije, ne razumejo. Ali pa nočejo razumeti.