Čudež v Baltimoru: levičarka začela uporabljati možgane!

Značke

Baltimore, Catherine Pugh, Jerry Brown, kuščarjevi možgani, levičarji, minimalna plača, produktivnost

Mogoče bi bil za naslov primernejši pregovor, da »tudi slepa kura zrno najde«, a to ni čudež. V Baltimoru pa se je zgodil prav – čudež! Tamkajšnji 67-letni demokratski županji Catherine Pugh se ni prikazala devica Marija, niti ni imela videnj, ampak je začela uporabljati možgane, kar je za zagrizeno levičarko nekaj nepojmljivega. Znano je namreč, da levičarji reagirajo predvsem čustveno, kar pomeni, da je njihovo delovanje posledica nečesa, kar v velikosti lešnika počiva globoko v glavah. Znanstveniki temu pravijo primarni ostanek evolucije, gre pa za najstarejši del možganov, ki sega stotine milijonov let nazaj v čas plazilcev in ureja prvinske instinkte, zato so temu delu na začetku hrbtenjače dali ime kuščarjevi možgani. No, Pughova pa je začela uporabljati zdravo pamet in razmišljati, kar pomeni, da je aktivirala tisto, kar je evolucija kasneje kuščarjevim možganom dodala: možgansko skorjo in druge sodobne možganske strukture, ki so sedež razuma oziroma trezne presoje. Kaj se je zgodilo?

Preden je postala 50. županja Baltimora (6. decembra 2016), je bila, kot se za levičarko spodobi, vneta zagovornica dviga minimalne plače na 15 dolarjev na uro. Ko je prišel čas, da to v pristaniškem mestu, velikem za dve Ljubljani, na podlagi sklepa mestnega sveta uzakoni, je uporabila svojo diskrecijsko pravico in na zakon dala veto. Naredila je tisto, za kar pred njo nihče ni zmogel poguma ali pa si ni vzel časa: vzela je nekaj knjig o ekonomiji in se podučila, kaj bi dvig minimalne plače pomenil za Baltimore. Ugotovila je, da bi bil tak zakon nevaren za mesto, saj bi imel škodljive posledice za gospodarstvo. Pravzaprav je prišla do spoznanja, da denar ne raste na drevesih oziroma da ne obstaja bankomat, ki bi se polnil iz nič.

O škodljivosti minimalne plače, česar se včasih ne zaveda tudi desnica, sem že večkrat pisal, zato tukaj nima smisla ponavljati. Do tega spoznanja je prišla tudi Pughova, ki je ugotovila, da bi zakon prinesel več škode kot koristi: podjetja bi morala znižati stroške, da bi zagotovila višje plače, mnoga bi morala zmanjšati število ur za zaposlene, nekateri bi tudi odpuščali. Dvig minimalne plače zveni sicer kot odlična ideja, toda če je urna postavka višja od produktivnosti delavca, delodajalcu ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Ekonomske logike za dvig minimalne plače namreč ni. Ravnala je povsem nasprotno od guvernerja Kalifornije Jerryja Browna, ki je dvignil minimalno plačo na 15 dolarjev, čeprav je ob tem dejal, da to ni ekonomsko smiselno.

Nove sindikalne blodnje o minimalni plači

Značke

Dušan Semolič, minimalna plača, produktivnost, sindikati, socializem

Čeprav me sindikati v svojem škodljivem ravnanju skoraj ne morejo več presenetiti, me kljub temu od časa do časa spet osupnejo. Ko sem bral vest (http://www.sta.si/vest.php?id=2101170), da bodo predlagali novo definicijo minimalne plače, nisem mogel verjeti svojim očem. Po sedanji definiciji so v minimalno plačo (ki, mimogrede, negativno vpliva na trg dela in povečuje brezposelnost, kar kažejo vse raziskave) všteti vsi dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), zdaj pa bodo sindikati vložili v parlamentarno proceduro predlog sprememb zakona, po katerem bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih.

Vsakomur, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, je jasno, da je institut minimalne plače ena najbolj škodljivih stvari za gospodarstvo. Pravzaprav diskriminira tiste, ki so zaradi različnih razlogov manj produktivni, manj sposobni, so ranljiva skupina ljudi na trgu dela. Delodajalci bi jih seveda radi zaposlili, toda država jim z zakonom preprečuje, da bi jih plačevali toliko, kot bi ustrezalo njihovim delovnim zmožnostim, njihovi produktivnosti. Povedano drugače. Država jim preprečuje, da bi delali. Namesto, da bi brezposelni na trgu dela sami izbirali, ali bodo delali ali ne, se namesto njih odloči država, da je boljše, da ne delajo ničesar, kot pa da bi delali za plačo, ki je manjša od predpisane minimalne plače. Ta v Sloveniji znaša 790,73 evra bruto, kar pomeni, da se delavec, tudi v primeru, da bi rad delal samo za 700 evrov, ne more zaposliti. Ker mu to preprečuje država, ker mu to preprečujejo sindikati. Prav zato oziroma skoraj izključno zato je minimalna plača eden glavnih vzrokov brezposelnosti.

Argumenti sindikatov, katerih talec je država, so običajno enaki. O njih smo sicer že pisali, ampak ponovimo še enkrat (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/). Ne bo škodilo. Minimalna plača, ki izhaja iz predpostavke marksističnega mita o pokvarjenih kapitalistih (lastnikih), ki jih gre po glavi samo to, kako še bolj obogateti na hrbtih delavcev, bo odpravila revščino, delavcu omogočila dostojnejše življenje, kapitalistu pa naložila, da bo zaposlenim namenil dostojno plačilo. Nekateri gredo še dlje, saj uzakonjena minimalna plača po njihovo blagodejno vpliva na gospodarsko rast in celo zmanjšuje brezposelnost.

Najbrž se spomnite, kako so se sindikalisti z Dušanom Semoličem na čelu tolkli po prsih, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Slovenija je hipoma postala fenomen v Evropski uniji: razmerje med minimalno in povprečno plačo se je tako (če gledamo leti 2008 in 2013) dvignilo z znosnih 40 na prek 52 odstotkov, medtem ko se to razmerje v EU giblje med 30 in 50 odstotki (slednje samo na Malti in v Grčiji). Seveda to ni nikakor blagodejno vplivalo na prav nič, saj se je zvišala brezposelnost, zaposlenost pa padla, konkurenčna sposobnost podjetij se je zmanjšala. Krivi so bili seveda spet neoliberalci, ki jih, roko na srce, v Sloveniji ni od nikoder. Za levičarje so bavbav, s katerim je treba strašiti, zlasti pred volitvami, ko se objavijo lestvice najbogatejših Slovencev in ko se kakšna izmed slovenskih vlad mogoče spomni, da bi prodala kakšno državno podjetje. Takrat pride do nekakšnega neoliberalističnega kravala, zmerjanja vsepovprek. Ampak, to je že druga zgodba. Rajši poglejmo, kaj se dogaja, ko država poseže v odnos med delojemalcem in delodajalcem. Ta dva v normalnih državah z normalnim trgom prostovoljno stopata v delovni odnos, se sporazumno dogovorita za pogoje dela in seveda za plačilo. Če komu ni kaj všeč, odstopi. Če delavec misli, da je plača premajhna, gre k drugemu delodajalcu, če delodajalcu delojemalec ni po godu ali nima ustreznih kvalifikacij, ga pač ne zaposli. Tako preprosto je to. Še bolj pomembno pa je, da se v ta odnos ne vmešava tretja stran, kot to počne država z uzakonjeno minimalno plačo.

Kakšen vpliv ima minimalna plača na delavca in lastnika, lepo razloži profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA. Da bi tudi levičarji razumeli, kako deluje, zadevo poenostavi in da za primer tri zaposlene, ki pečejo hamburgerje. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Tudi vladni Urad za makroekonomske analize (Umar) je predlani ugotovil, da je rekordno povečanje minimalne plače v času vlade Boruta Pahorja (leta 2010) imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000. Poleg tega, da se je poslabšala konkurenčna sposobnost gospodarstva.

In to potrjujejo tudi študije. Istočasno z vestjo, da bodo sindikati zahtevali spremembo definicije minimalne plače, je bila objavljena še vest (http://www.reporter.si/svet/%C5%A1tudija-minimalna-pla%C4%8D-bo-v-nem%C4%8Diji-spodbudila-sivo-ekonomijo/49870), da je januarska uvedba minimalne plače v Nemčiji ugodna za rast sive ekonomije. Na inštitutu za ekonomske raziskave pri univerzah v nemškem Tübingenu in avstrijskem Linzu so izpostavili, da se delež sive ekonomije, izražen v bruto domačem proizvodu (BDP), v Nemčiji krči že več let, izjema je bilo le leto 2009, je poročala nemška tiskovna agencija dpa. A ta trend se letos ne bo nadaljeval in siva ekonomija bo ostala pri 12,5 odstotka BDP, so napovedali raziskovalci. “Razvoj, kot ga vidimo, je posledica uvedbe minimalne plače,” je bil jasen direktor inštituta Bernhard Boockmann.

Na prostem trgu je plača torej odvisna od produktivnosti. Delodajalec bo vedno gledal, da bo imel dobiček, delavec pa bo vedno težil k mejnemu zaslužku. Poglejmo si prej opisan primer Boba, ki speče na uro 120 hamburgerjev, kar delodajalcu prinese 12 evrov, ki je mejni zaslužek. Od tega Boba plača 8 evrov, sam ima dobička štiri evre. Ker pa je na trgu konkurenca, lastnik pa noče izgubiti zelo produktivnega delavca, mu bo povečeval plačo, ki pa nikdar ne bo šla prek mejne vrednosti, saj bi imel lastnik izgubo.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.