Značke
AfD, desnica, Emmanuel Macron, Levica, opozicija, posebna skupina policije, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS
Če držijo (neuradne) informacije, da naj bi v okviru policije nastajala posebna skupina za pregon ´sovražnega govora´, bi moral biti to znak za preplah. Ob tako nedefiniranem in neulovljivem pojmu, kot je ´sovražni govor´, ki si ga vsakdo razlaga drugače, obstaja povsem realna nevarnost, da bi skupino aktualna vlada uporabila za nadzor politične konkurence in za obračun z ideološkimi nasprotniki.
Posebne skupine za boj proti ´zločinom iz sovraštva´ in ´sovražnemu govoru´, ki imajo celo večja pooblastila kot običajna policija, ni slovenska posebnost. Pod različnimi nazivi in nameni obstajajo v več državah. Tako imajo v Kanadi posebno »podnebno policijo«, ki nadzira in zalezuje dvomljivce o podnebnih spremembah, na Nizozemskem ´sovražni govor´ (proti ilegalnim migrantom) preganja protiteroristična enota, v Nemčiji se s tem ukvarja posebna skupina znotraj BND (obveščevalna služba), ki nadzira celo politike opozicijske in domoljubne stranke AfD, tudi v Franciji si predsednik Emmanuel Macron osmišlja posebno policijo, ki se bo ukvarjala s posamezniki, ki ne bodo brezpogojno in brez kritike sprejeli postmodernistične vrednote.
Tarča delovanja vseh teh skupin je desnica. Levice ne skrbi, da bi utegnila biti prepovedana ali da bi bila tarča nadzora. Ve, da se to nikoli ne bo zgodilo; ve, da bodo skupine za pregon ´sovražnega govora´ poskrbele, da mnenja drugih ne bodo slišana, da bodo stališča, ki so različna od njihovega, obravnavana in preganjana kot ´sovražni govor´; in ve, da bi bila poražena, če bi bil ideološki in svetovnonazorski trg odprt in svoboden. Zato se levičarji zatekajo k avtoritarnosti in represiji nad drugače mislečimi.
Nasilje je bilo vedno del ideološkega boja levičarjev. Ko je na oblasti desnica, levica izsiljuje s pouličnim nasiljem, kamor pošilja svoje agitatorje in gverilce. Ko se oblast zamenja, prevzame represivni aparat in ga uporabi proti desni opoziciji. Sprejema zakone, ki so sprevrženo uporabljeni za omejevanje delovanja ideoloških nasprotnikov in zatiranje svobode govora. Skrb vzbujajoče je, da to odkrito podpirajo globalistična bruseljska birokracija in njeni visoki uradniki, ki sploh ne skrivajo več simpatij do wokeistične levice ter svojega odklonilnega in netolerantnega odnosa do volilnih uspehov desnice v katerikoli državi.
Levica vse bolj opušča predstavniško obliko vladanja in vedno bolj prevzema avtoritarnost z uporabo nasilja. Golobova vlada je tipičen primer, saj je Slovenija že potisnjena na nožev rob svobode razmišljanja. Ker je neuspešna, mora zagovarjati represijo, da bo v svojih namerah vsaj na videz uspešna. Desničarji bodo morali počasi razumeti (nekateri to že razumemo), da je z levico nemogoče sklepati kompromisov, da se za njihovimi milozvočnimi besedami in ravnanji vedno skriva zvijača. Nimajo prav nikakršne nagnjenosti k temu, da bi prepričali z argumenti; vedno uporabijo silo, ko jim ne gre vse gladko po njihovih zlobnih načrtih. Zato ne želijo samo politično moč in vladanja, želijo absolutno oblast, kjer bodo prepovedali in preganjali vse, kar ne bo v skladu z njihovo doktrino. Del tega načrta je tudi oblikovanje posebne skupine za boj proti ´sovražnemu govoru´, ki bo resnici posebna skupina za boj proti svobodi govora.
Svoboda in demokracija nikoli ne umreta v temi. Karavana teme vedno pri belem dnevu in vsem na očeh vkoraka v neko družbo. Vsi vedo, da prihaja tiranija, a vsi samo gledajo in nihče ne ukrene ničesar. Smo na desnici res postali tako apatični, da nimamo več razloga za svobodno življenje in boj zanj ali bomo zmogli zavrniti vsiljeno realnost in pokazati pogum? Skok z ladje, če imamo radi domovino, vsekakor ne pride v poštev.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.
Kavarna Hayek 