Razlika v plačah zaradi spola je mit

Značke

diskriminacija, dohodek, gender pay gap, plače, razlika med spoloma, razlike v plačah, Svetovni gospodarski forum, zasebna lastnina

Mediji so objavili alarmantno vest, da Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarja, da se zmanjševanje razlik v plačah med spoloma »dramatično upočasnjuje« in da bi se glede na sedanjo dinamiko plače obeh spolov lahko izenačile šele v 170 letih. Svoje dodajajo še bruseljski birokrati, češ da kljub temu, da so ženske enako dobro ali bolje izobražene kot moški, se njihovo znanje pogosto slabše ceni in poklicno napredujejo počasneje. Posledično v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški. Temu pravijo »gender pay gap«. Ženske so torej bolj sposobne, bolj produktivne in bolj izobražene, a so kljub temu slabše plačane od moških. Sandra Polanski, namestnica direktorja Mednarodne organizacije dela (ILO) je ta »paradoks« in razlike med plačami pred meseci pojasnila z diskriminacijo. V Nemčiji so naredili še korak naprej, saj so konservativci Angele Merkel in transformirani socialisti Socialdemokratske stranke (SPD) dosegli dogovor o zakonodaji, po kateri bi zasebnim podjetjem ukazovali, koga naj zaposlijo in koliko naj ga plačajo.

A evropski parlament je enkrat že zavrnil poročilo o enakopravnosti žensk in moških. Slovenski mediji so se takrat zgražali, češ da so bili nekateri slovenski poslanci proti večji enakopravnosti med spoloma. Bistveno se seveda izpustili. V poročilu je bil predlog spolne uravnilovke, ki bi morala veljati tudi za zasebna podjetja. Povedano drugače: slovenski medijski mainstream je bil zgrožen, ker lahko zasebnik sam določa, koliko bo koga plačal. Vprašanje je bilo zreducirano na človekove pravice, čeprav bi se moralo glasiti, ali ima človek pravico, da s svojo lastnino prosto razpolaga, da svoj denar da tistemu, kateremu želi, in da se pri tem nikomur ni treba opravičevati ali karkoli pojasnjevati.

Najprej razčistimo nekaj, kar je za večino (predvsem levičarjem) nedoumljivo. Lastnik oziroma delodajalec v zasebni družbi lahko zaposli kogar on hoče, plače mu da, kolikor on hoče. Lastnik lahko pri zaposlovanju in plačevanju diskriminira, če že hočete. Nekomu da lahko manjšo plačo izključno zato, ker je tisto jutro vstal z levo nogo, drugega lahko ne zaposli izključno zato, ker mu ni všeč njegova barva las, nohtov, kože ali čevljev. Plača je namreč dogovor med delodajalcem (lastnikom) in delojemalcem. Če prvemu niso všeč zahteve drugega, ga ne zaposli, če drugemu ni všeč ponudba prvega, poišče novega delodajalca ali pa ustanovi svoje podjetje, kjer se bo lahko igral enakost med spoloma in v prakso uvajal feministične ideje. Vmešavanje države na trgu dela ženskam lahko samo škoduje, kot je to škodovalo črncem v ZDA, ko je vlada uvajala razne ukrepe za njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Če bi veljala ugotovitev, da ženske delajo več, so bolj izobražene in bolj produktivne, bi to pomenilo, da je uganka trga dela dokončno razrešena. Kapitalisti, ti zlobni neoliberalci, ki jim gre samo za dobiček, bi po tej logiki zaposlovali izključno ženske, saj so ob vseh prednostih, ki jih imajo pred moškimi, še cenejša delovna sila. Povedano drugače: ali bi vi kupili yugota, če za isti denar lahko dobite audija. Če bi držalo, kar trosijo od raznih agencij za enakost med spoloma do feminističnih gibanj, bi se po logiki tržnega gospodarstva povpraševanje po ženski delovni sili nenadoma povečalo, hkrati bi se povečala tudi cena ženske delovne sile. Ampak ne. Očitno je kapitalist mazohist, ki uživa, da sam sebi dela škodo in ima manjši dobiček, moške pa zaposluje izključno zato, da bi diskriminiral ženske. Kar pomeni, da podjetnik ne razmišlja, kako bi imel čim večji dobiček, ampak kako bi kar najbolj škodoval nasprotnemu spoul. Kar je popolni nesmisel. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.

Ženske v svoji karieri v povprečju ne opravljajo »enaka« dela kot moški, v povprečju same izbirajo slabše plačana in manj zahtevna dela (moški več umirajo na delovnih mestih kot ženske), izobražujejo se za povsem druge poklice kot moški, delajo manj in so večkrat na bolniški kot moški. Ženska, ki se odloči roditi in gre na porodniško, kar običajno skupaj traja dve leti, ter je računalniška inženirka, ni več na tekočem, ko se vrne na delovno mesto. Računalniški programi, s katerimi se je ukvarjala, so po dveh letih že povsem zastareli. Po drugi strani bi se kot knjižničarka ali učiteljica po dveh letih odsotnosti lahko takoj vključila nazaj v delo. Gre za slabše plačana poklica kot računalniška inženirka.

Če upoštevamo vse to (porodniška, otroci, zakonska zveza, krajši delovni čas), razlike v plačah praktično izginejo. Še več, ženske so v prednosti, ugotavlja celo Wall Street Journal. V povprečju si poročena ženska z možem delo razdeli tako, da moški prevzame breme zaslužka, ženska več skrbi za dom, gospodinjstvo in otroke. Skozi zgodovino (kakopak je vse dogovor med partnerjema) se je taka delitev dela izkazala za najbolj učinkovito.

Zato je razlika v plačilu zaradi spola predvsem mit.

Advertisements

Minister Mramor, ime česa je (po novem) slaba banka?

Značke

banke, DUTB, Dušan Mramor, Lars Nyberg, Miro Cerar, plače, slaba banka, terjatve, Torbjörn Mansson, vlada

Se spomnite ministra za finance Dušana Mramorja, ki je marca, ko so v javnosti prišli zneski za visoke honorarje profesorjev na fakultetah, dejal: »Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, nismo več v komunizmu.« Seveda, nismo več uradno v komunizmu, v resnici pa smo v njem ne samo z rokami in nogami, ampak tudi z glavo in tistim, kar je v glavi. (Če kaj sploh je.) Pretekli petek, ko je medijski mainstream zahteval glave tujcev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je izjavil nekaj podobnega, češ da pri predlogu razrešitve ne gre za vprašanje višine prihodkov ali kakovosti delovanja DUTB. Torej, minister Mramor, v čem je težava? V zaupanju? Ki ga naj ne bi bilo med skupščino (vlado) in vodstvom upravnega odbora? Koga imate za norca?

Prav je bilo, da je vodstveni kader v DUTB iz tujine. To je pomenilo (in še pomeni), da se je vsaj na deklarativni ravni presekala popkovina med družbenimi paraziti in tajkuni na eni ter državnim premoženjem na drugi strani. Prvi so najbrž pričakovali, da DUTB nikakor ne bo uspelo prodati premoženja, ki je bilo prenešeno na slabo banko. Lobiji so lani Larsu Nybergu, Torbjörnu Manssonu & Co. celo očitali, da ne delajo ničesar, da gre prodaja prepočasi. To je bil prvi manever, da se stari kadri, še do včeraj zagovorniki nacionalnega interesa, polastijo nazaj »zaplenjenega« premoženja. Ko pa je zadeva stekla in se je prodaja začela, je bilo spet vse narobe. Še huje. DUTB si je drznil zamajati tudi take vplivneže, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik. In ta napad na DUTB traja v valovih kontinuirano od začetka leta, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo premier Miro Cerar popustil in predlagal zamenjavo. »Radi bi takšno slabo banko, na katero se lahko vpliva,« je pred meseci dejal Mansson. In lobisti, ko so spoznali, da Šved ni nek Lojzek, ki ga lahko odpraviš s sendvičem in cockto, so ob pomoči medijev sprožili pravo gonjo ter nad DUTB pognali od KPK in Računskega sodišča do NPU.

Ampak pomagalo je šele tisto orožje, s katerim je levica pred volitvami 2002 spravila na kolena takratnega predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki je resno ogrožal Janeza Drnovška – plače. Obsedenost zaplotanih Slovencev z visokimi plačami, (ki vedno raje vidijo, da tudi sosedu crkne krava, če je njemu), vedno izzove pravo in pričakovano reakcijo, še posebej, če jim serviraš: najprej na televiziji predvajaš prispevek o visokih plačaš, takoj naslednji je o revščini in lačnih otrocih, naslednji pa o neenakosti v družbi, ki se še povečuje, in izjava kakšnega levičarskega aktivista, da je treba narediti konec izkoriščevalskemu kapitalizmu. Sklep je logičen: otroci so lačni, ker ima Mansson previsoko plačo, dodelil mu jo je zlobni otrok kapitalizma Nyberg. Oba tujca sta neposredno kriva, da se v Sloveniji povečuje neenakost (hm, čeprav po vseh kazalcih sodimo med tiste države, kjer je neenakost najmanjša), s tem pa je revnih vse več ljudi, kriv pa je seveda neoliberalni kapitalizem.

Bistvo težave torej ni, da imajo na DUTB previsoke plače, ampak dejstvo, da imajo tujci v slabi banki neizmerno kapitalsko moč, ki jo ne delijo z domačimi tajkuni oziroma je ne delijo s tistimi lobisti, ki so pričakovali, da bodo s svojimi političnimi povezavami prišli do dela kolača. Pa vse je bilo tako skrbno načrtovano, da tajkuni nazaj in poceni pridobijo premoženje. Vsi zdaj DUTB očitajo, da z lahkoto presega načrte, ko pa je premoženje dobila z velikim popustom oziroma 70-odstotnim diskontom. Vprašanje je, kdo se je strinjal s tem diskontom, ki predstavlja korupcijsko tveganje? Natanko tisti, ki so pričakovali, da bodo imeli vpliv v slabi banki. Ko se jim je to izjalovilo, se je začel odprt lov na vodstvo DUTB. Vse drugo je navaden blef.

Vlada ima seveda kot skupščina vso pravico, da kogarkoli in kadarkoli na DUTB odstavi, ampak bilo bi pošteno, da pove, zakaj je v resnici razrešila vodilna na DUTB. Če tega ne zmore, bi si lahko izmislila vsaj kakšen boljši razlog, kot pa plače in izgubo zaupanja. Ker pa ima za seboj medije, ki sicer Cerarja vsake toliko časa »opozorijo«, da ni večen, je vse skupaj otroško lahko. Mainstream mediji servirajo raje natanko tiste informacije, ki zagotavljajo natanko tak odziv, kot se je zgodil – ogorčenje zaradi previsokih plač. In za podkrepitev svojih tez vprašajo za mnenje natanko tiste politike in strokovnjake, ki so še pred desetletjem, zagovarjali nacionalni interes, torej tisto, kar je povzročilo tako katastrofalno stanje v Sloveniji, da je država potrebovala ustanovitev slabe banke. In takrat, pred desetletjem, seveda ni bilo nikjer ne Manssona ne Nyberga, na katera se zdaj zliva celotna gnojnica neuspešne gradualistične tranzicije. Kar naenkrat postane verodostojen minister Karl Erjavec, ki je recimo najbolj odgovorna oseba v aferi z arbitražnim sporazumom. V normalni državi takega človeka nikoli, ampak res nikoli več ne bi vprašali za katerokoli mnenje. Celo več. Mediji bi odštevali dneve do njegovega odstopa. In to človek, ki je zelo gostobeseden in je nekakšna politična različica Miša Alkalaja. Za njim pa seveda Židan, o katerem sploh ni potrebno izgubljati besed. Kam spada človek, ki izjavi, da bo treba zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov (Kaj ima država z zasebnimi gozdovi?), ni treba posebej razlagati. Je na približno enaki ravni kot sindikalist v Luki Koper, ki vladi prostodušno zagrozi, da lahko privatizirajo podjetje samo z dovoljenjem delavcev, čeprav bodo nadnje poslali vojsko. Povedano drugače: socializem in socialisti povsod naokoli, in to do koder seže oko.

Z današnjim dnem, ko je vlada odstavila Nyberga in odpoklicala Manssona, se začne »prava« privatizacija. Tujci do podjetij v slabi banki, si malodane upam staviti, ne bodo imeli več dostopa. Vrata trem vrstam parazirov, se pravi »našim«, »našim« in »našim«, so se na stežaj odprla. Cerar in Mramor bosta deležna pohval, kot so ju pogladili po glavi, ko je propadla privatizacija Telekoma.

Zato je namesto vprašanja Mramorju, v čem je težava, bolj na mestu vprašanje, ime česa je (po novem) slaba banka.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Ubijalski davki*

Značke

Bernard Brščič, davki, Matej Lahovnik, minimalna plača, plače

»Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato, ker sem dacar,« so pred skoraj pol stoletja prepevali Beatlesi v legendarni pesmi Taxman, uvodne z albuma s pomenljivim imenom Revolver. Bil je to protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj sicer na stari celini ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema.

Kot kažejo podatki Evropske komisije (EK), ima 28 držav Evropske unije 1.053 osnovnih davkov, kar pomeni, da ima vsaka država v povprečju 38 davkov. Največ jih imajo Danska (81), Italija (69) in Švedska (55), najmanj pa Estonija (13), Portugalska (19) in, ne boste verjeli, Slovenija (23). Kar seveda ne pomeni, da so to vsi davki. Na spletni strani Davčne uprave RS (Durs) je predpisano za državljane 16 osnovnih obveznih dajatev, za podjetja 19. Vendar tudi to ni vse, saj jih obstaja še cela vrsta, ki se različno imenujejo, vendar jih ne pobira Durs, temveč romajo na račune različnih državnih in javnih podjetij ter agencij. V vsakdanjem življenju jih drago plačujemo, ne da bi to sploh opazili, prešteti jih je skoraj nemogoče.

Visoko obdavčene plače

Davki, ki jih najbolj občutimo, so davčne obremenitve na prihodke iz dela. V primerjavi s 34 članicami OECD, se pravi državami, ki naj bi bile najbolj razvite ter načeloma zavezane demokraciji in prostemu trgu, ima Slovenija z 42,3-odstotno povprečno davčno obremenitvijo plač deseto največjo obdavčitev dela. Manjšo obdavčitev imajo denimo Danska, Švica, Poljska in Irska, večjo Belgija, Nemčija, Avstrija in Madžarska, sicer je povprečje OECD 35,9-odstotna obremenitev. Pri tem ne gre toliko za bolj razvite države od Slovenije, ki imajo sicer večjo obremenitev, a so tudi bolj produktivne, ampak za tiste države, s katerimi Slovenija konkurira za tuj kapital in investicije. To pa so Slovaška, Estonija, Poljska in druge nekdanje države vzhodnega bloka, ki so pri obdavčitvi plač cenejše. Povedano drugače: zaposlenim v cenejših državah ob enaki bruto plači ostane v denarnici več. Zato so tudi bolj privlačne za tujce. Če hoče denimo delodajalec visokokvalificiranega slovenskega inženirja plačati denimo 3.000 evrov neto, ga bo skupni strošek (bruto bruto plača) prišel nekaj več kot 6.500 evrov, medtem ko bi ga na Poljskem, ki ima tudi nižje dohodninske stopnje, stal nekaj več kot 5.000 evrov.

Borut Borštnik, direktor Zavoda mladi podjetnik, pravi, da so plače absolutno preveč obremenjene s prispevki: »Enostavno je razlika previsoka, to podjetja duši, predvsem mala in tista z nizko dodano vrednostjo. Naš sistem je tak, da delovno uspešnost, izobrazbo, pridnost bolj obdavči: več zaslužiš, več plačaš v obliki davkov in dohodnine. To bi bilo treba omejiti, recimo s socialno kapico.« Obremenitve pa so resnično velike. Celoten strošek delodajalca je ob zakonsko predpisani minimalni plači še dokaj znosen. Zaposlenemu od celotnega stroška delodajalca (916,20 evra) pristane v njegovi denarnici (brez dodatkov za malico in prevoz) 61,2 odstotka (560,41 evra). Potem pa začne naraščati. Pri neto plači 2.000 evrov je celotni strošek dela že prek 4.000 evrov, pri menedžerski plači, ki je recimo brez dodatkov 5.000 evrov neto, pa celoten strošek delodajalca presega 12 tisoč evrov, kar pomeni, da zaposlenemu ostane samo 41,6 odstotka celotnega zneska, ki ga plača podjetje. Te obremenitve še posebej zadenejo podjetnike, ki začenjajo s poslom, in mlade. »Za prve bi morali uvesti znatnejše olajšave za prvo, drugo in tretje leto poslovanja,« je prepričan Borštnik, pri mladih, ki prehajajo iz fakultet na trg dela, pa vzpodbuditi plačana pripravništva in zagotoviti štipendiranja.

Ubijalska dohodnina

Izjemno visoke so tudi davčne stopnje v dohodninskih razredih. Samo za akontacijo dohodnine gre pri prej omenjeni menedžerski plači četrtina celotnega stroška delodajalca (3.071 evrov), medtem ko pri minimalni manj kot šest odstotkov (54,32 evra). »Najučinkovitejši ukrep bi bilo znižanje 50-odstotne davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu na predkrizno raven 41 odstotkov. Prejšnja Janševa vlada je ob uveljavitvi najvišje dohodninske stopnje povedala, da gre za začasen ukrep, sedaj pa se zdi, da levosredinske koalicije vidijo to kot trajen ukrep,« pravi ekonomist Matej Lahovnik. S to najvišjo dohodnino so danes obremenjene plače, ki presegajo 12 tisoč evrov bruto na mesec oziroma zaslužek, ki je večji kot 70 tisoč evrov neto na leto. »To obsega en odstotek davčnih zavezancev, v državni proračun pa se na ta račun steče 16 milijonov evrov letno,« je nedavno povedala državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar. Vendar levim strankam to ni dovolj. Združena levica predlaga, da bi se po najvišji stopnji obdavčili vsi, ki prejemajo več kot 3.100 evrov bruto na mesec oziroma nekaj manj kot 2.000 evrov neto.

Tudi pri najvišjih dohodninskih stopnjah je Slovenija v samem vrhu – tako med članicami OECD kot med državami Evropske unije, kjer spada med osem držav s stopnjo večjo kot 50 odstotkov. Za najvišji dohodninski razred je stopnja večja (po podatkih KPMG) samo na Švedskem (57 odstotkov), Danskem (55 odstotkov), v Španiji in Nizozemski (52 odstotkov) ter Finski (51 odstotkov), v Avstriji in Belgiji pa je enako kot v Sloveniji. So pa vse te naštete države (z izjemo Španije) daleč bolj razvite. In podobno kot pri davčnih obremenitvah dela oziroma plač imajo države, s katerimi Slovenija konkurira pri privabljanju tujega kapitala in investicij, te stopnje precej manjše: Češka (22 odstotkov), Slovaška (25 odstotkov), Poljska (32 odstotkov). »Slovenija ima daleč najbolj obdavčene dohodke visokokvalificirane delovne sile. Zato ni naključje, da uradni statistični podatki kažejo, da vse več visokokvalificiranega kadra zapušča Slovenijo, medtem ko se k nam priseljujejo pretežko manj kvalificirani,« opozarja Lahovnik. 

Dejstvo, da povprečni zaposleni v Sloveniji ustvari nekaj manj kot 40 tisoč evrov bruto dodane vrednosti, zadevo še otežuje, saj to povprečje sploh ne zadošča za dovolj dobro plačo za visokokvalificiran kader. Ampak plača ni edina težava in njena obdavčitev je samo ena od mnogih, ki vztrajno draži življenje vsakega davkoplačevalca. Plačujemo nepregledno množico davkov, ki se nalagajo eden na drugega. Že samo, če gremo v trgovino. V Financah (www.finance.si) so izračunali, da je bila potrošniška košarica življenjskih potrebščin, na podlagi katere Statistični urad RS (Surs) izračuna inflacijo, leta 2009 obdavčena 20,8 odstotno, danes je že 25,1-odstotno. In ker morajo ljudje jesti in piti, se ogrevati in voziti, vlada useka ravno tam, kjer je potrošnja nujna, tako rekoč življenjsko potrebna. Od leta 2009 do 2012 je država uvedla ali zvišala najmanj 12 davščin, dajatev, prispevkov ali kakorkoli je to pač poimenovala, ki so krepko zarezali v potrošniško košarico.

Požrešni energetiki

Poglejte samo račun za elektriko, ki ga dobite vsak mesec. Kaj naredite z njim? Priznajte, ošinete ga z enim očesom in plačate položnico. Če znesek slučajno bistveno odstopa od prejšnjih računov, se razburite, češ, banda, spet so podražili elektriko, v samo vsebino se večina ljudi sploh ne poglablja. Če bi se, bi bila jeza toliko večja, vzeti bi morali najbrž kakšno pomirjevalo. Na računu povprečnega gospodinjstva, ki znaša med 25 in 40 evrov, je dejanska poraba med četrtino in tretjino, vse drugo so dajatve – od omrežnine in dodatkov do prispevkov in trošarine. Povedano drugače. Od končne cene, ko plačate položnico, ste dali za porabljeno elektriko (ker ste kuhali, se greli, imeli prižgane luči ali ste gledali televizor) v nekaterih primerih samo 25 odstotkov, drugih 75 odstotkov vam poberejo, in sicer v treh delih.

Prvi je omrežnina in je drugo, prijaznejše ime za dajatev, da sploh uporabljate električno omrežje in do njega dostopate. S tem denarjem pravzaprav potrošnik financira vzdrževanje, upravljanje in gradnjo omrežja, kar pomeni, da potrošniki oziroma davkoplačevalci sami gradijo omrežje, iz katerega potem dobijo elektriko. Ob omrežnini plačate tudi dodatek oziroma prispevek za javno Agencijo RS za energijo (Agen) in Borzen. Obe sta v lasti države. Agen skrbi za konkurenčnost na trgu in se je sprva financirala iz proračuna, ker pa naj bi bila agencija neodvisna, se zdaj financira iz omrežnine. Borzen skrbi za usklajeno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema, karkorli že to pomeni.

Drugi del so prispevki in ostale dajatve. Gre za davkoplačevalsko podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in podporo proizvodnji elektrike z visokim izkoristkom (prispevek OVE + SPTE), ne da bi vas kdo kaj vprašal, ali se s tem strinjate. Potem je tu še prispevek URE. Večina misli, da gre za vzdrževanje električnega števca ali ure, je pa to v resnici dajatev za povečanje energetske učinkovitosti. Oba prispevka določa ministrstvo za infrastrukturo in prostor, zadnjega v tem sklopu (trošarina) ministrstvo za finance. Ko se vse to sešteje, se na to obračuna še davek na dodano vrednost (DDV). Torej, na povprečnem računu sta samo dve postavki, ki se nanašata na to, koliko elektrike v resnici porabite (obračun je narejen sicer za predvideno porabo), kar devet postavk pa je plačilo raznih (obveznih) dajatev, davkov, prispevkov. In potem se ne gre čuditi, da imajo v energetiki plače, ki so med najvišjimi v državi in tudi najhitreje rastejo. Po najnovejših podatkih statističnega urada so se plače v energetiki na letni ravni septembra dvignile za 9,5 odstotka in danes zaposleni v tej dejavnosti v povprečju dobijo 2.359,23 evra bruto, medtem ko je bila povprečna slovenska plača 1.519,32 evra, kar pomeni 0,8-odstotno rast. Vendar to še ni vse. Pri računu za elektriko se postavlja vprašanje, zakaj se na vse te dajatve obračuna še 22-odstotni DDV. Na ljubljanski Elektro Energiji (hčerinsko podjetje Elektro Ljubljana) pravijo: »DDV se zaračunava v skladu z veljavno zakonodajo s področja DDV.«

Rop pri bencinu

Podobni nesmisli za potrošnika, a zelo osmišljeno za državo, so pri ceni bencina. Pri litru, ki ga plačamo na bencinskem servisu, predstavlja strošek samega goriva 40 odstotkov končne cene, ki jo plača potrošnik. Vse drugo so prispevki, trošarina in takse. Na vse to potrošnik na koncu plača še DDV. Cena je trenutno 1,43 evra za liter 95-oktanskega neosvinčenega bencina, cena brez obračunanega DDV pa je 1,17 evra, kjer so všteti prispevek za zagotavljanje podpore proizvodnji električne energije, dodatek za zagotavljanje prihrankov energije, taksa CO2 in trošarina. Če na te predpisane dajatve, ki končajo v državni blagajni ali pa na računih državnih agencij, ne bi obračunali DDV, ampak samo na prodajno ceno bencina, bi za liter odšteli 1,29 evra, se pravi 14 centov manj. Marsikdo bo rekel, da je to malo, ampak pri sto litrih bencina to predstavlja 14 evrov. In naprej. Na letni ravni ob predpostavki, da povprečno vozilo prevozi 10.000 kilometrov s povprečno porabo 7 litrov bencina na sto kilometrov in da je v Sloveniji registriranih nekaj čez milijon osebnih vozil, to pomeni okoli 100 milijonov evrov.

Tudi pri tej ceni se postavlja vprašanje, zakaj se denimo na takso CO2 plača še DDV? Zato smo zadevo, zakaj mora potrošnik na nek končni davek, kot je okoljska taksa, plačati še 22-odstotni davek na dodano vrednost, kot da bi šlo za proizvodnjo ali dobavo blaga in storitev, želeli razčistiti. Na Zvezi potrošnikov Slovenije je Jasmina Bevc Bahar pojasnila, da se na zvezi z davki ne ukvarjajo veliko, zato tudi ne morejo odgovoriti in naj rajši vprašamo na davčno upravo ali pristojno ministrstvo. Z ministrstva za infrastrukturo in prostor, ki ima na spletni strani objavljen razrez cene bencina, so odgovorili, da za to vprašanje niso pristojni, zato so naše vprašanje odstopili ministrstvu za finance. S slednjega pa smo dobili odgovor, ki ga objavljamo v celoti: »V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost – ZDDV1, ki je v celoti usklajen z DDV direktivo, je davčna osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo  prejel dobavitelj  ali izvajalec za opravljene dobave blaga ali storitev, vključno s trošarinami in drugimi davki, taksami, uvoznimi in drugimi dajatvami (v nadaljevanju dajatve), razen DDV. Pri opredelitvi, zakaj se dajatve vključujejo v davčno osnovo za DDV, kljub temu da ne pomenijo dodane vrednosti in v ekonomskem smislu ne predstavljajo dobavo blaga oziroma opravljanje storitev, je potrebno izhajati iz tega, da so te dajatve neposredno povezane z opravljeno dobavo blaga oziroma storitve in se zaračunavajo zaradi opravljene dobave in jih je zato potrebno všteti v davčno osnovo za DDV.« Torej, za državo je povsem normalno, da se davek obračunava podobno kot kvote na športnih stavah ali vplačila na sleparskih piramidalnih igrah, kjer na koncu dobi samo tisti, ki je na vrhu te piramide. V našem primeru je to država.

Novi davki

»Davki in prispevki so pri nas prohibitivno visoki in so ob poraznem stanju v pravosodju glavni dejavnik brezupnosti poslovnega okolja,« razlaga ekonomist Bernard Brščič. Po njegovo so davki samo simptom, saj je slovenska bolezen javna poraba. »Zgolj nevtralno prerazdeljevanje davčnih bremen, na primer od neposrednih k posrednim davkom, ne vodi nikamor,« je prepričan Brščič. Vendar nič ne kaže, da bi do tega prišlo. Vlada je sicer napovedala krčenje javne porabe, toda hkrati sprejema nove davke ali povišuje obstoječe. Tako kot pretekli četrtek.

Vlada je na predlog ministrstva za finance sprejela spremembi zakona o davku od prometa zavarovalnih poslov in na finančne storitve. V obeh primerih se bo stopnja davka dvignila s 6,5 odstotka na 8,5 odstotka. Sliši se malo – samo za dve odstotni točki, toda v resnici se je davek povečal za 30 odstotkov. Bravo! Ker bo ta davek na koncu tako ali tako prevaljen na potrošnike, je vprašanje, ali se je vlada iz čiste dobrote zadrževala, da davka niso povišali še za več. Recimo za 50 odstotkov na skoraj 10-odstotno stopnjo ali pa kar, kaj bomo malenkostni, za 100 odstotkov. Saj gre tako ali tako za majhne, majcene številke, a ne? No, s spremembo davka od prometa zavarovalnih poslov se bo v proračun vsako leto nateklo dodatnih 18,5 milijona evrov (zdaj na leto 62,9 milijona evrov), s spremembo zakona o davku na finančne storitve pa dodatnih 13 milijonov evrov (zdaj okoli 44 milijonov evrov).

Kaj bo v prihodnje, nihče ne ve. Vlada sicer obljublja, da ne bo novih davčnih obremenitev, vendar skoraj ne mine teden, ko se kaj ne bi spremenilo na področju davkov. In pri tem so še najmanj krivi uslužbenci Dursa, na katere se ljudje zaradi obdavčitev najpogosteje jezijo. Oni so samo izvajalci odločitev vlade, politika pa je tista, ki nalaga nova in nova davčna bremena. »V razmerah, ko znaša javna poraba 9,8 milijarde evrov ali kar 49 odstotkov bruto domačega proizvoda, javnofinančni prihodki pa 8,6 milijarde evrov, je nerazumno zmanjševati davke, ne da bi naslovili problem pretirane javne porabe. Znižanje davkov je nujno, a mora biti spremljano s še večjim znižanjem javne porabe, kar bi omogočilo postopno izravnavo proračuna. Preudarna strategija bi bila radikalno zmanjšati javno porabo in potem znižati davke,« prepričan Bernard Brščič.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter 24. novembra 2014