Cesta v pekel (1. del): Račun (za ´storitve´ države), ki ga je zase in za druge prisiljen plačati neto davkoplačevalec

Značke

Andreas Treichl, bruto davkoplačevalec, davki, davkoplačevalec, dohodek, država, državna uprava, Erste Group, Evropska unija, Janko Medja, javna uprava, javni sektor, Martin Odlazek, neto davkoplačevalec, NLB, paradavki, plača, proračun, Slovenija, zasebni sektor

Mestoma si domišljam, da sežem po pištoli in izpraznim nabojnik v tiste table ob cesti. Ne zaradi tabel samih, ampak napis je tisti, ki človeku dvigne pokrov. Vse polno jih je po Sloveniji, zagotovo ste jih že opazili in prebrali, da projekt financirajo Evropska unija, Republika Slovenija in lokalna skupnost. Kar je manipulativna propaganda, s katero v vzporednem svetu perejo možgane ljudi in jih zavajajo.

Evropska unija, država in občine nimajo lastnih finančnih sredstev, imajo samo denar, ki ga z grožnjo s silo v obliki davkov, paradavkov in nešteto prispevkov in raznih dajatev vzamejo davkoplačevalcem. Pa še to ne vsem. Gre izključno za denar neto davkoplačevalcev, tistih, ki so zaposleni v zasebnem sektorju. Pošten napis v skladu z realnim svetom bi bil: Gradnjo ceste so financirali neto davkoplačevalci EU, Republike Slovenije in lokalne skupnosti. Zato je tudi vsaka zahvala evropskim komisarjem, ministrom in županom, ki jo izrečejo na nekem odprtju prenovljenega cestnega odseka (preden zavijejo v bližnjo gostilno na kosilo, ki ga prav tako plačajo neto davkoplačevalci), zelo zavajajoča in vsem v posmeh.

Ne gre samo za table ob cesti. Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne slikarske razstave, gledališki premieri ali začetku kakšnega drugega kulturniškega projekta, ste opazili (in najbrž slišali), kako se je avtor ali vodja projekta zahvalil ministru ali ministrstvu za finančna sredstva, brez katerih tega dogodka ne bi bilo. Kot da bi minister, državni sekretar ali vidnejši politik iz svojega žepa financiral projekt. Nikoli ne boste slišali zahvale davkoplačevalcem, še manj zahvale neto davkoplačevalcem. Le nekateri to zmorejo, pa še to niso neposredni proračunski uporabniki. Leta 2015 se je lastniku (državi) in davkoplačevalcem za dokapitalizacijo zahvalil takratni predsednik uprave NLB Janko Medja. Bil je najbrž spodbujen z besedami prvega moža Erste Group Andreasa Treichla leto dni poprej, ki je potem, ko je banka v državni proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči, dejal: »Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« Nobena od teh zahval sicer ni bila neposredna zahvala pravim in edinim ljudem, ki polnijo proračun države in lokalnih skupnosti, ampak Medja in Treichl sta se vsaj spomnila, da se je primerno zahvaliti bruto in neto davkoplačevalcem.

Žal se veliko ljudi tega ne zaveda. Še več. Sploh ne vedo, koliko davka plačajo, koliko v resnici stanejo storitve države. Večina meni, da je vse, kar ponuja država (v najširšem finančnem smislu) brezplačno. Po svoje to ni presenetljivo, saj je slovenski davčni sistem (namenoma?) izjemno zapleten, nepregleden in prepleten s številnimi paradavki (skritimi prispevki in dajatvami). Povprečni slovenski davkoplačevalec nima znanja o denarju (če bi ga imel, bi vedel, da se ne zadolžuje v tuji valuti; primer švicarskega franka), je ekonomsko in finančno nepismen, verjame progresivnim hujskačem, ki mu razlagajo, da delodajalca (lastnika) delavec stane samo toliko, kot dobi delavec na račun (da s prispevki iz bruto plače in stroškom delodajalca na plače delavci nimajo prav nič in da se s tem nihče ne sme obremenjevati s tarnanjem delodajalcev, češ da je cena dela previsoka). Da bi delodajalec zaposlenemu na mesec na račun nakazal 1.150 evrov (brez malice, prevoza na delo in drugih olajšav), mora zaslužiti skoraj 2.000 evrov. Zato se logično postavi vprašanje: Zakaj bi moral za delodajalca zaslužiti 2.000 evrov, da potem dobim na račun 1.150 evrov? Preprosto zato, ker je slovenski davčni sistem naravnan tako, da za delavca prispevke plačuje delodajalec, kar najbolj ustreza državi (in levičarjem), saj premnogi ljudje še vedno mislijo, da preostanek denarja konča v žepu pohlepnega kapitalista, ne v proračunu države.

Spodaj je precej poenostavljen »cenik« storitev države: prikazano je, kakšen je strošek na zaposlenega (neto in bruto davkoplačevalca) za storitve države, ki so na razpolago vsem državljanom. Tabela približno prikazuje, koliko davkov morata delavec in podjetje (ali organizacija, ustanova …..) povprečno plačati na zaposlenega in za katere postavke se davki porabijo (všteti so tudi davki, ki jih morajo državi plačati gospodarske družbe, banke, zavarovalnice, obrtniki in drugi pravni subjekti). Tabela seveda ni natančna, je približek, ker sta javna in državna poraba v Sloveniji nepregledni, davčni sistem zapleten, proračunski uporabniki med seboj finančno prepleteni (kar pogosto pomeni, da je poraba ponekod večja, kot v resnici je, drugod manjša). Kakorkoli, spodaj je »cenik« storitev, ki jih davkoplačevalcem zaračunava država (bolj realen je desni stolpec, ker edini pravi davkoplačevalci so v zasebnem sektorju).

Letni strošek za sedanje upokojence na zaposlenega neto davkoplačevalca je torej 8.228,80 evra. Za povprečni zaposleni za zdravstvo, za katerega levičarji razlagajo, da je brezplačno, plača 5.064,80 evra. Brezplačno šolstvo (izobraževanje) za delavca v zasebnem sektorju nikakor ni brezplačno (ali zastonj), saj zanj odšteje 2.775,90 evra na leto. Da se lahko vsi državljani, ki imajo avtomobil, vozijo po cestah, je neto davkoplačevalec prisiljen plačati 1.053,60 evra, za socialno varnost (da lahko nekateri brez dela živijo s socialnimi pomočmi in da lahko delomrzni migranti ilegalno prestopajo mejo) 2.152,60 evra. Skratka, delavec v zasebnem sektorju s svojim delom promovira turizem in rešuje letalske družbe, čeprav še nikoli ni bil na morju ali letel z letalom; ta delavec pokriva izgube Odlazkovega imperija, čeprav še nikoli ni vzel v roke njegovih revij; ta delavec sofinancira sajenje pšenice ali koruze, čeprav mogoče sploh ne je kruha; ta delavec spodbuja nakup električnih avtomobilov, čeprav si ga sam ne more privoščiti. In tako naprej.

Skratka, nobeno kosilo ni zastonj, čeprav se (na žalost) večini Slovencev in Slovenk zdi, da je. Grozno je biti »partibrejker«, ampak treba je jasno povedati: vse, kar nam nudi država, plačajo neto davkoplačevalci. Ali smo to sami, in se tega sploh ne zavedamo, ali pa za tiste, ki so zaposleni v javni in državni upravi (bruto davkoplačevalci), plača nekdo drug (neto davkoplačevalci).

Ali jih plačamo sami, ne da bi se tega sploh zavedali, ali pa jih plača nekdo drug.

Tekst je uvod v serijo prispevkov v skupnim naslovom Cesta v pekel. Smo na poti v propad, na cesti smo zamudili vse izvoze, obračališč ni več. Zdaj ni več vprašanje, ali bomo prišli do pekla ali ne, vprašanje je, katero od naslednjih generacij bodo zajeli hudičevi zublji.

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Značke

100/80/100, delavci, delovni teden, Levica, Luka Mesec, Pavel Gantar, plača, produktivnost

Pred dnevi so mediji poročali, da bodo v Združenem kraljestvu začeli s pilotnim projektom štiridnevnega delovnega tedna. Organizator je skupina 4 Day Week Global, sodelovalo bo prek 3.000 delavcev v 70 organizacijah. Projekt temelji na formuli 100/80/100, kar pomeni 100-odstotno plačilo za 80 odstotkov delovnega časa ob 100-odstotni produktivnosti.

Zveni dobro, mar ne? Slovenski tovariši so navdušeni, nekdanji minister Pavel Gantar je na družbenem omrežju zapisal, da Boris Johnson diha Luki Mescu za vrat in pripel povezavo do članka na portalu nacionalne televizije. Tam spodaj najdemo navdušene komentarje, da je treba kaj takega uzakoniti v Sloveniji in da je dovolj neoliberalnega izkoriščanja delavcev, ki so novodobni sužnji.

Pravzaprav se nihče ni dobro poglobil, kaj to v resnici pomeni, kar je bilo tudi jedro spora pri tovrstnih poskusnih projektih v Belgiji in Nemčiji. Ali 80 odstotkov delovnega časa pomeni, da boš delal 32 ur na teden namesto 40, ali to pomeni, da boš delal štiri namesto petih dni, ampak boš vseeno moral opraviti 40 ur dela? Tudi pri produktivnosti so interpretacije različne: ali 100-odstotna produktivnost pomeni, da boš na uro opravil toliko, kot do zdaj, ali to pomeni, da boš v 32 urah opravil toliko, kot si do zdaj v 40 urah?

Pri interpretaciji o 80 odstotkih delovnega časa so se dokaj hitro sporazumeli, da to pomeni 80 odstotkov delovnega tedna, se pravi, da bo delavec delal štiri namesto pet dni in da bo imel na teden tri proste dneve. Glede 100-odstotne produktivnosti je treba še razčistiti:  ali to pomeni urna produktivnost delavca ali tedenska produktivnost. A gremo po vrsti.

Produktivnost je koncept in merilo delovne uspešnosti, ki se uporablja za merjenje učinkovitosti delavca in se izračuna kot vrednost proizvodnje, ki jo opravi delavec na enoto časa (na uro, teden ali mesec).

Za razumevanje produktivnosti vzemimo hipotetičen primer, ki ga bom povsem poenostavil.

Delovni teden ima 40 ur. Delavec v eni uri naredi 10 enot (opravi storitev ali izdela stvari), njegova plača je pet evrov na uro (200 evrov na teden) oziroma 0,5 evra na enoto. Na trgu podjetje 1 enoto proda za 5 evrov. En delavec torej na delovni teden naredi 400 enot izdelkov (ali storitev) v vrednosti 2.000 evrov.

Kaj se zgodi, če se delovni teden skrajša na štiri dni in delavec dela samo 32 ur? Delavec v eni uri še vedno naredi 10 enot, urna vrednost enot ostane 50 evrov, tedenska vrednost enot pa se zmanjša na 1.600 evrov. Če finančno ovrednotimo delavčevo plačo, delodajalec ob 40-urnem delovnem tednu delavca plača 0,5 evra na izdelano ali opravljeno enoto, ob 32-urnem delovnika pa 0,63 evra na enoto.

To je za delodajalca seveda nesprejemljivo: prihodek delodajalca se zmanjša, hkrati se poveča plača delavca na opravljeno ali izdelano enoto, kar posledično pomeni manjši dobiček. Delodajalec ima sicer možnost, da izdelek podraži na 6,25 evra (da mu delavec prinese na teden 2.000 evrov), vendar s tem tvega, da izdelka (ali storitev) na trgu zaradi konkurence ne bo mogel več prodati.

V Nemčiji in Belgiji so interpretacijo o štiridnevnem delovnem tednu prepustili dogovoru med delodajalcem in delojemalcem. V nekaterih podjetjih so se dogovorili, da delavec štiri delovne dni v tednu namesto 8 ur na dan dela 10 ur, drugod so se delavci strinjali z nižjo plačo (namesto 200 evrov na teden samo 160 evrov). A ker so v Združenem kraljestvu sprejeli formulo 100/80/100, bo 100-odstotna produktivnost pomenila bodisi daljši delovni dan (10 ur na dan za 4 dni v tednu), bodisi bo delavec opravil v 32 urah toliko kot zdaj v 40 urah. Po vsej verjetnosti bo obveljalo prvo, ker če govorimo o 100-odstotni plači in  štiridnevnem delovnem tednu (80 odstotkov), potem velja tudi 100-odstotna tedenska produktivnost. Drugače bi morali govoriti o formuli 100/80/80. Kar pa ne pomeni, da nekatera podjetja ne bodo ravnala drugače.

A nekaj mora biti jasno. Stvar dogovora (pogodbe) med delodajalcem in delojemalcem je, kakšna bo plača in kakšen bo delovni teden. Nihče nikogar v nič ne sili, delojemalec ima vse možnosti, da ponujenih pogojev delojemalca ne sprejme. In država se v ta odnos nima prav nikakršne pravice vmešavati. Če kateri izmed delodajalcev želi eksperimentirati, naj to počne. Iz zgodovine je znano, da niso bili ne država, ne sindikalisti tisti, ki so prispevali k 8-urnem delavniku, ampak industrialci pred več kot sto leti.

Torej, formula 100/80/100 ne pomeni manj dela za isto plačilo, kot si domišljajo nekateri tovariši na levi, pomeni enako količino opravljenega dela za isto plačilo (le v bolj strnjenem časovnem obdobju).

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)