Najnovejša norost podnebnih histerikov: Uvajanje 15-minutnega mesta, ki naj bi z nadzornimi kamerami omejilo gibanje prebivalstva na okrožja

Značke

avtomobili, Covid-19, emisije, globalno segrevanje, kitajski virus, laburisti, Liberalni demokrati, onesnaževanje, Oxford, podnebje, podnebne spremembe, promet, Svetovni gospodarski forum, WEF, Združeni narodi, Zeleni, ZN

Norostim podnebnih histerikov ni videti konca, za njih pri alarmističnem reševanju planeta niti nebo ni več meja. Očitno navdahnjeni nad začasnimi omejitvami gibanja prebivalstva med pandemijo kitajskega virusa, so razsodniki progresivne morale prišli na zamisel, da bi recept uporabili v boju proti globalnemu segrevanju – gibanje prebivalstva bodo omejili na mestne četrti. Ljudje pač morajo plačati za svoje grehe, odpustkov ne bo več, le kazni za kršitelje. Koncept se imenuje 15-minutno mesto.

Levičarski mestni svet Oxforda ima v skladu s priporočili Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) in Združenih narodov (ZN) načrt, ki določa, da se državljani brez dovoljenja ne smejo voziti več kot 15 minut od svojih domov. Namenjeno je, da se v mestu, ki ga poznamo po slavni univerzi, zmanjšajo avtomobilskih emisij, v resnici se bo močno skrčila svoboda prebivalcev.

Res je, Oxford na Otoku »slovi« tudi kot mesto z velikimi prometnimi težavami, saj se ob konicah ustvarijo kilometrski prometni zamaški. Zato so najprej razmišljali, da bi razširili ceste, vendar se Laburistom, Liberalnim demokratom in Zelenim zdaj zdi bolj smiselno, da ljudje trošijo čevlje, kot bencin. Zato bodo Oxford razdelili na šest okrožij, v katerih naj bi bila večina življenskih potrebščin dostopna s četrt ure hoje ali vožnje s kolesom, tako da prebivalci ne bodo potrebovali avtomobila.

Dejansko veliko ljudi za prebivanje išče soseske, kjer imajo vsakodnevne dobrine v bližini. Nihče si ne želi večino svojega življenja preživeti v avtomobilu ali z javnim prevozom ter po celem mestu iskati tisto, kar potrebuje. Logično. Toda ko oblast začne sprejemati odločitve namesto posameznika in določati njegov življenjski slog, se svoboda konča. Začne se diktatura in nadzor. Slednje je očitno tudi namen 15-minutnega mesta. Oxford namerava prisilno zmanjšati uporabo avtomobilov in odpraviti prometne zastoje z uvedbo strogih pravil za potovanja z avtomobili. V skladu z novimi predlogi bo vsak od 150.000, če se kdo od 150.000 prebivalcev mesta lahko izven svojega okrožja uporabil avtomobil samo 100-krat na leto. Zato bodo poskrbeli tako imenovani »prometni filtri«. Gre za pametne prometne kamere, ki berejo registrske tablice in beležijo, kolikokrat ste z avtomobilom prestopili vstopno in izstopno točko v ali iz okrožja. To še ni vse.  Če bo šlo vozilo ob določenih urah dneva skozi filter, bo kamera prebrala registrsko tablico in (če nimate izjeme ali dovoljenja za bivanje) boste po pošti prejeli kazen, ki znaša 70 evrov.

V skladu z novo prometno shemo mesta bodo prebivalci, ki želijo z avtomobilom zapustiti svoje območje, potrebovali dovoljenje sveta, ki odloča o tem, kdo je vreden svobode in kdo ne. Za zdaj je to omejeno na avtomobile, toda (kot gredo zdaj zadeve naprej) kmalu se utegnejo v shemi znajti tudi sami prebivalci. Zadeva je sprožila veliko negodovanja, mestni svet pa je dokaj neprepričljivo pojasnjeval uvajanje socialistične diktature: popoln nadzor nad prebivalstvom v korist majhne, ​​natančno opredeljene skupine elit.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.