Je to še Slovenija?

Značke

osamosvojitev, postmodernizem, Slovenija, svoboda govora

Pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalo govoril, da sem gledal ponosen narod, ki je zgodovino dobesedno previharil in kanil samostojnost zgraditi na mogočni skali, na koščku blagoslovljenih tal, čudovitem delu zemlje, kot bi ga Bog naredil zase.

Ja, to je bilo drugačno in bolj samozavestno obdobje. To je bil kratek vek, ko se je dvignila megla in smo jasno videli razdejanje, ki ga je za seboj pustila komunistična diktatura. Nismo mežikali, se sramežljivo nasmihali in spraševali, kaj storiti. Samo storili smo. V ključnem trenutku zgodovine. Storili v trdnem prepričanju, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej ter so bledeli spomini na osamosvojitveno sago in njene junake, so zoprniki, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati, dvigovali glave in postajali vse glasnejši.

Danes sem utrujen od indoktriniranih levičarskih aktivistov, socialističnega orkestra, domišljavih in pristranskih medijev, nenehnega manipuliranja in poniževanja slovenstva. To je kraj, kjer si nisem želel biti. To je kraj, kjer daleč nad tlemi v svoji izmišljeni palači lebdijo in življenje bogaboječim ljudem narekujejo vzvišeni uradniki in ošabni novi obrazi. Bog mi je priča, da si nikoli nisem mislil, da bom moral prenašati ljudi, ki nam diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo, kaj naj zaužijemo in v koga naj verujemo. Prišlo je celo tako daleč, da je postalo ksenofobno in rasistično sporazumevati se v lastnem jeziku, povzdigovati svojo kulturo in tradicijo, biti ponosen, da si Slovenec. Danes mi je žal, da nismo nekoč zgradili trdnega obzidja in skozi vrata spustili le tiste, ki so imeli čisto srce in voljo do dela. Vse preveč je danes delomrznežev, ki jih morajo z grožnjo s silo hraniti pridne slovenske roke.

Ni dolgo do dne, ko bom na tem svetu stopil v sedmo desetletje življenja. Sčasoma se vse pogosteje sprašujem, ali sem v tem času naredil dovolj in kaj bi še lahko. A dejstvo, da so me po skoraj desetletnem pljuvanju z vse mogočimi izrazi skupaj z novinarskim kolegom Škorcem končno uspeli obsoditi zaradi javnega izražanja mnenj in misli, je vendarle nekoliko odplaknilo malodušje, ki sem ga nosil v sebi. Dejanje objave glose, ki je bila podlaga za obsodbo, je očitno imelo vsaj tolikšen pomen, da so moji svetovnonazorski nasprotniki in sovražniki svobode govora razkrili, da so ves čas blazneli v strahu pred tovrstnimi objavami. Intervencija bi bila v vsaki svobodni državi sramotna, a to je današnja Slovenija: zadrtost pripada tistim, ki bi radi bili modreci v zavetrnih pristaniščih.

Sprašujem se, je to še Slovenija. Je to še dežela ajdovih polj, veličastnih gozdov, številnih voda in mogočnih alpskih vrhov. Je to še dežela pogumnih in drznih posameznikov, ki so stoletja z literaturo, glasbo, tradicijo in vero ohranili izročilo naših prednikov. Ne, Slovenija, kot jo vidijo zdajšnji volivci, je nekaj povsem drugega:

Slovenija, kjer v nekaterih delih ne slišiš več slovenskega jezika;

Slovenija, kjer se urbana središča s tujerodnimi župani spreminjajo v balkanski kotel;

Slovenija, kjer posamezni predstavniki ljudstva kažejo vse znake uživanja kokaina in potem kot ministri skušajo uresničiti ideje, ki delujejo samo v njihovem domišljijskem svetu;

Slovenija, kjer je narejen križ čez svobodo govora;

Slovenija, kjer marčevske gospodinje z drugimi klošarji, katerih edini napor v življenju je pot roke od krožnika do ust, neartikulirano kričijo po ulicah in ovirajo življenje poštenih ljudi;

Slovenija, kjer bi z visokimi davki uničili še tiste podjetnike, ki to deželo držijo nad vodo;

Slovenija, kjer kljub prisilnemu plačilu zdravstvenega zavarovanja ne moreš do zdravnika ali specialista;

Slovenija, kjer izobraževanje z omalovaževanjem naravoslovnih znanosti tako opere možgane mladeži, da ne obvlada niti najbolj preprostih matematičnih operacij;

Slovenija, kjer so migranti več vredni od avtohtonega prebivalstva;

Slovenija, kjer je vsak petminutni kulturnik povzdignjen na piedestal odličnosti;

Slovenija, kjer staroselci sicer prepoznajo grdobo, lenobo in nasilnost, a se obrnejo stran, ker nočejo težav.

Nismo v tretjem svetu, a tudi v Sloveniji nismo več. Smo nekje, za kar si bo treba ime šele izmisliti; živimo v svetu dobronamerne cenzure, majic s Che Guevaro, vrtoglave državne potrošnje v imenu pravičnosti, jugonostalgikov in progresivcev ´68, vladavine kvantitete iz elitističnih bunkerjev, brezpogojnega sprejemanja zamisli vlade, degradacije policije in vojske, koruptivnega pravosodja, korporativne pokvarjenosti in lokalne oligarhije.

Zdrava pamet tod ni več zaželena, domovina se spreminja v pepel, presstituti in prostituti globalističnih podgan, kastrirani nebinarni pajaci praznih duš in steklenih pogledov zahtevajo brezpogojno sprejetje njihovih modnih smernic. Zgodovina bo velika dolžnica tistim, ki si bodo danes upali povzdigniti glas proti, ne bodo zardevali zaradi svoje vere, svoje duhovne dediščine, in ne bodo trpeli bolečine, ki jo povzročajo tisti, ki kradejo denar Slovencem in ga prerazporejajo. Potrebno bo dejanje upora. A bo minilo še veliko let, da se bodo potoki združili v reko, ki bo lahko prebila postmodernistično ničevost, ki uničuje moralne standarde in tradicijo.

Med demokracijo in svobodo

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?

Zakaj Slovenci v Švici ob osamosvojitvi niso sodelovali z Ljubljansko banko?

Značke

Branko Cvelbar, LB, Mihael Vengušt, Mohorjeva družba, NLB, osamosvojitev, Udba, Švica

Slovenski zdomci, ki jih je osamosvojitev Slovenije leta 1991 »ujela« v Švici, so želeli matični državi pomagati tako z neposredno denarno pomočjo kot z vlaganjem prek tamkajšnje podružnice takratne Ljubljanske banke. A niso ne mogli ne želeli. Zakaj? Udba in tako imenovana „srbsko-jugoslovanska posla“. Sicer preberite članek iz leta 1991 (Slovenske novice, 29. avgust 1991). Komentar sploh ni potreben.

Nadnaslov: Kaj jezi Slovence v Švici?

Naslov: Odpor do LB

»Slovenci, ki živijo v Švici, so nam dejali, da čutijo odpor do sodelovanja z Ljubljansko banko v tej državi, saj je tamkajšnja direktorica Srbkinja,« je na današnji novinarski konferenci o obisku ljubljanske delegacije v Švici (Zürichu) povedal premier občine center.

Vodja delegacije, ljubljanski podžupan Mihael Vengušt, je dejal, da so v Švico odšli na povabilo novinarja Trangotta Biedermanna, sprejel pa jih je tudi državni svetnik iz Thurgana Ernst Muhlemann, ki je izjavil, da »Slovenija mora biti priznana kot samostojna država«.

Sicer pa imajo slovenski zdomci precej težav z jugoslovanskim konzularnim predstavništvom v Švici, saj tam ni nobenega Slovenca. Pritožujejo se predvsem učitelji, ki nimajo ustreznih programov za poučevanje in ki ne vedo, kako otroke učiti o samostojni Sloveniji. In ko o tem vprašajo konzularno predstavništvo, jim tam odgovorijo: »Potrebno bo kmalu podaljšati delovno vizo ali ne?« S tem pa je povedano vse.

Poleg tega je po besedah Branka Cvelbarja zdomce tudi zanimalo, kako je z državljanstvom, načinom služenja v TO (vprašali so, če se je možno temu izogniti) in Udbo (bojazen pred špijonažo). Omahljivi pa so tudi pri denarni pomoči Sloveniji, saj poleg tega, da je vprašljivo sodelovanje s slovensko banko, ki ji načeljuje Srbkinja, se prek LB tudi ne da več nakazati denarja. Zato bo vsa pomoč matični domovini šla prek Mohorjeve družbe.