Če ste rahlo zmedeni in se ne znajdete v kopici novih pojmov, kot je spolno nevtralna (ali nebinarna) oseba, si ne ženite preveč k srcu. Čeprav zelo nevarno je to vedenje manj pomembno, kot kamen na planetu v od Zemlje najbolj oddaljeni galaksiji. Predvsem pomeni, da ste normalen moški ali normalna ženska. Kot je denimo Adele.
Slavna angleška pevka se je nedavno znašla v zobeh politično korektnih, ker je na podelitvi Brit Awards dejala: »… res rada sem ženska, res rada sem umetnica.« Ker so glasbene nagrade brit prve spolno nevtralne nagrade (karkoli že to pomeni), je bilo razburjenje toliko večje. Komentarji so šli od tega, da pevka med ljudi seje predsodke in sovraštvo, do tega, da transspolnim osebam povzroča stres; ne da bi pomislili, da kot imajo sami pravico biti spolno nevtralni, ima tudi umetnica pravico biti (prava) ženska. Trditi nasprotno, je hinavsko; godrnjati in pričakovati, da bo ves svet (zlepa ali zgrda) slejkoprej upognil kolena, sodeloval v njihovih zablodah in se spremenil tako, kot ustreza LBGT aktivistom, je sociopatsko in psihopatsko. Očitno je, da se Amy Dunne* še vedno sprehaja po ulicah.
Na udaru dekadentne vojske ustvarjalcev Novega svetovnega reda niso samo posamezni ustvarjalci, ampak kar cele glasbene zvrsti. Peter Stanković, profesor s katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, je na nacionalnem radiu slovensko narodnozabavno glasbo povezal s totalitarizmom. Kar ni čudno. Leve (urbane) elite sovražijo vse, kar je povezano s tradicijo in narodnimi običaji. Glasba, ki krepi slovenstvo in odnos do domovine, očitno povzroča depresijo pri »občutljivih« tipih (sociologih in kulturologih na državnih fakultetah), ki bivajo v prostorih za sedenje in sčasoma postanejo odporni na sončno svetlobo. Razkosanje narodne identitete nikoli ni bilo bliže, Stanković je le ena od folij, v katero je zavit zlohotni načrt ´velike zamenjave´ (Great Replacement).
Če še vedno menite, da je ´velika zamenjava´ (miksanje in nadomestitev evropskih narodov s prebivalci in kulturami iz nerazvitega sveta) le teorija zarote, potem se uščipnite. To ni več nočna mora, je realnost. Potem ko so globalisti videli, da dotok iz Afrike in Azije ni zadosten in se mešalnik vrti prepočasi, so v imenu boja proti podnebnim spremembam ustvarili filozofijo (belega) antinatalizma. Pravzaprav gre za kult blaznežev, ki menijo, da je rojevanje otrok sebično in škodljivo, saj »odločitev ne imeti otroka privarčuje kar 58,6 ton ogljika letno« (Meta Vražič, Mladina). Ja, Slovenci, levičarji vas prepričujejo, da boste rešitelji sveta, če se boste odpovedali otrokom. In da pri tem ne mislijo nič slabega. Jim verjamete?
Antinatalisti bi starševstvo preprosto prepovedali, vzgoja lastnih otrok bi morala biti nezakonita. Če bi jih vendarle imeli, bi starši morali otroke ´oddati´ državi, ta bi jih prerazporedila; nekako tako, kakor bi ´pravičneži´ prerazporejali bogastvo. Kdor bi pa vendarle želel vzgajati, bi lahko posvojil otroke iz tretjega sveta. Ker jih je tam preveč. Afrika in Azija bi tako postali nekakšni globalni maternici, na Zahodu bi ´pravičnost´ imela prednost pred starševstvom.
Na poti k tej globalni socialni pravičnosti je ena sama ovira. To je desnica in njena ideologija, ki temelji na meritokraciji, tradiciji, narodni identiteti, družini in veri. A zanjo imata Vlado Miheljak (Mladina) in tujerodna Svetlana Slapšak (Večer) rešitev. Ker desnico v Sloveniji pooseblja Janez Janša, prvi pravi, da se je treba z njo »brezkompromisno soočiti« in opraviti z njenimi »trobentači«, druga zahteva, da desnica biološko izumre in izgine. Niti za okras je ne sme biti več.
Toliko, da boste vedeli. Glas za levico na prihajajočih volitvah bo glas za lasten umor. Sčasoma vas bodo prisilili, da boste postali spolno nevtralne osebe, vzeli vam bodo otroke, če boste poslušali Avsenike, boste v najboljšem primeru krožili kot voda v sistemu centralnega ogrevanja, zaradi vztrajanja na konservativnih vrednotah lahko končate v jamah.
Kako je že rekel imitator Tita Ivo Godnič? Da je v jamah še prostor. Za vas.
*Psihopatski in sociopatski lik iz filma Ni je več.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (17. februar 2022)
Kavarna Hayek 