Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.
Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.
Drugi jo lahko naročite:
Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:
Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200
Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.
Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.
In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.
Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj), so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.
Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).
Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).
In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.
In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.
To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.
Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.
Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.
Medijska hiša in založba Nova obzorja je konec lanskega leta izdala knjigo južnoameriškega novinarja in politika Alejandra Pena Escluse. Knjiga, ki ima v originalu naslov Forum Sao Paulo, grožnja svobodi v Latinski Ameriki, je izšla pod naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna.
Knjiga govori o kulturnem marksizmu, ki ga danes prepoznamo kot kulturo preklica, politično korektnost ali wokeizem.
Preiskovalna komisija DZ RS ugotavlja odgovornost nosilcev javnih pooblastil pri financiranju gospodarske družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija. Nekdanji direktor Novih obzorij Jože Biščak je komisiji pojasnil, kaj sploh pomeni »financiranje gospodarske družbe«, saj komisija očitno meni, da podjetje, ki oglašuje, financira medij pri katerem oglašuje. Ali res? To je lekcija, kaj »financiranje gospodarske družbe« v resnici pomeni.
TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo: Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?
Če prej mogoče ni bilo, je zdaj povsem jasno, da bo leva parlamentarna večina naredila dobesedno vse, da ne samo diskreditira desno opozicijo, ampak da poskuša materialno uničiti in utišati desnici naklonjene (zasebne) medije. Samo tako si lahko razlagam dopis glavne pisarne Državnega zbora vsem občinskim svetom ter vsem županom občin in mestnih občin, ki ga je danes objavil portal Nova24TV. V njem Mojca Pašek Šetinc (kot predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje političnih strank) pod grožnjo z zasegom od lokalnih skupnosti zahteva celotno poslovno dokumentacijo, ki je povezana z oglaševanjem v skoraj tridesetih levici nenaklonjenih medijih (med drugimi televizija in spletni portal Nova24TV ter Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija).
Levica je sicer že večkrat izkoristila institut parlamentarne preiskave za omalovaževanje političnih in ideoloških nasprotnikov, medijev s konservativnim svetovnim nazorom in posameznikov, a ni odkrila ničesar pretresljivega, še najmanj, da bi se katera od političnih strank nezakonito financirala (ali s pomočjo njen naklonjenih medijev). Tokrat gredo očitno na polno, mislijo si, našli bomo vsaj zrno graha pod dvajsetimi vzmetnicami in dvajsetimi pernicami. Pri tem se je Pašek Šetinčeva zatekla k najbolj pritlehnim in zahrbtnim preiskovalnim metodam – tako imenovanem »fishingu« (ribiška ekspedicija). Kar zahteva, je šolski primer tega.
Fishing pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno kaznivo dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatečejo k »iskanju na slepo«, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen »lov na informacije«, ki bi jim morebiti prinesli dokaze za kaznivo dejanje. Tako zbiranje podatkov pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Tudi slovenska sodišča so že večkrat poudarila, da »ribiške ekspedicije« oziroma da »iskanje na slepo absolutno ni dovoljeno«.
Nekateri sicer pravijo, če nisi nič zagrešil, se nimaš bati niti obsežne preiskave. Ne drži. Po tej logiki ti lahko država v stanovanje namesti kamere in te ves čas opazuje; češ, nimaš se česa bati. Bi to dovolili? Bi se s tem strinjali? Se bi vam zdelo normalno, da bi policija (ki bi vas na podlagi ovadbe soseda, ki vam zavida nov avto) zahtevala vse finančne transakcije od vas, vaših družinskih članov in tistih, za katere bi se jim zazdelo, da so vam mogoče pomagali pri nakupu avtomobila?
Politični fishing smo v Sloveniji že doživeli, žrtvi sta bili Andrej Šircelj in stranka SDS. Preiskovalci NPU so ob preiskavi Širclja zaradi suma pomoči zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti želeli zaseči cel strežnik SDS, ne zgolj podatke, ki so se nanašali na poslanca. Ovadba zoper Širclja je bila kasneje zavržena, zakaj bi policija potrebovala cel strežnik SDS, lahko samo ugibamo. Pri zadevi s preiskovalno komisijo je enako. Pašek Šetinčeva zahteva od vseh (!) občin podatke o poslovnem sodelovanju z desnimi mediji. Misli si, nekaj bomo že našli. Za Nova obzorja, kjer sem bil direktor med aprilom 2018 in junijem 2022, lahko rečem – ne bodo. Lahko bi pogledali aplikacijo erar.si, kjer so zbrani vsi podatki in preiskavo ciljno usmerili na določene občine. To bi bilo mogoče še sprejemljivo, čeprav je jasno, da je vse skupaj politično in ideološko motivirano. Tako na široko zahtevati od občin, je vsekakor zloraba instituta preiskovalne komisije in preiskovalne komisije same. In ne samo to. Kratek rok, da občine izpolnijo zahtevo Pašek Šetinčeve, kaže na utemeljen sum, da bodo pridobljeni podatki pred lokalnimi volitvami izkoriščeni za politične in ideološke obračune z desnimi kandidati za župane po občinah in mestnih občinah. Kar je lahko prvi razlog, da mora biti Mojca Pašek Šetinc razrešena.
Že prejšnje preiskovalne komisije so bile zelo na široko zastavljene, banke so morale denimo posredovati vse finančne transakcije podjetja, ne samo določene transakcije z določenimi podjetji in posamezniki. Tudi to je bil fishing. Tokrat gre še za nekaj drugega. Konkurenca desnih medijev bo zaradi preiskovalne komisije, ki strelja na vse konce okoli sebe, brez večjega truda prišla do občutljivih poslovnih informacij zasebnih družb. Kar lahko opredelimo kot pomoč predsednice preiskovalne komisije Pašek Šetinčeve pri gospodarski špijonaži. To je drugi razlog, da bi morala odstopiti kot predsednica komisije.
Ne gre samo zato, da je bila Mojca Pašek Šetinc še kot zaposlena na nacionalni televiziji pogosto tarča kritik desnih medijev in se je zdaj kot predsednica komisije podala na pot maščevanja, gre tudi za njenega strokovnega sodelavca na komisiji Tomaža Modica, ki je delal na portalu Necenzurirano, ki je v lasti medijskega imperija Martina Odlazka. Se pravi, neposrednega tržnega konkurenta desnih medijev. Modic bo imel tako vpogled (glede na široko zastavljeno preiskavo) v samo drobovje poslovanja konkurenčnih zasebnih družb, seznanil se bo lahko z večino (za vsako gospodarsko družbo) občutljivih informacij in podatkov, ki jih običajno podjetja označijo z najvišjo stopnjo poslovne skrivnosti.
Seveda, če kdo verjame, da Pašek Šetinčevo ne žene maščevanje do Nova24TV in sovraštvo do desnice nasploh ter da Modic podatkov ne bo izkoriščal in jih posredoval naprej tretjim osebam, ima to pravico. Povem, da jaz ne verjamem v njuno profesionalnost in ne zaupam njuni »objektivnosti«. Že samo njegovo pisanje na portalu Necenzurirano (običajno v kompaniji s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković) o reviji Demokracija in družbi Nova obzorja je zame dovolj velik dokaz o njegovi neprofesionalnosti in manipulantstvu. To z gotovostjo trdim, ker sem bil urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. In ker sta oba globoko vpletena (kot kritika in tarči kritik).
Pašek Šetinčeva sploh ne bi smela biti v preiskovalni komisiji, še manj pa Modic s pravico vpogleda v dokumente preiskovalne komisije. In ker leva parlamentarna večina tega ne bo upoštevala (vsaj do zdaj ni), lahko mirno zapišem, da pri preiskavi ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za politično gonjo zoper ideološke nasprotnike (sovražnike). Pašek Šetinčeva in Modic bosta s svojima vlogama v samem osrčju konjenice globoke države.
Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo,vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar:»Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
Pri vsej zgodbi je zanimivo le to, da je medij zamenjal lastnika. Vredno kratke novičke. In nič več. A tostran Alp, kjer prevladujeta socialistična miselnost in institucionalizirana zavist, se je zganil malodane ves levičarski medijski stroj. Še preden je posel dokončan, nad Borisa Tomašiča, ki je postal osumljenec številka 1, pošiljajo vse mogoče inšpekcije, organe pregona, doživlja medijski pogrom; da se uganka, »od kod mu denar« nemudoma razreši. Kriv je tako ali tako. Ker je na čelu konservativnega medija in ker je zdaj kupil skoraj polovični delež zasebne televizije.
Ko je neko podjetje na trgu, je ves čas tudi naprodaj. In Madžari so se odločili, da svoj delež prodajo. Bilo je po svoje pričakovano, kajti biti kot tujec lastnik podjetja v Sloveniji, še posebej če gre za medij, ki ni progresivnega svetovnega nazora, je naporno. In severovzhodni sosedje so to občutili na lastni koži: ves čas so bili demonizirani, z njimi so se ukvarjale parlamentarne preiskovalne komisije. Zakaj bi bil nekje lastnik, ko dobivaš polena pod noge in te skrbi, da nekega lepega dne ne pridejo revolucionarji in ti zaplenijo premoženje. Zakaj bi sploh še vlagal v to državo. Odšli so v za tuje investicije prijaznejše države. Nekaj najbolj normalnega je, da so svoj delež v odkup ponudili vodstvu podjetja. Boris Tomašič, ki družbo pozna, je prepoznal poslovno priložnost in ponudbo sprejel.
Čeprav posel več kot očitno še ni zaključen, se levi mediji sprašujejo, kje je Tomašič dobil denar. Kje je dobil denar, je njegov problem. In donedavnih lastnikov, ki bodo dobili kupnino. Pomembno je, da ne bo obremenil davkoplačevalcev. Posel je bil sklenjen med dvema zasebnikoma, kar ni ne stvar države, ne drugih medijev. Še najmanj, da bi zdaj razkrivali podrobnosti pogodbe in dogovora. Res je. Tomašič nima ne gradbenega zaledja, ne smetarskega, ne zaledja žilnih opornic, njegova osnovna dejavnost bo medijska. Kar je za levičarje sumljivo, ker očitno vedo, kako težak je založniški kruh, če si prepuščen trgu in za seboj nimaš stricev globoke države, ki delujejo po načelu – za tuj denar na svoj račun.
Spomnite se, kako je cela levičarska Evropa (vključno s Slovenijo) norela, ko so lastniki podjetja Mediaworks iz poslovnih razlogov ukinili madžarski dnevnik Nepszabadsag. Zamolčali pa so, da so lastniki ponudili medij v odkup zaposlenim, ki ponudbe niso sprejeli. Tudi Tomašič bi lahko odklonil nakup deleža, Madžari bi našli drugega kupca (ali pa tudi ne). Zgodilo se je že v Sloveniji, da je bil kak medij ponujen v odkup vodstveni ekipi, ki pa ni želela lastniške avanture, zato je na koncu pristal v rokah koga, ki ima zdaj ta medij za orožje pri drugih poslih. Nihče se ni pretirano razburjal, še najmanj prevladujoči mediji.
Čeprav je namen kritikov Tomašičevega nakupa televizije, da se uniči televizija, ki je naklonjena sedanji opoziciji, ker je moteča (kar je čudno, ker pravijo, da gre za popolnoma nepomemben in obskuren medij), je v ozadju tipična socialistična lastnost, ki je v teh krajih institucionalizirana – zavist. »Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti,« piše Helmut Schoeck v knjigi ´Zavist: Teorija socialnega vedenja´. V Sloveniji na medijskem področju ni več kaj prerazporediti. Večina medijev v rokah levice, tistih nekaj odstotkov medijskega prostora, ki ga zavzemajo desni mediji, so tarča levice.
Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Od tod napadi na Borisa Tomašiča, očitki o domnevnem spodbujanju oboroženega upora proti Golobovi vladi so zgolj priročen in za lase privlečen izgovor.
Nova24TV (in Nova obzorja) je veliko pripomogla, da je levičarsko pranje možganov upočasnjeno. In ti mediji, ki zadnja leta sploh več ne skrivajo sovraštva do desnice (od osamosvojitve medijsko izločena), koncentrirajo moč in so pristranski. So vse tisto, kar očitajo Nova24TV: neuravnoteženo poročanje, zavajajoče in manipulativne definicije, favoriziranje levice, lažniva ton in način podajanja ali ustvarjanja zgodbe (ki to ni), preverjanje dejstev z mnenji levičarskih ´strokovnjakov´.
NovaTV24 za medijski mainstream pomeni protiutež. Kdor želi slišati drug in drugačen pogled na dogodke, preklopi nanjo, tako da mu ni več treba med medijskimi smetmi brskati resnice. Zato je pomembna in zato tudi napadi na novega največjega lastnika – Borisa Tomašiča.
Kavarna Hayek 