Francoski vratar Lloris deležen množice protibelskih zmerljivk: »Umazani belec«

Značke

Argentina, Aurélien Tchouaméni, Francija, Hugo Lloris, Kingsley Coman, Kylian Mbappé, nogomet, Svetovno prvenstvo v nogometu

Če obstaja protičrnski rasizem, obstaja tudi protibelski. In tega je po finalnem obračunu na svetovnem nogometnem prvenstvu občutil francoski varuh mreže Hugo Lloris.

Hugo Lloris, vratar francoske nogometne reprezentance, je zagotovo eden najboljših vratarjev na svetu. Kljub temu ni mogel preprečiti poraza galskih petelinov proti Argentini v finalu svetovnega prvenstva. Po tekmi je bil deležen protibelskih žaljivk in zmerljivk.

Francija je izgubila s 4:2 po enajstmetrovkah, potem ko se je med tekmo dvakrat vrnila iz skoraj izgubljenega položaja, in to zahvaljujoč hat tricku superzvezdnika Kyliana Mbappéja. Vendar to ni bilo dovolj, saj sta dva francoska igralca zgrešila udarca z bele točke, kar je povečalo pritisk na Llorisa, ki ni mogel preprečiti Argentini, da bi tretjič v svoji zgodovini zmagala na največjem nogometnem turnirju. Pri enajstmetrovkah je v veliki prednosti strelec, vratar nima nikakršnih možnosti, če je strel natančen in močan.

Po tekmi je Llorisa zmerjalo na stotine uporabnikov družbenih omrežij zmerjalo z »umazani belec«.

»Edini belec, ki ni opravil dela. Jebi se, Lloris,« je zapisal eden od uporabnikov.

»Lloris je prejel 3 gole in ni ubranil nobene enajstmetrovke. Umazani belec!« je dodal drugi.

»Če ne bi bil bel, sem prepričan, da nikoli ne bi oblekel dresa. Ta tip je preslab,« je zapisal tretji o francoskem vratarju,  drugi pa se je strinjal: »Dres drži samo zato, ker je bel.«

»Edini belec v ekipi je Lloris in Francija je izgubila zaradi njega,« je trdil tretji.

Eden je Llorisa opisal kot »prekletega rasista« in »najslabšega vratarja na svetu«, prav tako je ozmerjal selektorja Didierja Deschampsa in ga označil za »umazanega terorista«.

Zmerljivk sta bila deležna tudi črnska igralca Kingsley Coman in Aurélien Tchouaméni, ki sta zgrešila ključni enajstmetrovki za Francijo.

Evropejci so koristni idioti islamizacije ali kako ´poceni´ so evropski politiki: Katar je poslance v Evropi podkupoval z boni za McDonald’s

Značke

Eris Zemmour, Francija, Gaza, Giulio Meotti, Hamas, Il Foglio, islam, islamizacija, Katar, korupcija, MedForth, nogomet, Observer, Palestina, podkupnina, Svetovno prvenstvo v nogometu, terorizem

Milijarde so bile porabljene za spreminjanje puščavskega peska v mehko zeleno travo; zgrajeni so bili futuristični stadioni, prav tako absurdni infrastrukturni projekti, ki sprejmejo več sto tisoč gledalcev, medtem ko milijarde navijačev spremlja tekme svetovnega prvenstva, piše Giulio Meotti, novinar Foglia, ki ga povzema portal MedForth.

Od leta 2012 do 2018 je Katar Hamasu namenil 1,1 milijarde dolarjev oziroma 1,8 milijarde dolarjev v desetih letih. Milijarde dolarjev: toliko so Katar, katarske banke in katarske »dobrodelne organizacije« od leta 2007, odkar se je Izrael umaknil, poslali na območje Gaze pod islamistično oblastjo.

Ismail Haniyeh in Khaled Mashaal, dva voditelja Hamasa, prebivata v Dohi in potujeta med prestolnicami Bližnjega vzhoda z letalom Gulfstream, ki ga je dobavil klan al Thani na oblasti v Dohi. V Dohi živi tudi namestnik Hamasa Khalil al-Hayya.

A Emir se dobro zaveda, da zgolj s spogledovanjem z islamsko internacionalo ne bi mogel gostiti svetovnega prvenstva. Tako emirat goji zelo tesen odnos z vedno večjim številom evropskih politikov, lobistov in novinarjev.

»Katar je eden od zastavonoš islamizacije Evrope in naravnost škandalozno je, da mu pogrnemo rdečo preprogo,« je dejal Eric Zemmour.

»Katar je v zadnjem letu porabil več denarja za darila in potovanja britanskih poslancev kot katera koli druga država,« je pokazala analiza  Observerja. Katarski režim je v dvanajstih mesecih do oktobra 2022 članom parlamenta podelil darila v vrednosti 251.208 funtov, vključno z bivanjem v luksuznih hotelih, leti v poslovnem razredu in vstopnicami za konjske dirke. Vrednost katarskih daril je bila večja od zneska, ki ga je porabilo 15 drugih držav, ki so donirale britanskim poslancem. Zapisi kažejo, da so poslanci prijavili za 100.000 funtov daril iz Katarja v petih letih do oktobra 2021, vrednost daril pa se je v zadnjem letu podvojila.

Konservativni poslanec David Mundell je od Katarja sprejel darila v vrednosti 7.473 funtov. Zapisi kažejo, da je 34 poslancev prijavilo 40 daril iz Katarja v enem letu do oktobra 2022. Junija so že prišla poročila, da so številni britanski poslanci iz Katarja prejemali darila vseh vrst: vstopnice za Wimbledon, koncerte in celo bone za McDonald’s. Zdi se, da se britanski politiki dobro počutijo v luksuznih letoviščih Dohe z voditelji Hamasa.

Knjiga ´Katar – Francija, desetletje kulturne diplomacije´ pripoveduje, kako je katarski emir plačeval potovanja in podeljeval nagrade nekdanjim francoskim ministrom, filozofom, pisateljem, karikaturistom in drugim. Knjigo Edwyja Plenela, nekdanjega glavnega urednika časopisa  Le Monde, ki je ustanovil novičarsko stran  Mediapart,  je v arabščini distribuirala revija Doha Magazine, založilo pa jo je ministrstvo za kulturo Katarja.

V zadnjih nekaj dneh bruseljsko sodstvo preiskuje nekdanje italijanske poslance, aktiviste in pomočnike v Evropskem parlamentu v zvezi z mednarodno korupcijsko zaroto, v katero so vpletene katarske oblasti. Za vplivom Katarja v Evropi je mešanica starega človeškega pohlepa in sovraštva evropskih elit do samih sebe. Molekule plina, s katerimi Katar opija Evropo, še posebej po vojni v Ukrajini, imajo s seboj veliko politično in kulturno težo. Prinašajo podrejenost.

Vse to pomeni biti sostorilec v osvajalski operaciji države, ki ne skriva, da je eden od svetovnih polov privlačnosti za radikalni islam in ki je, kot je razkril Bližnjevzhodni forum, porabila milijarde dolarjev za islamistične organizacije, mnoge od njih so prav na Zahodu.

Evropejci so koristni idioti islamizacije.

[KULTURNE VOJNE 002] Nogometna zveza 31-letnemu biološkemu moškemu, ki se počuti kot ženska, dovolila igranje nogometa in deljenje garderobe z mladoletnicami. »Polna sem hormonov in počutim se kot 15-letna punčka.«

Značke

KNVB, kulturne vojne, Lisse, Marjolein Schepers, Nizozemska, nogomet, transspolnost, VPRO, Westerbork

Kako je biti transspolni nogometaš, se sprašuje spletni portal nizozemske javne radiotelevizije VPRO. Očitno lepo. »To je najboljše darilo, ki sem ga dobila,« je dejal(a) Marjolein Schepers (31), potem ko je Kraljeva nogometna zveza (KNVB) dovolila, da si kot biološki moški lahko deli garderobo z najstnicami.

Schepers, rojeni moški, ki si je neznano kdaj začel domišljati, da je ženska, ima rad nogomet. Po hudih »bojih« je dobil potrdilo, da je ženska in pot v amatersko nogometno kariero mu je bila odprta. Toda tip ni hotel igrati z ženskami, ki so njegovih let (v zgodnjih tridesetih), ampak z najstnicami.

Ker mu tega v domači ekipi v Westerborku pač niso dovolili, so bili do njega bolj sočutni v Lisseju, kjer je začel igrati z mladoletnicami in uporabljati tudi njihovo garderobo za preoblačenje. »To so najlepši dnevi mojega življenja,« je povedal in dodal: »To je najboljše darilo, ki sem ga dobila.«

Scheper je celo igral v nogometnem finalu proti 16-letnim dekletom. Nekatere so se pritožile, a jim je Twitter blokiral račune. Oglasila se je sicer zveza KNVB in tipa suspendirala. Ne zato, ker je moški, ampak ker kot 31-letnik ne bi smel igrati proti igralkam, ki so mlajše od 20 let.

To je Scheper užalostilo in tudi razjezilo. »Stara sem 31 let, a se ne počutim tako. Polna sem hormonov in počutim se kot 15-letna punčka,« je povedal(a) za BPRO. »KNVB se boji, da sem premočna, da bi igrala z in proti mladim dekletom. To ni tako in tega oni ne morejo soditi s stola v Zeistu.«

Kakopak. Če si človek lahko domišlja, da je ženska, si lahko domišlja tudi, koliko je star. In to morajo drugi upoštevati. In pika. »Pridite me pogledati. Videli boste, da najsrečnejše dekle na svetu igra lepo igro nogometa s svojo ekipo,« je še dejal ali dejala Scheper(jeva).

Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

Značke

nogomet, volitve

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

„Kako to?“ so vprašali.

„Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

„A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

„Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

„Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

„Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

„Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

„Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

„Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

„Anarhisti!“ so kričali.

„Nešportniki,“ so menili.

„Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

„Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.