Konec aprila 2019 je sindikat Mladi plus na družbenem omrežju Facebook zmagovito objavil: »Sindikalna zmaga! Februarja smo na inšpektorat za delo prijavili oglas za delo, ki je bil sporen zaradi potencialne diskriminacije na podlagi spola in starosti. (…) Diskriminatoren, neprijazen odgovor in razmišljanje, ki je delodajalcu, kot smo bili danes uradno obveščeni, prineslo plačilni nalog, ki mu ga je izdal inšpektorat za delo.«
Sindikat, ki je v zadnjem desetletju od države dobil 0,75 milijona evrov in kjer je predsednica izvršnega odbora Tea Jarc, ena glavnih pouličnih protestnic v času Janševe vlade, se je takrat spravil nad lastnika lokala, ki je v oglas zapisal, da za vodjo kavarne v Prekmurju iščejo »mlajšo osebo ženskega spola«. Aktivisti sindikata, ki se hvalijo, da budno spremljajo oglase za zaposlitve, so to opazili in se spravili nad zasebnika. Delovna inšpekcija je tako lastniku lokala Osmica naložila globo, lastnik pa je za Siol povedal, da so pač napisali, kakšno osebo iščejo in niso želeli zavajati starejših. Njegove izkušnje očitno so, da je več gostov, ki več zapravijo, takrat, ko jim postreže mlajša ženska. Tako je zagotovljen prihodek in denar za plače zaposlenih.
Sindikat Jarčeve, ki je pred volitvami agitirala proti Janševi vladi, očitno sovraži samo zasebnike. Glede oglasa vodje Golobovega kabineta, da iščejo žensko, staro med 20 in 25 let, se niso oglasili in ropotali, da gre za diskriminacijo. Prehiteli so jih novinarji Nova24TV, ki so vprašanja naslovili na delovno inšpekcijo in Zagovornika načela enakosti. Slednji je vodjo kabineta Petro Škofic »uradno opozoril«, bi se pa morala s kaznijo odzvati tudi delovna inšpekcija, še posebej, če za identične prekrške kaznuje zasebnika.
Res je, imamo zakon o delovnih razmerjih, ki v 27. členu pravi: »Delodajalec ne sme prostega dela objaviti samo za moške ali samo za ženske, razen če določen spol predstavlja bistven in odločilni pogoj za delo in je taka zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem.« A ta člen (kot cel zakon) je skregan s svobodo in prostim trgom. Predvideva, da država boljše od delodajalca (zasebnika) ve, kdo je primeren za zaposlitev. Nediskriminacija (na podlagi osebnih okoliščin, kar starost je) je možna za zaposlitev v državni in javni upravi. Država namreč ne sme diskriminirati na podlagi spola, izobrazbe, starosti in drugih okoliščin, medtem zasebnik lahko določa pogoje, kakšen profil človeka rabi v svojem podjetju ali lokalu. Lokal ali podjetje sta njegova last, zaposli lahko kogarkoli želi in lahko postavi katerikoli pogoj. V to se država ne bi smela vmešavati.
Dobesedno vsi diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo mleko ene mlekarne, diskriminiramo drugo mlekarno; ko imamo neko pevko rajši kot drugo, spet diskriminiramo; diskriminiramo pri izbiri prijateljev, humanitarnih organizacij (katerim doniramo) in tako naprej. Vsaka naša odločitev je načeloma diskriminatorna. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne, koga bo zaposlil in koga ne. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci ter ne more in ne sme diskriminirati nikogar. Zato država v oglasih za zaposlitev ne sme diskriminirati (čeprav zakon v drugem odstavku 27. člena določa izjeme, kar je nova neumnost, ker je presoja prepuščena državnemu uradniku), zasebnik pa lahko navede, da za »delo v lokalu zaposli mlado dekle«. Vsak poseg države v to pravico zasebnika je grob poseg v svobodo. Sindikat Mladi plus ravna obratno kot bi moral: državi pusti, da diskriminira (na podlagi osebnih okoliščin), zasebnika pa prijavlja delovni inšpekciji. Glede na to, da so sindikalisti že večkrat javno povedali, da ne marajo (»izkoriščevalskega«) kapitalizma in so večkrat izrazili naklonjenost določeni politični opciji (levi, ki je trenutno na oblasti in kateri pripada vodja Golobovega kabineta), lahko upravičeno sklepamo, da je delovanje sindikata Mladi plus ideološko (in politično).
Antidiskriminacijski politike in zakoni pomenijo: (prvič), omejevanje svobode (država nima pravice siliti ljudi, da se družijo z nekom ali nekoga zaposlijo, če sami tega ne želijo); (drugič), poseg v zasebno lastnino (država sili zasebnike, da v svojih lokalih ali trgovinah zaposlijo ljudi, ki jih ne želijo); (tretjič), nedoslednost oblasti (zakaj država ne bi uredila tudi tega, v koga se zaljubimo ali za kateri nogometni klub navijamo, saj takrat najbrž tudi diskriminiramo).
Preberite še:
Kavarna Hayek 