Allan H. Meltzer, RIP

Značke

Allan H. Meltzer, denar, ekonomija, FED, John Maynard Keynes, Karl Brunner, Milton Friedman, Mises Institute, monetarizem, multiplikator, Nobelov lavreat

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.

Zakaj se Bogdan Biščak in drugi levičarji motijo o Grčiji in zakaj spremembe niso mogoče na demokratičen način?

Značke

Bogdan Biščak, Delo, Gregor Golobič, Grčija, javna poraba, Justin Murray, Mises Institute, Sobotna priloga

»Je suis grecque – ta izjava ni le simbolna, je tudi realna: v resnici sem Grk. (…)In ko danes gledam to uničevanje Grčije in Grkov ter neusmiljeno (politično in medijsko sproducirano) evropsko javno mnenje, ki shylockovsko terja od njih še en funt mesa, se ponovno sprašujem, ali je ta delitev na »nas« in »njih« res tako nagonska, da ljudje izgubijo tisto spontano medčloveško sočutje, ki nas sicer prevzame ob ljudeh v nesreči.«

To (in še kaj) je v zadnji prilogi Sobotni prilogi Dela (http://www.delo.si/sobotna/jaz-sem-grk.html) zapisal Bogdan Biščak. Slednjega ni treba predstavljati: je nekdanji generalni sekretar LDS in Zares, desna roka Gregorja Golobiča, ki iz politike v resnici ni nikoli odšel (http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/golobi%C4%8D-bi%C5%A1%C4%8Dak-sestavljata-cerarjevo-koalicijo-v-lokalu-v-%C5%A1i%C5%A1ki/26567). Bistvo njegovega prispevka v Delu je, da je EU do Grčije krivična, da so Nemčija in njeni vazali brutalno ponižali Grčijo ter da so zgodbe o lenih in zapravljivih Grkih ideološko motivirana propaganda.

Na tem blogu sem že razbijal levičarske mite o Grčiji (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/11/13-levicarskih-mitov-o-grciji/), tokrat moram dodati, da Grki niso samo leni in zapravljivi, ampak so pravi paraziti. Justin Murray, profesor na Univerzi St. Gallen v Švici je analiziral 18 držav, da bi ugotovil stopnjo odvisnost državljanov od države in koliko ljudi vzdržuje vsak zaposleni. Po njegovih ugotovitvah je kar 67 odstotkov prebivalcev Grčije popolno odvisnih od državnih transferjev, vsak zaposleni pa vzdržuje še šest drugih oseb, ki niso družina.

Tekst si lahko preberete na spletnih straneh Mises Institute (https://mises.org/library/greece-reliance-public-funds-central-problem), zato samo še nekateri poudarki. Murray ugotavlja, da spada Grčija sicer med države, kjer zaposleni opravijo v povprečju največje število ur, na drugi strani pa je Nemčija, kjer zaposleni med analiziranimi državami opravi v povprečju najmanjše število delovnih ur. Vendar je bistvena razlika med nemškim in grškim delavcem: večina prvih je zaposlenih v ekonomsko produktivnih dejavnostih, večina drugih pa ne. Zato je dve tretjini Grkov odvisnih od države, medtem ko je takih Nemcev manj kot polovica. In še ena razlika je med Grki in Nemci. Slednji so veliko bolj produktivni.

Glede na rezultate Murrayeve analize ni čudno, da je Grčija tako zadolžena država in v tako brezizhodnem položaju. Spreminjanje »grškega sistema« je na demokratičen način skoraj nemogoče. Teh 33 odstotkov Grkov, ki preživlja 67 odstotkov parazitov, na volitvah nikoli in nikakor ne more zmagati. Paraziti bodo na volitvah vedno glasovali za tiste, ki jim obljubljajo, da bo tak sistem ostal. Le kdo neki bi se odpovedal.