Marko Perković – Thompson in svoboda

Značke

Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

To je državni udar, zato: Spelji se, Milan Brglez!

Značke

državni udar, Državni zbor RS, Milan Brglez, Miro Cerar, parlament, referendum, SMC, ustava, Ustavno sodišče RS, zarota

Ni se zgodilo v temačnih, z težkimi zavesami zastrtih dvoranah, zarote niso pletli neznanci ali obešenjaki v skritih kotičkih Slovenije, prostori niso bili podobni neki zatohli nemški pivnici pred skoraj 100 leti. Zarota oligarhije je prišla iz hrama demokracije, parlamenta, pri belem dnevu, s sporočilom za javnost, in to vsem na očeh. Kaj takega se v četrt stoletni zgodovini samostojne Slovenije še ni zgodilo, take samovolje nekega nadutega oblastnika še nismo doživeli. Celo več. To, da se je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločil, da ne bo določil roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevam za razpis referendumov, ki jih je 25. aprila vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije, ni samo zloraba oblasti, ni samo zloraba funkcije in instituta predsednika državnega zbora, ni samo pritlehen udarec pravni državi, ne, to je kar državni udar. Mogoče se bo komu zdelo pretiravanje, toda odrekanje pravice ljudstvu, da se izreče o nekem zakonu ali vprašanju, ni drugega kot odrekanje in omejevanje pravice ljudstva do neposrednega izvajanja oblasti. To pa je državni udar.

Milan Brglez ni imel, niti nima nikakršnih pooblastil, da ne bi določil roka za zbiranje podpisov, kar z drugimi besedami pomeni, da je zavrnil pobudo za referendum. Tudi izgovor, da je s tem preprečil zlorabo referenduma, nima nikakršne pravne podlage. Kaj sploh je zloraba instituta referenduma? Lahko ljudstvo ta institut sploh zlorabi? Ne more. Tudi če bi Sindikat delavcev migrantov Slovenije vložil 100 in eno pobudo, bi Milan Brglez moral določiti rok. Razlogi, zakaj nekdo vloži pobudo, niso njegova stvar, niti ga ne bi smeli prav nič brigati. Tudi če bi nekdo zahteval referendum, ker je pač tisto jutro vstal z levo nogo, ker si je opekel prst pri peki jajc ali mu prodajalka v bližnji trgovini ni bila všeč, pa je bil jezen na cel svet, bi moral Brglez določiti rok, še posebej, če je pred tem zbral potrebnih 2.500 podpisov za zbiranje 40.000 podpisov za referendume.

Milan Brglez je s tem preprečil referendum, kar lahko stori le ustavno sodišče. Res je, da se lahko o zahtevah izrečejo tudi poslanci državnega zbora, ki referendum lahko zavrnejo (kar so storili denimo v primeru zakona o obrambi), toda zadnjo besedo imajo ustavni sodniki, če se predlagatelj referenduma pritoži. To, da bi referendum preprečil en sam človek, četudi je predsednik najvišjega zakonodajnega telesa v državi, pa je nevarno, še posebej če gre za visokega predstavnika vladajoče stranke (SMC), katere predsednik Miro Cerar je tudi že grozil, obtoževal in govoril o nekakšnih zlorabah referendumskih pobud. In če držijo zapisi nekaterih medijev, da Cerar sploh ne vodi vlade, ampak da oblast izvajajo iz ozadja lobiji tranzicijske levice, to pomeni, da so z današnjim Brglezovim dejanjem, se pravi z državnim udarom, oblast uradno prevzeli lobiji. Od danes naprej torej ne živimo več v pravni državi, ne živimo več v državi, kjer ima oblast ljudstvo, ampak (politična) elita.

Po 2. odstavku 90. člena ustave referendum sicer ni mogoč o zakonih, ki zadevajo obrambo države, o zakonih, ki zadevajo davke, carine in druge obvezne dajatve, o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo neustavnost na področju človekovih pravic. Toda v pravni državi za preprečitev takih referendumov obstajajo neki postopki, ki pa jih je Brglez samopašno prezrl.

Ustavno sodišče je sicer že odločilo, da delavci migranti, ki doplačujejo dohodnino v Sloveniji, ne smejo imeti posebnih pravic. S tem je bila zadeva uradno zaključena, kar ne pomeni, da ti ljudje ne smejo uporabiti drugih oblik pritiska na oblast. Volitve so vsake štiri leta, v vmesnem obdobju ima vsak državljan pravico, da z institutom referenduma uresničuje ustavno pravico do neposrednega izvajanja oblasti. Ta pravica je v ustavi omejena, toda ne zakon ne ustava jim ne moreta preprečiti, da bi državljansko nepokorščino izvajali z vlaganjem referendumskih pobud. In to je danes Brglez ljudem samovoljno odrekel.

Za to dejanje ni opravičila, to dejanje je državni udar, to dejanje je zločin nad ljudstvom, je politični kriminal brez primere v zgodovini samostojnosti, zato bi moral odstopiti ali pa biti odstopljen. Če je v SMC še kolikor toliko poštenosti in občutka za pravno državo, bodo Brgleza ne samo odnesli iz svoje stranke, ampak kar iz državnega zbora. Tam nima več kaj iskati. Še posebej, ker je nastopil s pozicije moči, ker ima kot oblast za seboj represivni aparat z (zakonsko) pravico, da na ljudi strelja, obratno pa državljani te pravice nimajo.

Zato je že skrajni čas, da se reče: Spelji se, Milan Brglez! In z njim vsi zarotniki, kriminalci, zločinci, sluzavi priskledniki, izdajalci Slovenije in nacionalnosti, uničevalci Slovenk in Slovencev, plenilci vseh vrst in barv, vsi, ki plenite in kradete.