Značke
blaž zgaga, indeks svobode medijev, Janez Janša, marjan šarec, mediji, medijska svoboda, robert golob, svoboda medijev
Morda se še spomnite, da so bile volitve leta 2004, po kateri je nastala desnosredinska vladna koalicija pod vodstvo Janeza Janše, tako šokanten dogodek za levo usmerjene medije, da so sklenili, da niso dolžni delovati po standardnih pravilih poklicne etike in poštenosti pri poročanju. Začelo se je s pismom 571 novinarjev, da vlada cenzurira medije in da krepi avtoritativni način vladanja, nadaljevalo s sfabricirano afero Patria in nekritično podporo »novim obrazom«. Slednje je doseglo višek z volilno zmago Roberta Goloba, ki je volivce »prepričal« s stranko, ki jo je »prevzel« četrt leta prej. Mediji, ki so v Sloveniji 80-odstotno levo usmerjeni in gojijo neizmerno sovraštvo do Janše, so pokazali svoj vpliv in svojo moč.
Kar bode v oči, je vsakokratno kričanje, ko je vlado sestavljala desnica, da je ogrožena svoboda medijev. Danes medijski mainstream obširno poroča, da je Slovenija na lestvici medijske svobode v času Janševe vlade zdrsnila najnižje doslej in da so pomoč za ureditev stanja na medijskem področju in zagotovitev neodvisnosti medijev obljubile politične stranke, ki so zmagale na volitvah. Torej, politika bo »neodvisnim« in do zdaj zatiranim medijem pomagala do medijske svobode. To je oksimoron, da večji ne more biti. Malo si prikličimo v spomin, kaj sploh pomeni svoboda medijev.
Svoboda medijev (ki ga lahko ustanovi in izdaja vsak državljan) je temeljna pravica (del svobode govora kot absolutne človekove svoboščine), da delujejo v družbi brez oblastniškega nadzora, omejitev ali cenzure ter razširjajo stališča, ideje in mnenja brez strahu pred pregonom oblasti.
Zgoraj je poskus splošne in široke definicije svobode medijev. Ta definicija je seveda moje mnenje in zato ne nujno tudi pravilna (ali všečno). Po tej definiciji Janševa vlada ni omejevala svobode medijev, jih ni ne cenzurirala, noben novinar ali urednik nista bila zaradi svojih stališč, mnenj ali kritike oblasti zaprta. To (pri sebi) dobro vedo levi mediji, njihovi politični podporniki, samooklicani medijski strokovnjaki in nevladne organizacije. Zato tudi modificiranje, kaj je napad na svobodo medijev. Pri slednjem se sklicujejo predvsem na domnevno omejevanje svobode pri delovanju urednikov in novinarjev na RTV Slovenija in STA. A tukaj naletijo na resno težavo – oba omenjena medija nista neodvisna, saj sta v državni lasti in vsakokratna vlada ima neodtujljivo pravico upravljanja s premoženjem države. Za državo in svobodo medijev bi bilo najboljše, da se RTV Slovenija in STA privatizirata; tako bi odpadel kakršenkoli očitek, da se katerakoli oblast vmešava v medija. Ker sta STA in RTV Slovenija medijska spačka (večina tujcev tega sploh ne razume, ker se jim ne zdi logično, da je država sploh lahko lastnik nekega medija; lastninska pravica je v zahodnih demokracija sicer še vedno sveta stvar) in sploh ne vem, kam naj ju uvrstim, ju bom dal začasno na stranki tir (čeprav vsakega državljana »boli« denarnica, saj ju prisilno plačuje, portal MMC pa je tako ali tako nelojalna konkurenca zasebnim portalom, ki morajo preživeti na trgu). Janševa vlada torej po splošni definiciji svobode medijev ni niti malo krnila svobode razširjanja mnenj in idej njihovih urednikov in novinarjev, nobenega medija ni ukinila (kot to zdaj grozi najverjetnejši mandatar Robert Golob), niti ni onemogočila njegovo izhajanje.
Kaj torej »boli« medijski mainstream, da kričijo naokrog in obveščajo mednarodno javnost, da jim je krčeno svobodno delovanje? Odziv tistih ljudi, ki jih kritizirajo. Pri tem za definicijo svobode govora uporabljajo dvojna merila. Svoboda govora za konservativne in desne politike je po njihovem mnenju staromoden sistem pravil poštene igre in svobode, ki služi kot krinka za zlobne ljudi (beri: desničarje), da vsiljujejo svojo moč in svoje mnenje zatiranim, ranljivim in nevednim. Za njih pa velja, da so nezmotljivi kočevski medvedje, ki morajo biti zaščiteni pred kakršnokoli kritiko, drugače so obremenjeni, omejeni in samocenzurativni. Ob vsaki kritiki avtomatično zavzamejo obrambne položaje. Počutijo se napadeni. Čeprav to v resnici niso. Na levici (s čimer se strinja tudi dobršen del medijev) je prevladalo splošno mnenje, da morajo biti mediji neodvisni (Od česa? Tudi od novinarskih idealov?) in nedotakljivi.
Razprave o svobodi medijev se danes nanašajo izključno na pravice do svobode izražanja urednikov in novinarjev. To pa je lahko ovira za svobodo govora, saj medijski delavci na ta način blokirajo svobodo govora drugih državljanov (tudi politikov), še posebej takrat, ko so izrečene kritike na njihov račun. Seveda ima medij pravico (govorimo o zasebnih medijih, nikakor ne o RTV Slovenija in STA), da ne objavi mnenje nekoga, ki mu ideološko ali drugače ni blizu, ali da ne objavi popravka (po zakonu), toda da kritike in odzive na svoje početje po družbenih omrežjih (ali konkurenčnih medijih) razglaša kot napad na svobodo medijev, je sprevrženo in popolno nerazumevanje svobode (da pa potem temu verjamejo uradniki v demokracijah z dolgo tradicijo, bi bilo komično, če ne bi bilo tragično).
To je nekakšna sistemska medijska korupcija, ki se je dolgo gradila, mediji so se zapletli v začaran krog manipulacij, polresnic ter ustvarjanja mitov in lastnih interesov. Želja medijev, da bi pritegnili občinstvo, se je spremenila v željo, da bi svoje bralce usmerjali. Tipičen primer so javnomnenjske raziskave, ki so za medije postale zanesljiv način manipuliranja z javnostjo in za »obveščanje« javnosti – tudi če je raziskava nesmiselna. To smo lahko v živo spremljali, ko so levi mediji s pomočjo Ninamedie in Mediane »pumpali« Roberta Goloba. Ta raziskava je imela smisel (in namen iz ozadja) samo za ideološke nasprotnike desnice. In če kdo to razkrije ali v to podvomi, se zganejo in kričijo, da ogroža svobodo medijev.
Blaža Zgago, ki se predstavlja kot preiskovalni novinar, policija ni pretepla, ni bil zaprt, vlada ni ogrožala njegovega življenja. A je zaradi odziva in kritike, ki jo je doživel na družbenem omrežju, zagnal takega hudiča, kot da bi nanj streljali z najmanj tako močno pištolo, kot jo je imel Dirty Harry. In svoji zgodbi o tem, kako je bil ogrožen, vedno doda nekaj novega. Medijska svoboda Zgage, ki vse naokoli zmerja s fašisti, nacisti in rasisti, ni bila ogrožena. Ali primer dveh »presstitutk«. Sta mogoče novinarki pomislili, da je bil izraz uporabljen zaradi njunih manipulacij in laži? V smislu ogrožanja medijske svobode sta v novejši zgodovini le dva primera. Prvi je Šarčeva grožnja državnim podjetjem, naj premislijo, v katerih medijih oglašujejo. A še to ni toliko ogrožanje svobode medijev, kot je to zloraba oblasti. Drugi primer je izjava Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To sodi v kategorijo neposrednih groženj svobodi medijev.
Da bomo za konec jasni: medije in ustvarjalce v medijih lahko vsakdo kritizira, ne da bi s tem posegal v njihove pravice, še najmanj, da bi s tem ogrožal svobodo medijev.
Preberete tudi lahko:
Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?
Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo