Pogovorimo se torej o svobodi medijev

Značke

blaž zgaga, indeks svobode medijev, Janez Janša, marjan šarec, mediji, medijska svoboda, robert golob, svoboda medijev

Morda se še spomnite, da so bile volitve leta 2004, po kateri je nastala desnosredinska vladna koalicija pod vodstvo Janeza Janše, tako šokanten dogodek za levo usmerjene medije, da so sklenili, da niso dolžni delovati po standardnih pravilih poklicne etike in poštenosti pri poročanju. Začelo se je s pismom 571 novinarjev, da vlada cenzurira medije in da krepi avtoritativni način vladanja, nadaljevalo s sfabricirano afero Patria in nekritično podporo »novim obrazom«. Slednje je doseglo višek z volilno zmago Roberta Goloba, ki je volivce »prepričal« s stranko, ki jo je »prevzel« četrt leta prej. Mediji, ki so v Sloveniji 80-odstotno levo usmerjeni in gojijo neizmerno sovraštvo do Janše, so pokazali svoj vpliv in svojo moč.

Kar bode v oči, je vsakokratno kričanje, ko je vlado sestavljala desnica, da je ogrožena svoboda medijev. Danes medijski mainstream obširno poroča, da je Slovenija na lestvici medijske svobode v času Janševe vlade zdrsnila najnižje doslej in da so pomoč za ureditev stanja na medijskem področju in zagotovitev neodvisnosti medijev obljubile politične stranke, ki so zmagale na volitvah. Torej, politika bo »neodvisnim« in do zdaj zatiranim medijem pomagala do medijske svobode. To je oksimoron, da večji ne more biti. Malo si prikličimo v spomin, kaj sploh pomeni svoboda medijev.

Svoboda medijev (ki ga lahko ustanovi in izdaja vsak državljan) je temeljna pravica (del svobode govora kot absolutne človekove svoboščine), da delujejo v družbi brez oblastniškega nadzora, omejitev ali cenzure ter razširjajo stališča, ideje in mnenja brez strahu pred pregonom oblasti.

Zgoraj je poskus splošne in široke definicije svobode medijev. Ta definicija je seveda moje mnenje in zato ne nujno tudi pravilna (ali všečno). Po tej definiciji Janševa vlada ni omejevala svobode medijev, jih ni ne cenzurirala, noben novinar ali urednik nista bila zaradi svojih stališč, mnenj ali kritike oblasti zaprta. To (pri sebi) dobro vedo levi mediji, njihovi politični podporniki, samooklicani medijski strokovnjaki in nevladne organizacije. Zato tudi modificiranje, kaj je napad na svobodo medijev. Pri slednjem se sklicujejo predvsem na domnevno omejevanje svobode pri delovanju urednikov in novinarjev na RTV Slovenija in STA. A tukaj naletijo na resno težavo – oba omenjena medija nista neodvisna, saj sta v državni lasti in vsakokratna vlada ima neodtujljivo pravico upravljanja s premoženjem države. Za državo in svobodo medijev bi bilo najboljše, da se RTV Slovenija in STA privatizirata; tako bi odpadel kakršenkoli očitek, da se katerakoli oblast vmešava v medija. Ker sta STA in RTV Slovenija medijska spačka (večina tujcev tega sploh ne razume, ker se jim ne zdi logično, da je država sploh lahko lastnik nekega medija; lastninska pravica je v zahodnih demokracija sicer še vedno sveta stvar) in sploh ne vem, kam naj ju uvrstim, ju bom dal začasno na stranki tir (čeprav vsakega državljana »boli« denarnica, saj ju prisilno plačuje, portal MMC pa je tako ali tako nelojalna konkurenca zasebnim portalom, ki morajo preživeti na trgu). Janševa vlada torej po splošni definiciji svobode medijev ni niti malo krnila svobode razširjanja mnenj in idej njihovih urednikov in novinarjev, nobenega medija ni ukinila (kot to zdaj grozi najverjetnejši mandatar Robert Golob), niti ni onemogočila njegovo izhajanje.

Kaj torej »boli« medijski mainstream, da kričijo naokrog in obveščajo mednarodno javnost, da jim je krčeno svobodno delovanje? Odziv tistih ljudi, ki jih kritizirajo. Pri tem za definicijo svobode govora uporabljajo dvojna merila. Svoboda govora za konservativne in desne politike je po njihovem mnenju staromoden sistem pravil poštene igre in svobode, ki služi kot krinka za zlobne ljudi (beri: desničarje), da vsiljujejo svojo moč in svoje mnenje zatiranim, ranljivim in nevednim. Za njih pa velja, da so nezmotljivi kočevski medvedje, ki morajo biti zaščiteni pred kakršnokoli kritiko, drugače so obremenjeni, omejeni in samocenzurativni. Ob vsaki kritiki avtomatično zavzamejo obrambne položaje. Počutijo se napadeni. Čeprav to v resnici niso. Na levici (s čimer se strinja tudi dobršen del medijev) je prevladalo splošno mnenje, da morajo biti mediji neodvisni (Od česa? Tudi od novinarskih idealov?) in nedotakljivi.

Razprave o svobodi medijev se danes nanašajo izključno na pravice do svobode izražanja urednikov in novinarjev. To pa je lahko ovira za svobodo govora, saj medijski delavci na ta način blokirajo svobodo govora drugih državljanov (tudi politikov), še posebej takrat, ko so izrečene kritike na njihov račun. Seveda ima medij pravico (govorimo o zasebnih medijih, nikakor ne o RTV Slovenija in STA), da ne objavi mnenje nekoga, ki mu ideološko ali drugače ni blizu, ali da ne objavi popravka (po zakonu), toda da kritike in odzive na svoje početje po družbenih omrežjih (ali konkurenčnih medijih) razglaša kot napad na svobodo medijev, je sprevrženo in popolno nerazumevanje svobode (da pa potem temu verjamejo uradniki v demokracijah z dolgo tradicijo, bi bilo komično, če ne bi bilo tragično).

To je nekakšna sistemska medijska korupcija, ki se je dolgo gradila, mediji so se zapletli v začaran krog manipulacij, polresnic ter ustvarjanja mitov in lastnih interesov. Želja medijev, da bi pritegnili občinstvo, se je spremenila v željo, da bi svoje bralce usmerjali. Tipičen primer so javnomnenjske raziskave, ki so za medije postale zanesljiv način manipuliranja z javnostjo in za »obveščanje« javnosti – tudi če je raziskava nesmiselna. To smo lahko v živo spremljali, ko so levi mediji s pomočjo Ninamedie in Mediane »pumpali« Roberta Goloba. Ta raziskava je imela smisel (in namen iz ozadja) samo za ideološke nasprotnike desnice. In če kdo to razkrije ali v to podvomi, se zganejo in kričijo, da ogroža svobodo medijev.

Blaža Zgago, ki se predstavlja kot preiskovalni novinar, policija ni pretepla, ni bil zaprt, vlada ni ogrožala njegovega življenja. A je zaradi odziva in kritike, ki jo je doživel na družbenem omrežju, zagnal takega hudiča, kot da bi nanj streljali z najmanj tako močno pištolo, kot jo je imel Dirty Harry. In svoji zgodbi o tem, kako je bil ogrožen, vedno doda nekaj novega. Medijska svoboda Zgage, ki vse naokoli zmerja s fašisti, nacisti in rasisti, ni bila ogrožena. Ali primer dveh »presstitutk«. Sta mogoče novinarki pomislili, da je bil izraz uporabljen zaradi njunih manipulacij in laži? V smislu ogrožanja medijske svobode sta v novejši zgodovini le dva primera. Prvi je Šarčeva grožnja državnim podjetjem, naj premislijo, v katerih medijih oglašujejo. A še to ni toliko ogrožanje svobode medijev, kot je to zloraba oblasti. Drugi primer je izjava Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To sodi v kategorijo neposrednih groženj svobodi medijev.

Da bomo za konec jasni: medije in ustvarjalce v medijih lahko vsakdo kritizira, ne da bi s tem posegal v njihove pravice, še najmanj, da bi s tem ogrožal svobodo medijev.

Preberete tudi lahko:

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

Otroci snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.