Glasovanju evropskega parlamenta o Madžarski kot »volilni avtokraciji« ob rob: ali so poslanci pokvarjeni ali pa so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni

Značke

demokracija, EPP, Evropa, Evropska unija, Evropski parlament, evropski poslanci, Fidesz, Franc Bogovič, Inštitut V-Dem, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, konservatizem, konservatovnost, liberalna demokracija, Ljudmila Novak, Madžarska, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Milan Zver, Poljska, Renew, Romana Tomc, S&D, SDS, socializem, totalitarnost, Ukrajina, volilna avtokracija

Švedski inštitut V-Dem je v svojem poročilu Madžarsko kot prvo državo EU označil za »volilno avtokracijo«. Enako je storil Evropski parlament, češ da je članica EU postala volilna avtokracija.

Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.

Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).

Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.

Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.

Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.

To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.

Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Primer Ljudmile Novak ali (nihilistična) hinavščina za telebane: kaj je govorila decembra 2021, kaj govori danes

Značke

Bruselj, desnica, hinavščina, hipokrizija, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, Levica, levičarji, Ljudmila Novak, Matjaž Nemec, Milan Brglez

Lani sem v komentarju za Demokracijo zapisal: »Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Danes dopolnjujem: »Če levičarji in Ljudmila Novak ne bi imeli dvojna merila, jih sploh ne bi imeli.« Tej ´vrednoti´, na gosto posejani med progresivnimi (in ´desničarji samo po imenu´), pravimo tudi hipokrizija (ali hinavščina).

Hinavščina je eden tistih delov levičarske morale, ki je tako privlačen, kot je njihovo razglabljanje o socialni pravičnosti, poštenem plačilu, enakosti in pravljičnem svetu, ki je tik za vogalom – samo slediti morate njim. Toda preden se zdravorazumski človek na desnici lahko spopade z levico, se mora najprej spopasti in otresti tistih, za katere velja oznaka, če imaš take prijatelje, sploh ne potrebuješ sovražnikov. Ti so v marsičem še slabši od progresivnih.

Včeraj se je Ljudmila Novak (NSi) na zasedanju Evropske ljudske stranke zapletla v besedni dvoboj z Milanom Zverom (SDS). Potem je na družbenem omrežju Twitter zapisala: »Nekoč sem dejala, da desnica potrebuje več demokracije. Danes dodajam še samorefleksije. Kdor ob porazu ni zmožen pogledati resnici v oči in je zaradi svoje šibkosti pripravljen celo pod vprašaj postaviti suverenost in integriteto lastne domovine, ne more biti moj sogovornik.« Ljudmila Novak, Twitter, 31. maj 2022

Novakova je torej Zverovo kritiko Roberta Goloba in navedbe, da bo nova vlada naklonjena Kremlju, označila kot blatenje lastne domovine. (Na tem mestu pustimo ob strani, da »demokracija« in »ne more biti moj sogovornik« ne gre skupaj.) No, pred skoraj pol leta je Novakova na sestanku Evropske ljudske stranke napadla tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo. Ko ji je slednji to omenil, je zapisala:

»Moje mnenje v Bruslju zoper tvoj način vodenja vlade je bilo izraženo na internem zasedanju skupine EPP. Izražati kritiko znotraj lastne politične družine je v okoljih z zrelo demokracijo nekaj povsem običajnega. Ne želiš pa me javno vpletati v svoje predvolilne boje.« Ljudmila Novak, Twitter, 19. december 2021

Če prevedemo v načela in vrednote Novakove, krščanske demokratke: napad na Janeza Janšo je izraz demokracije, kritika Roberta Goloba je blatenje Slovenije. Temu lahko rečemo nihilistična hinavščina. Novakova je (p)ostala glavna operativka levice v Bruslju, kjer se Klemen Grošelj, Irena Joveva, Milan Brglez in Matjaž Nemec lahko do konca mandata posvetijo vezenju gobelinov.

Predsedniške volitve 2017 in igra številk

Značke

Borut Pahor, Državna volilna komisija, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, predsedniške volitve, Romana Tomc, volilna udeležba, volilni okraji, volitve 2017

Po predsedniških volitvah je bilo zanimivo opazovati (politične) analitike. Svoje teorije gradijo v dveh smereh. Tisti, ki so stavili na Marjana Šarca, trdijo, da je zmago Borutu Pahorju priborila desnica. Obratno tisti, ki so pričakovali, da bo Pahor zmagal z večjo razliko; da so se glasovi Romani Tomc in Ljudmili Novak iz prvega kroga selili k Šarcu.

Zato uvodoma razjasnimo. To so zgolj špekulacije, ker nihče ne ve: prvič, koliko tistih, ki so šli na volišče v prvem krogu, je šlo tudi v drugem krogu; drugič, koliko tistih, ki so v prvem krogu ostali doma, je šlo na volišče v drugem krogu; in tretjič, največja uganka ostaja, kako so se porazdelili glasovi tistih, ki so po prvem krogu ostali brez svojega kandidata in so šli na volišče tudi v drugem krogu. O vsem tem lahko samo ugibamo, kajti vzporednih volitev, ki običajno vsaj približno odgovorijo na taka vprašanja, tudi v drugem krogu ni bilo.

Ker ne mislim ugibati, bom navedel nekaj dejstev, iz volilnih rezultatov izbrskanih številk, ki jih najbrž v medijskem mainstreamu ne boste našli. Kar boste prebrali spodaj so sicer uradni podatki Državne volilne komisije. Razlago številk prepuščam bralkam in bralcem.

Prvič, v prvem krogu je bila tradicionalno visoka volilna udeležba v nekaterih desnici najbolj naklonjenih okrajih, kot so Škofja Loka II, Ajdovščina, Ribnica in Grosuplje. V teh okrajih sta nadpovprečno veliko glasov dobili Romana Tomc in Ljudmila Novak. Kaj se je zgodilo v 2. krogu? Volilna udeležba se je v teh okrajih nadpovprečno zmanjšala.

Drugič, v drugem krogu je bila volilna udeležba večja kot v prvem samo v dveh okrajih: Zagorju ob Savi in Kamniku. V obeh okrajih je v drugem krogu zmagal Šarec, medtem ko je v prvem krogu v Zagorju ob Savi zmagal Pahor.

Tretjič, najbolj se je volilna udeležba zmanjšala v okrajih Koper I., Koper II in Piranu. V prvem krogu je tam nadpovprečno veliko glasov (nad 20 odstotkov) dobil Boris Popović, v drugem krogu je povsod zmagal Borut Pahor.

Četrtič, Šarec je zmagal v okrajih: Slovenske Konjice, Sevnica, Litija, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Žalec II, Domžale I, Mozirje, Kamnik, Domžale II, Ljubljana Šiška IV, Kranj III, Škofja Loka I, Škofja Loka II, Idrija, Radovljica I in Radovljica II. Okraja Škofja Loka I in II sta okraja, kjer je bila desnica (Ljudmila Novak in Romana Tomc) v prvem krogu nadpovprečno uspešna, hkrati pa tudi okraja (izmed zgoraj naštetih Šarčevih zmagovalnih), kjer se je volilna udeležba glede na prvi krog najbolj zmanjšala.

Petič, v vseh desetih volilnih okrajih z najmanjšo volilno udeležbo v drugem krogu (Piran, Koper I in II, Maribor IV in VII, Lendava, Izola, Ljubljana Center, Jesenice in Pesnica) je zmagal Borut Pahor. Pri štirih od teh (Koper I in II, Piran in Pesnica) je indeks volilne udeležbe (glede na prvi krog) manjši od 0,90. Tak indeks ima šest okrajev. Poleg omenjenih štirih še Škofja Loka I in II.

Šestič, v desetih volilnih okrajih je Borut Pahor v 2. krogu dobil več kot 60 odstotkov glasov (Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Lendava, Maribor V in VII, Murska Sobota I in II, Nova Gorica I in II, Sežana). Trije okraji (Murska Sobota I in II ter Nova Gorica II) so imeli indeks volilne udeležbe večji od 0,935 (povprečni indeks volilne udeležbe glede na prvi krog), vsi drugi so imeli manjšega.

Sedmič, dobili smo predsednika, ki je v vsej zgodovini samostojne Slovenije dobil najmanjšo podporo volilnih upravičencev. Zanj je v drugem krogu glasovalo 21,8 odstotka volilnih upravičencev, kar je 19,1 odstotka državljanov Slovenije (in, čeprav ni pomembno, zgolj zaradi statistike, 18,1 odstotka prebivalcev Slovenije).

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.