Značke
Antonio Gramsci, davčni fašizem, kapitalizem, komunizem, kulturni marksizem, Luka Mesec, socialistična ideologija, socializem
Onkraj luže, tam kjer so bile nekoč svobodne ZDA, se zdravorazumski intelektualci, kolikor jih je pač še ostalo, ne čudijo več – socializem je v modi. Hočeš, nočeš. In to predvsem med mladimi. Nedavna raziskava YouGov survey je ugotovila, da je 43 odstotkov vprašanih, mlajših od 30 let, naklonjena socializmu. Le 32 odstotkov je imelo pozitivno stališče do kapitalizma. Neka druga raziskava, ki jo je objavil portal US News, je pokazala, da bi kar 58 odstotkov mladih izbralo socializem, če bi morali izbirati med kapitalizmom in socializmom, 60 odstotkov jih meni, da sedanji kapitalistični sistem v ZDA uteleša vse, kar je narobe z državo, zato bi rajši izbrali socializem, ki je do človeka najbolj sočutni sistem. Najbolj pereče vprašanje pa se ameriški mladini zdi dohodkovna neenakost, kar pa je ena izmed najbolj izpostavljenih tem demokratskega kandidata Bernija Sandersa. Podobno, da si ne bi kdo kaj mislil, je tudi po drugih državah, ki jih označujemo za kapitalistične.
Kako je torej mogoče, da si mladi, ki v socializmu nikoli niso živeli, ki lahko na primerih nekaterih držav (Venezuela, Severna Koreja) v živo spremljajo, da socializem ne prinaša napredka, gospodarske rasti in blaginje za ljudi, čeprav ima denimo največje zaloge nafte na svetu (Venezuela), želijo socializma? Kako je mogoče, da je za mlade (in tudi za starejše) Anders Behring Breivik množilni morilec (pobil je 76 levičarjev), Che Guevara, ki je bil ne samo množični morilec, ampak tudi pedofil, rasist, terorist in posiljevalec, pa njihov idol, pop ikona, upornik, borec za pravico in bojevnik zoper imperializem? Odgovor ni preprost.
Najprej so oglejmo, kaj si ti mladi, ki poveličujejo socializem (v Sloveniji to uteleša Luka Mesec iz Združene levice), v resnici želijo. Ne želijo si seveda klasičnega socializma sovjetskega ali jugoslovanskega tipa, čeprav o njem govorijo, da je bilo boljši kot kapitalizem (hm, ampak vsi imajo najnovejše kapitalistične iPhone, nihče nima kakšnega socialističnega, kot je ta tukaj). Da bi se temu izognili, so si izmislili izraz demokratični socializem. Pustimo ob strani absurdnost pojma, saj je demokratični socializem enako, kot bi rekli demokratični fašizem, demokratični nacizem ali pa suha voda. Ko govorijo oni o socializmu, mislijo predvsem na socialdemokracijo skandinavskega tipa. To pomeni, dokaj visoka stopnja zasebnega lastništva s progresivno obdavčitvijo ter vse večje prerazporejanje bogastva skozi različne vladne službe in agencije, s čimer bi zmanjšali neenakost. Težavi, ki ju ne razumejo, sta: prvič, da Skandinavci niso bogati zato, ker se „igrajo“ socializem ali socialno demokracijo (primer Švedska), in drugič, Skandinavci so se počasi naveličali „socializma“, zato se vseh državah krepijo nacionalne stranke, ki v svojih gospodarskih programih (spet) prisegajo na klasični liberalizem. Zanimivo je, da take stranke levičarji označujejo za fašistične, na pomoč jim priskoči medijski mainstream, kot recimo Večer, ki je izdelal zemljevid teh „fašističnih“ strank in objavil članek z grozečim naslovom: Bliskoviti vzpon fašizma v Evropi.
Skupna točka socialistov je torej boj proti fašizmu, se pravi antifašizem, čeprav po pravilu ne vedo, kaj je težava s fašizmom, še manj pa, kaj ta pojem pravzaprav pomeni. Zato sploh ni čudno, da levičarski antifašizem pogosto zelo spominja na fašizem ali na še kaj hujšega. Ljudje, ki v resnici zagovarjajo svobodo in se borijo proti fašistični ideologiji, morajo hkrati biti tudi antisocialisti, se pravi nasprotniki ideologije, ki je v 20. stoletju povzročila več gorja, v njenem imenu pa je umrlo več ljudi, kot v imenu nacizma in fašizma. Zagovorniki (demokratičnega) socializma niso nič drugega kot pokvarjeni manipulatorji, ki pod krinko antifašizma promovirajo in vsiljujejo totalitarno ideologijo, na državi televiziji dobijo najboljše termine, njihova stališča se prodaja kot čista resnica, čeprav je običajno govora o temah, ki sploh niso povezana ne z njihovo izobrazbo ne z njihovo stroko. Če bi govorili, da gre za majhno skupino ljudi, ki so povezani z raznimi aktivističnimi skupinami, bi zamahnili z roko, češ koga pa brigajo, saj jih ni več kot dva ducata. Toda težava je, ker gre (vsaj tako nam jih kažejo) za eminentne profesorje (Pirnat, Mencinger, Tajnikar), eminentne fakultete (FDV, Pravna fakulteta), ki so pod nadzorom deklariranih socialistov (komunistov), častilcev kulta ključavničarja iz Kumrovca. In tu se težave svobodoljubnih ljudi začno. Od kod ta duh, da mladi verjamejo, da vse težave tega sveta lahko reši socializem? Odgovor se skriva v kulturnem marksizmu, ki ga je promoviral italijanski komunist Antonio Gramsci, za svojo ideologijo so ga vzeli novodobni socialisti. Socialistična kulturna revolucija se je zgodila potihoma, vsem na očeh, proti njej ni nihče niti trenil. Zanjo ni bil potreben politični monopol ene stranke, ne nacionalizacija proizvodnih sredstev, niti oboroženi državni teror. Dovolj je bil monopol socialistične ideologije v kulturi in izobraževanju. To danes občutijo tako postsocialistične države, kot tudi države, ki so bile še včeraj deklarirano kapitalistične.
Vsi vemo, da so se Marxove ideje o socialistični revoluciji izkazale za napačne. Bil je pač slab prerok. Njegove napovedi, da je kapitalizem na Zahodu tik pred zlomom in da bo delavski razred njegov „evangelij“ vsak trenutek prenesel iz teorije v prakso, so se izkazale za napačne. Celo več. Delavci in kmetje, ki bi morali biti najbolj progresivni, so se izkazali za najbolj reakcionarne. Teror, ki je vladal v socialističnih državah, da bi delavcem vlili v glave razredno zavest, je bil neuspešen. To je dojel Gramsci, ko je po revoluciji obiskal Sovjetsko zvezo. Za uspeh socialistične ideologije ni potrebna sprememba ekonomskega sistema, potrebna je kulturna hegemonija, potrebna je socialistična kulturna matrica, ki bo premagala tradicionalne kulturne vrednote. Ta matrica, skrita za človekove pravice (feminizem, LGBT, antikrščanstvo), danes žanje uspehe (kot denimo v Španiji). Ljudem (predvsem v Evropi) je bila na prefinjen način vsiljena miselnost, da so tradicija, družina, narod in krščanske korenine nekaj slabega, nekaj, kar je treba zavreči. In to sploh ni bilo doseženo z nasiljem, ampak na „demokratičen“ način. Socialistična ideologija je zmagala nad razumom.
Zdrava pamet nam pove, da je socializem slaba ideologija, da je socializem škodljiv gospodarski sistem, da ni uspešne socialistične države na tem svetu, da je ves napredek prinesel kapitalizem. A ljudje še vedno želijo socializem, kapitalizem pa vidijo kot pošast. To pomeni le eno – Gramscijev pohod na izobraževalne in kulturne ustanove je bil uspešen. Samo ozrite se po Sloveniji. Večina medijev (vključno z veliko večino zasebnih!), filmov, glasbe, nagrajenih romanov, literature, osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov, univerzitetnega študijskega gradiva, diplomskih nalog, zagovorov magisterijev in doktoratov ter subvencioniranih nevladnih kulturnih in izobraževalnih društev in ustanov – vsi se ozirajo za socializmom, od vseh se širi socialistični smrad, če povzamem besede hrvaškega političnega analitika Borislava Ristića. Ravno zato sta kulturno in izobraževalno ministrstvo za levičarje najpomembnejši, karkoli se zgodi, sta takoj v središču pozornosti. Kdorkoli želi oklestiti sredstva, je fašist. Zato je treba, če želimo presekati nadaljevanje zastrupljanja s socialistično ideologijo, preprosto ukiniti subvencioniranje kulture, medijev, nevladnih organizacij, kakršnokoli subvencioniranje nasploh. Samo oster rez v finančna sredstva raznih kulturnih, nevladnih in medijskih projektov lahko prebije blokado, razkrinka ideološko laž, ljudem odpre oči, da v tej državi cvetijo samo tri stvari: davčni fašizem (ki zatira vse, kar je ekonomsko zdravega, in subvencionira socialistično kulturo in njene protagoniste), parazitstvo (številne organizacije in posamezniki, ki povsem odkrito podpirajo socialistično ideologijo, so prisesani na tuj denar) in socializem.
