• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: kriza

13 levičarskih mitov o Grčiji

11 sobota Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 10 komentarjev

Značke

Angela Merkel, dolžniška kriza, EU, Grčija, humanitarna kriza, kriza, Mladina, neoliberalizem, Siriza, Thomas Piketty, Združena levica

Ob poplavi navdušenja, ko so Grki na referendumu rekli NE za varčevalne ukrepe (Luka Mesec je zapisal: »Čestitke tovarišem in tovarišicam v Sirizi, boj za novo Evropo se začenja!«; https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts), pismu ekonomista Thomasa Pikettyja nemški kanclerki Angeli Merkel (http://www.thenation.com/article/austerity-has-failed-an-open-letter-from-thomas-piketty-to-angela-merkel/), neštetim opravičevanjem Grkov (niso sami krivi, krivo je toplo vreme, ki jim daje lahkoten življenjski slog; http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/) in na koncu popuščanju Aleksisa Ciprasa (http://www.reporter.si/svet/grki-mo%C4%8Dno-popustili-reformni-predlogi-zelo-blizu-zahtevam-upnikov/53689) so o Grčiji levičarji izoblikovali nekatere mite, ki jih mediji nekritično povzemajo.

Mit številka 1: V Grčiji je humanitarna kriza

Ne drži, nikoli ni držalo. Mit je začel razširjati Guardian, britanski socialistični časopis (http://www.theguardian.com/commentisfree/2013/feb/11/greece-humanitarian-crisis-eu), pograbili so ga vsi evropski levičarji, nato še mediji, še posebej je mit izpostavljen v zadnjih dneh.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Grčiji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne. To, da v bankomatih zmanjka denarja zaradi vladnega nadzora kapitala, in da zato Grki ne morejo kupiti dobrin, ni humanitarna kriza. Govorimo lahko samo o finančni, gospodarski ali dolžniški krizi.

Po tej levičarski definiciji bi bili humanitarni krizi tudi Velika depresija leta 1932 ali globalna finančna kriza leta 2008. Ampak nista bili. Humanitarna katastrofa pomeni, da prebivalci nekega območja izgubijo vse. Grki pa niso oizgubili še ničesar: njihove domove ni porušil potres, niso bili raketirani. Torej imajo nek kapital. Naj ga prodajo, da bodo imeli za preživetje. Grki pa so humanitarno pomoč predstavljajo tako, da jim EU in drugi posojilodajalci oprostijo dolg.

Mit številka 2: Krizo v Grčiji je povzročil „austerity“

Austerity ne pomeni ne varčevanje ne zategovanje pasu. Pomeni preprosto to, da imaš uravnoteženo državno blagajno oziroma da porabiš toliko, kot imaš. Grčija tega nikoli ni imela, vedno je porabila več (in si sposojala), kot je imela. In če porabiš več, tudi dolgov ne moreš vračati. To lahko narediš samo tako, da zmanjšaš odhodke proračuna ali povečaš prihodke. Slednje je vedno povezano s povečevanjem davkov, kar ima vedno negativen vpliv na gospodarstvo. Davki so namreč legalna kraja zaslužka posameznikov ter so že po definiciji nemoralni in nesprejemljivi.

Najboljši model „austerity“ je, da država zmanjša porabo, hkrati pa zniža davke, vendar tako, da so prihodki večji od odhodkov. Sicer je Grčija lani dolgih letih imela proračunski presežek, vendar je te napore nato letos uničila levičarska Siriza.

Mit številka 3: Problem Grčije je socialen, ne gospodarski ali finančni

Težave Grčije so izključno gospodarske ali finančne, nikakor ne socialne. Državna poraba v Grčiji (gre za socialne transferje, šolstvo, zdravstvo) je nad povprečjem EU in znaša skoraj 50 odstotkov BDP (49,3 odstotka). Kljub tako nenormalno visoki stopnji v Grčiji prihaja do socialnih problemov. Primere sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/10/grki-mojstri-goljufij-na-zakintosu-je-kar-dva-odstotka-prebivalcev-slepih-zato-vsak-dobi-na-mesec-700-evrov-pomoci/).

Med levičarji kroži ideja, da bi morala Grčija še povečati državne izdatke za pomoč državljanom. Ampak koliko bi morali znašati. 60, 70 ali 80 odstotkov BDP? V zgodovini smo že zabeležili primere, ko so države v času miru porabile več kot 60 odstotkov BDP. To so bile skandinavske države v času socialističnih norosti, vendar je to pripeljalo do hude recesije, ki so jo nato reševale desničarske vlade. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/)

Mit številka 4: Grški dolg je neodplačljiv, zato ga je treba odpisati

Ne drži. Da se da dolg zmanjšati in tudi hitro odplačevati, dokazuje Islandija. Na začetku krize je javni dolg znašal 28,5 odstotka BDP, po finančnem zlomu in dodatnemu zadolževanje se je leta 2012 povzpel na 101 odstotka BDP. Že prej so Islanci sprejeli stroge varčevalne ukrepe, krepko znižali porabo. Rezultat je na dlani: konec leta 2014 je znašal dolg samo še 86,4 odstotka, kar pomeni, da je Islandija v dveh letih odplačala šestino svojega dolga. (http://www.tradingeconomics.com/iceland/government-debt-to-gdp)

Nujni ukrepi: odpraviti minimalno plačo, znižati pokojnine še za 30 odstotkov, privatizirati državna podjetja, odpraviti privilegije (na primer na otokih, kjer imajo velike davčne olajšave), zmanjšati socialne tranferje, šolstvo in zdravstvo prepustiti zasebnikom ter še kaj.

Mit številka 5: Krizo v Grčiji je povzročil neoliberalizem

Krizo v Grčiji so povzročili Grki sami, predvsem pa z veliko državno potrošnjo socialistične vlade od leta 1981 (tri četrtine časa do vladali socialisti). Če parafraziramo kitajski pregovor: Grki se niso naučili loviti rib, ampak so priakovali, da bo ribe za njih lob+vil kdo drug. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/05/kako-bi-joze-p-damjan-grkom-se-naprej-dajal-ribe-ne-bi-pa-jih-naucil-tudi-loviti/)

Mit številka 6: Izstop Grčije iz evro območja bo povzročil globalno krizo

To je podobno, kot bi rekli, da bo Brazilija zmagala v finalu svetovnega prvenstva, ker je pri rezultatu 7 proti 0 za Nemčijo dosegla gol. Grčija predstavlja samo 0,3 globalnega bruto domačega proizvoda. V tem smislu, če gledamo stroko ekonomsko, je nepomembna, njeni proizvodi (razen oljčnega olja in ladjarstva) so na svetu popolnoma neprepoznavni (podobno kot slovenski), nobena država ni odvisna od grškega gpspodarstva (velja pa obratno), brez njih lahko svet brez težav preživi.

Mit številka 7: Grki so na referendumu izrazili svojo voljo, EU jih mora poslušati

Pa kaj še! Referendum je bil pomemben samo za Grke, ne pa tudi za druge državljane držav EU. Tudi drugi imajo pravico, da na referendumu odločijo (na demokratičen način, na katerega se sklicujejo Grki), ali bodo tej sredozemski državi pomagali ali ne. To so lepo povedali Latvijci (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/08/kaj-so-latvijci-napisali-grkom-v-imenu-evropske-solidarnosti-na-katero-se-sklicujete-dajte-nasemu-upokojencu-tretjino-vase-pokojnine/).

Zahteve Grkov, pri katerih se sklicujejo na jasno izraženo demokratično voljo na referendumu, ponazarja naslednji primer. Sredi ulice vas obstopi trojica in zahteva, da jim izročite mobilni telefone in denarnico. Vi se seveda temu upirate, češ to je moja lastnina, ne smete me oropati. Toda trojica glasuje, ali naj vas oropajo ali ne. Seveda se soglasno odločijo, da vas oropajo. Pa je to demokratično?

Mit številka 8: EU in kapital skušata vreči socialistično vlado

EU pozna in je poznal mnogo socialističnih, levih vlad (Francija, Italija, Švedska), toda nobena od teh se ni izogibala odgovornosti do posojilojemalcev, nobena od teh vlad mednarodne skupnosti ni nikoli označila za „teroriste“, kot sta to počela Aleksis Cipras ali Janis Varufakis.

Vse kar EU in posojilodajalci želijo, je, da Grčija poravna svoje obveznosti do mednarodne skupnosti. Kapitalu je popolnoma vseeno, ali je vlada desna ali leva, pomembno je, da dobi nazaj tisto, kar je posodil. Neplačani grški dolgovi so nekaj, česar si EU in kapital ne želita.

Mit številka 9: EU izsiljuje Grčijo

Ne drži. Grčije nihče ne izsiljuje. Odločiti se mora sama. Če želi ostati v evro območju, mora pač sprejeti nekatere zahteve, če noče, je v evro območju nihče ne bo zadrževal.

Grčija je suverena država in če presodi, da ne želi biti več članica evro območja, gre lahko ven, kadar hoče. Posledice bodo nosili Grki sami, ne pa državljani drugih držav evrskega območja.

Če bodo odšli, bodo lahko Grki svobodno uživali v svojem soncu ter se družili in dobro jedli, kar še kako znajo. Torej, nobenega izsiljevanja ne bo več. Vprašanje je, zakaj tega ne storijo.

Mit številka 10: EU je moralno obvezana, da Grkom odpusti dolg

EU je Grkom že prevečkra pogledala skozi prste: 2001, 2008, 2012. Tudi posoijilodajalci so jim odpustili že 100 milijard evrov dolga. Zdaj so rekli stop, še posebej, ker je vlada Sirize napovedala, da ne bo več varčevala (se pravi, vračala kreditov).

EU se zaveda, če popusti Grčiji, bo sledil „domino efekt“. Odpuste bo morala dati tudi Portugalski, Španiji in Italiji. V tem primeru bi denimo Nemčija izgubila ogromno denarja.

Ne gre torej samo za radikalno levičarsko Grčijo, ampak tudi za druge države EU, ki so v stiski, a redno poravnavajo svoje obveznosti. Odpusti Grčiji bi pomenili sporočilo: zapravljajte, zadolžite se, dolgov ni treba vračati.

Mit številka 11: Siriza je pokazala pot v prihodnost

No, Siriza je pokazala pot v pomanjkanje, v revščino, kar so Grki občutili v zadnjih dveh tednih: omejitev razpolaganja z denarjem, zaprte banke, prazne police v trgovinah, pomanjkanje zdravil, plačevanje bencina samo z gotovino, odganjanje turistov. Še malo, pa lahko postanejo Venezuela, kjer primanjkuje toaletnega papirja, nakup plenic je omejen, vrste pred trgovinami so dolge. (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/)

Ja, očitno si Grki tega res želijo.

Mit številka 12: Finančni terorizem je Grke prisilil v kapitulacijo

Ta mit razširja prvak Združene levice Luka Mesec (https://www.facebook.com/mesec.luka?fref=ts). Očitno je še zadrt socialist Aleksis Cipras spoznal, da brez pomoči EU in sprejetja reform Grčija ne bo preživela.

No, Grki so imeli možnost, da se odločijo sami. Nihče jih ni prisilil. Glej mit številka 9.

Mit številka 13: Za grško krizo je krivo mediteransko podnebje

Ta mit je eden tistih, za katerega človek ne ve, ali bi se ob njem jokal ali smejal. Govori namreč v tem, da imajo ljudje na severu boljše pogoje za delo, ker tam ni vroče in nimajo toplega morja, medtem ko Grkom ugoden vpliv Mediterana ne omogoča hitrega napredka, zato bi moral bogat sever Evrope z Grki deliti svoje bogastvo.

V zadnji Mladini ga je opisal kar urednik Grega Repovž. Takole gre: „Zabloda Evrope je, da lahko imenovalci postanejo enaki. Če si Evropa želi skupne prihodnosti, jo lahko najde le v priznavanju razlik. In te se začnejo že pri tem, da celotna območja že zaradi vremena delujejo drugače. Da eni jedo veliko polenovke. Da imajo na območjih, ki se razprostirajo v več državah, popolnoma drugačne navade in da je različnost tudi v tem, da ponekod niso zmožni napredka, ki ga narekujejo drugi. Ker preprosto njihov življenjski slog, magari tak zgolj zaradi vremena, tega ne dopušča.“ (http://www.mladina.si/167825/zacne-se-pri-kumari/)

Ta mit ne drži. Napredne in bogate so tiste države (ne glede na podnebje), ki imajo tržno gospodarstvo, kjer je večina gospodarstva v zasebni lasti, kjer država ne posega v zasebno sfero, kjer ne obstaja 580 poklicev (kot v Grčiji), ki omogočajo upokojitev že pri 50 letih, da ne naštevamo naprej. Po ekonomski svobodi je Grčija na repu EU, je med najbolj nesvobodnimi državami v Evropi (http://www.heritage.org/index/book/chapter-6).

Kaj so Latvijci napisali Grkom: v imenu evropske solidarnosti, na katero se sklicujete, dajte našemu upokojencu tretjino vaše pokojnine

08 sreda Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 4 komentarji

Značke

Grčija, kriza, Latvija, Siriza

Na Facebook profilu Greek & Latvian Euro Solidarity (https://www.facebook.com/pages/Greek-Latvian-Euro-Solidarity/501456643350586?fref=photo) se je pojavilo pismo, ki je naslovljeno na Grke. »Mi, upokojenci, zdravniki, policisti, učitelji in drugi običajni evropski državljani Latvije smo veseli, ko slišimo, da ste zahtevali evropsko solidarnost,« se začenja zapis, češ da so tako v Latvijcih našli zaveznike, s katerimi bodo skupaj spremenili Evropo. Avtor pisma, ki je hitro zaokrožilo do družbenih omrežjih, nato navaja, da sta povprečna plača in pokojnina v Latviji nižja kot v Grčiji, poleg tega pa ta baltska država leži na severu, kjer imajo vsako leto obdobje, ki se imenuje »kurilna sezona«, ko se stroški življenja zaradi ogrevanja povečajo za 150 evrov na mesec.

»Torej, ali ne bi bilo čudovito, da bi vi z nami prijazno delili tretjino vaših pokojnin, davkov in plač? To je naša demokratična izbira, zato jo prosim spoštujte! Vsi to želimo. Konec koncev smo vsi ena evropska družina,« je zapisano v pismu, ki še opozarja, da so bili v slabšem položaju, ko so se otresli primeža socialistične Rusije oziroma vzhodnoevropske »solidarnosti«. V 50 letih so pozabili, kaj pomeni biti konkurenčen, kaj je prosti trg. A so se spet naučili, tako da jer Latvija danes eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Latvijski dolg ni nikoli presegel 40 odstotkov BDP, javni dolg redno poravnavajo. Bilo bi bolje, če bi se vam dolg odpisal, toda to ni grška odločitev, ampak odločitev upnikov, ki jo mora Grčija spoštovati.

Celotno pismo objavljam v nadaljevanju (https://www.facebook.com/501456643350586/photos/a.501460190016898.1073741828.501456643350586/501477776681806/?type=1&theater):

»Dear people of Greece!

We, the pensioners, the doctors, the police officers, the teachers and your other ordinary fellow european citizens of Latvia are so delighted to hear that you demand european solidarity!

We’re sure that you’ll be happy to discover, that you’ve finally found new allies – us! So let’s change Europe together!

The average pension in Greece is €800. The average pension in Latvia is €300. The Average salary in Greece is €820 Netto, the average salary in Latvia is €600 Netto. And by the way, Latvia is a northern country, we have a thing called ‘heating season’ here, when temperatures fall below -10°C, and utility bills rise by €150 a month.

So, wouldn’t it be wonderful, if you could kindly share 1/3 of your pensions, taxes and salaries with us? It’s our democratic choice, so please respect it! We all want it. After all, we are one european family…

Except that we never borrowed the money that we couldn’t pay back to blackmail our creditors with suicide later, and to blame them for failed policies of our national government that we voted for. Our debt to GDP ratio doesn’t exceed 40%. During the financial crisis, we had managed to bail out our banks and return to pre-crisis levels after 4 years of “Troika-imposed” austerity, that helped us complete important structural reforms and get our economy grow faster than anywhere in Europe! And guess what, before we joined the European Union and the Euro, we were much poorer than we are today, because after 50 years of eastern european ‘”solidarity” in the USSR we forgot what it means to be competitive. We forgot how to manufacture anything that could compete in a free market, but we’ve learned. We’ve learned that you shouldn’t spend more than you earn. And if you need to borrow money, at least have the decency to admit that it’s not a gift and should be returned. We never lied about our public debt when we joined the Euro, and we never had the need to unpeg our national currency from the euro, before or after we joined it.

Get your act together. Have the decency to admit the mistakes of your democratically elected governments that they’ve been making for decades. Don’t blame Europe for not giving you free cash (writing off the debt). Yes, it would have been better if some debt were written off, but it’s not for the one who owes the debt to decide. And if you want your creditors to do more to help you – they will, if you’ll respect them, if you’ll recognize their free right to do so, and if you’ll show the results and the political will to change Greece to make it competitive and growing again.«

Axel Kaiser vs. Naomi Klein

03 sobota Jan 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Alen Greenspan, Axel Kaiser, kapitalizem, kriza, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, Thomas Piketty

Kar zmrazi me, ko iz dneva v dan poslušam obljube in napovedi politikov, da bo država prinesla blaginjo državljanom. In vedno znova se spomnim na odlično knjigo Axela Kaiserja Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja). Čilski pravnik in finančni kolumnist z dvema magisterijema na univerzi v Heidelburgu s pomočjo avstrijske ekonomske šole analizira obe veliki krizi: veliko depresijo pred osemdesetimi leti in finančno krizo, ki v večini držav še traja. Nasprotno od levičarskih zvezdniških knjig Naomi Klein Doktrina šoka in Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki za krizo in neenakost v družbi okrivita kapitalizem ter pozivata k državnemu intervencionizmu, Kaiser kot zagovornik svobodnega trga meni, da vlade ne morejo ustvarjati blaginje ter da vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Prvi stavek v knjigi je citat Benjamina Franklina: “Pot do bogastva je odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti”.

Za levičarje bogokletne besede, zato Kaiserjeve misli tudi niso našle pot v slovenske mainstream medije, ki že nekaj mesecev nabijajo, da je za vse zlo tega sveta kriv neoliberalizem, tako da se je v državljane kot posameznika vrinila ideologija, da lahko samo država ustvari raj na zemlji. In namesto da bi profesorji na srednjih šolah in fakultetah dijakom in študentom knjigo Pot v propad dali kot obvezno čtivo, jih silijo pisati recenzije Kleinove in Pikettyja. Zato v zadnjih petih letih na družboslovnih fakultetah tak neverjeten porast diplomskih nalog na temo neoliberalizma, ki skoraj vse po vrsti brez kakršnekoli kritične distance ali znanstvene podlage neusmiljeno udarjajo po kapitalizmu ter mu napovedujejo bridki konec. Kot antipod postavljajo državo, ki da mora intervenirati, prerazporediti dobrine in osvoboditi pod kapitalizmom zatirane. In kot po pravilu citirajo Karla Marxa, katere ideje so bile tako v teoriji kot praksi zavržene že v 19. stoletju, kaj šele 20. stoletju.

In da ne bo pomote, povsem se strinjam z Marcekom Štefančičem jr., ki je pred meseci dejal, da bi morali vsem državljanom razdeliti knjigo Doktrina šoka, da bi jo prebrali vsi državljani. Toda po drugi strani bi morali razdeliti tudi knjigo Pot v propad, da bi ljudje spoznali, da krize ni povzročil kapitalizem. Kaiser namreč s podakti dokazuje, da je zadnjo finančno krizo povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Seveda je veliko vprašanje, ali bi bila za bralce taka teza sprejemljiva. V to pa močno dvomim. Lepo je namreč verjeti populističnim mislim, da je za neuspeh posameznika vedno kriv nekdo drug, da so revni revni izključno zato, ker so nekateri bogati, da kapitalizem izkorišča delavca in bogati na njegov račun. Vse to izvira iz povsem napačne marksistične prepostavke, da je vsota bogastva vedno nič (0). Povedano drugače: če nekdo na eni strani pridobi, nekdo na drugi strani vedno izgubi. Levičarji niti ne pomislijo ne, da je možna tudi win – win situacija. Ne, to za njih ni sprejemljivo. Zato tudi zahteve po še več intervencionizma in še več regulacije. Kako regulirana je v resnici že (denimo) Slovenija, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/).

Kaiserjevo knjigo Pot v propad je že leta 2013 izdala založba Učila International (dobite jo v knjigarnah, lahko pa zastonj, če se naročite na revijo Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/90-gratis-knjig-za-nove-obstoje%C4%8De-naro%C4%8Dnike-steve-jobs-axel-kaiser-malala/28554), o njej pa je bilo v Sloveniji zelo malo napisanega. Nekdanji guverner France Arhar jo je označil za knjigo, ki bi jo morali brati, o njej razmišljati in argumentirano razpravljati. Čilski liberalec skozi primere zavrača mit, ki ga levičarji širijo že od leta 2008, da je zadnja kriza v resnici kriza kapitalizma in da pomeni začetek konca kapitalizma. Kaiser s podatki dokazuje, da kriza nima nikakršne povezave s kapitalizmom, ampak z intervencionizmom vlad in centralnih bank. Izvirni greh je odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjhetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravićil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. Da so bankirje v dajanje posojil silili tudi aktivisti za človekove pravice in kako so banke v imenu države izsiljevali, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/v-pomanjkanju-pipsa/), zato ne bom ponavljal. Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato Kaiser pravi, da zdaj ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma.

Ker levičarji vztrajno ponavljajo mit, da lahko večja regulacija in intervencionizem (seveda z večjimi davki) razrešita vse probleme, je prav, da tudi (konzervativni) (neo)liberalci vedno znova rušimo tovrstne mite. Vprašanje je, če ni že prepozno. Kaiser v zaključku svoje knjige ni nič kaj optimističen, še posebej zato, ker si je ekskluzivno pravico razlaganja ekonomije prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev (kot jim pravi avtor), ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je taro, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” je sklepne besede Axela Kaiserja.

Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico