Navadni ljudje niso več del zgodbe o prihodnosti. V prejšnjem stoletju smo jih potrebovali za delo v tovarnah, na kmetijah, potrebovali smo jih za vojskovanje. Zdaj, v 21. stoletju, jih preprosto ne potrebujemo več, vsaj velike večine njih ne.
To so besede svetovalca Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) Yuvala Noaha Hararija v intervjuju za TED.
Yuval Noah Harari je izjavil, da v današnjem svetu »preprosto ne potrebujemo velike večine prebivalstva«. Po njegovem mnenju je večina širše javnosti zdaj postala »odvečna« in bo globalni eliti v prihodnosti le malo koristila. Kot primer elite je navedel »pametne ljudi v Kaliforniji, New Yorku in Pekingu, ki načrtujejo neverjetno prihodnost z umetno inteligenco in bioinženiringom ter globalno povezljivostjo«.
Harari, ki je glavni svetovalec WEF in ustanovitelja organizacije Klausa Schwaba, je ocenil, da je med »navadnimi ljudmi« zakoreninjen strah, da bodo v prihodnosti, ki jo bodo vodili »pametni ljudje«,»zaostali«. Zato niso del zgodbe o prihodnosti. Razmišljajo, če bodo prijazni, mi bodo vrgli nekaj drobtinic, kot je univerzalni temeljni dohodek, a psihološko je veliko slabše čutiti, da si neuporaben, kot čutiti, da si izkoriščan, pravi Harari in dodal, da je ta strah navadnih ljudi povsem upravičen, saj bodo nastajajoče tehnologije izpodrinile ljudi. Gospodarstva v tem stoletju zmanjšujejo potrebo po človeških bitjih, ki postajajo odveč.
»Prihodnost je v razvoju vedno bolj sofisticirane tehnologije, kot sta umetna inteligenca in bioinženiring. Večina ljudi k temu ne prispeva ničesar, razen morda s svojimi podatki. A ne glede na to, kaj ljudje še počnejo in je koristno, jih bodo te tehnologije delale vse bolj odvečne in bodo omogočale zamenjavo ljudi,« je povedal svetovalec WEF, ki tudi pravi:
»Zgodovina se je začela, ko so si ljudje izmislili bogove, končala pa se bo, ko bodo ljudje postali bogovi.«
Bodite dober svetovni državljan, sprejmite nadzorno tehnologijo za spremljanje vašega osebnega ogljičnega odtisa, je najnovejše sporočilo Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), kjer zdaj še javno in vsem na očeh govorijo, da je treba vsakega posameznika na Zemlji nadzirati in spremljati ter ustrezno kaznovati, če zaide na stranpoti.
Kot pojasnjuje avtor, mesta po vsem svetu predstavljajo veliko večino emisij ogljika. Toda, pravi Kumar, »medtem ko so promet in zgradbe glavni dejavniki emisij v mestih, je delež posameznih emisij pomemben in znaša približno 40 odstotkov.« Zato je potreben nadzor in odgovornost vsakega posameznika.
Kumar, ki je zunanji avtor, je priznal, da je bil je bil poleg tehnološkega napredka začetek pandemije COVID-19 »preizkus družbene odgovornosti«, ki ni bil ravno uspešen. Za neuspeh med pandemijo in poskuse nadzora v preteklosti krivi »pomanjkanje družbene sprejemljivosti, politični odpor ter pomanjkanje ozaveščenosti in pravičnega mehanizma za sledenje«. Na novo bi lahko začeli s »trajnostnimi mesti«, kjer bi imel vsak prebivalec aplikacijo za nadzor ogljičnega odtisa.
Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.
»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.
Od svobode k diktaturi
Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.
Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.
Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.
Krizni odziv v dveh stopnjah
Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.
Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.
Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.
Bolestne želje globalistov
Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.
Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.
Vloga von der Leynove
Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.
Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.
Žrtvovanje evropskih interesov
Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)
Potem ko sta Svetovni gospodarski forum (WEF) in njegov predsednik Klaus Schwab v svojih objavah z osupljivo odkritostjo navajala, da nameravata posegati v človeško naravo z vsemi tehničnimi sredstvi (ljudi, živali in rastline je treba popolnoma preoblikovati), zdaj pravita, da se morajo ljudje odpovedati zasebnemu lastništvu (od avtomobilov do zasebnih domov), če želijo rešiti planet.
Nov dokument WEF trdi, da zasebna vozila niso dobra za zdravje planeta in da se večina vozil komaj uporablja. Namesto tega bi uvedel kolektivno skupno uporabo vozil, da bi s tem zmanjšali globalno povpraševanje po fosilnih gorivih in plemenitih kovinah.
»Proces oblikovanja, ki se osredotoča na izpolnjevanje osnovnih potreb namesto na nakup izdelka, je bistvenega pomena za prehod,« navaja WEF.
Agenda globalističnih elit v Ženevi v Švici iz dneva v dan postaja bolj odkrito socialistična. Pod krinko boja proti ´podnebni apokalipsi´ želita Schwab in druščina, nad katerima so zaradi zadnjih ´idej´ zagotovo navdušeni pri slovenski vladi, najprej doseči, da bi lokalne vlade popolnoma prepovedale osebni promet v mestih.
WEF ni edina organizacija, ki želi, da se ljudje odpovejo svojim avtomobilom. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je vlade posameznih držav pozvala, obvestila, naj zmanjšajo oskrbo potrošnikov s fosilnimi gorivi in naj državljane z ukrepi odganjajo od uporabe osebnih avtomobilov.
Julia Weiss je na portalu Multipolar Magazine sredi maja objavila esej, v katerem razlaga, da si niti v najbolj strašljivih nočnih morah ne moremo predstavljati moči, ki si jo bodo poskušali izboriti globalistični avtoritarci v 21. stoletju, ki so našli zatočišče in prostor za svoje eksperimente v Svetovnem gospodarskem forumu (WEF).
Dolg originalen tekst je objavljen TUKAJ, angleški prevod TUKAJ, spodaj so samo nekateri prilagojeni poudarki in povzetki. Prepuščam, da si vsak sam ustvari mnenje o tekstu Weissove.
Svetovni gospodarski forum (WEF) in njegov predsednik Klaus Schwab v svojih objavah z osupljivo odkritostjo navajata, da nameravata posegati v človeško naravo in odnose med ljudmi z vsemi tehničnimi sredstvi, ki so jim na voljo. Ljudi, živali in rastline je treba popolnoma preoblikovati. Človeškost je tako ogrožena.
»Pravi cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človekovega obstoja in ne revolucionarna reorganizacija družbenega reda, temveč preoblikovanje same človeške narave, ki, kakršna je, nenehno nasprotuje totalitarnemu procesu. … Kar je na kocki popolne dominacije, je v resnici bistvo človeka,« je leta 1951 zapisala Hannah Arendt, ameriška filozofinja in politična teoretičarka.
Kot ena najvplivnejših institucij v zahodnem svetu WEF od leta 2020 z neverjetno hitrostjo uresničuje svoje načrte v praksi. Delovni naslov je Velika ponastavitev. Večkrat je bilo že poudarjeno, da ima WEF s svojim transhumanizmom pravzaprav totalitarne cilje. Kljub temu se zdi, da večina še vedno verjame, da globalne poslovne elite na splošno delujejo v dobro človeštva. To je napaka – ne glede na to, ali so te elite same prepričane, da delajo dobro ali ne.
Modni izraz, kot je »transhumanizem«, vas lahko zapelje v napačno smer, če se ustrašite razmišljanja, kaj v resnici pomeni. Zavajajoče namiguje, da ima projekt opraviti s »humanostjo«, človečnostjo ali humanizmom. Nima. Bolj spominja na »antihumanizem«, saj pod besedo »transhumanizem« elite razumejo popolno odpravo (ali spremembo) vseh živih bitij. Projekt je sicer obsojen na neuspeh, toda poskus njegovega izvajanja lahko povzroči bedo in trpljenje.
Glavni vir, ki opisuje načrte, je knjiga Klausa Schwaba Četrta revolucija. Ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma (kateremu je, mimogrede, leta 1997 Milan Kučan podelil odlikovanje Častni znak svobode RS) že v prvem stavku svoje knjige pravi, da četrta industrijska revolucija »ne pomeni nič manj kot preobrazbo človeštva«. Tehnologije, ki poganjajo to revolucijo, bodo v temelju spremenile identiteto človeštva. Spremenila bo vedenje, »…kaj pomeni biti človek«. Četrta industrijska revolucija »… spreminja, kdo smo«.
Te ideje so res revolucionarne: če bi se uresničile, bi ljudje – in tudi druga živa bitja – končno postali predmeti industrijske proizvodnje. Narava ne bi bila več nekaj, kar ima pravico do obstoja in dostojanstva.
Po Schwabovih besedah sintetična biologija in nevrotehnologija omogočata globoke spremembe človekove narave. Sintetična biologija »… nam bo s pisanjem DNK omogočila prilagajanje organizmov.« To »… omogoča ustvarjanje gensko spremenjenih rastlin ali živali, pa tudi modifikacijo celic odraslih organizmov, vključno z ljudmi«. Vsi živi organizmi in vsi organizmi, ki še niso rojeni, so zdaj objekti oblikovanja: »Soočamo se z novimi vprašanji o tem, kaj pomeni biti človek, ko gre za spreminjanje genetskih kod prihodnjih generacij.«
Pogosto se omenja napredek medicine, kaj vse omogoča, vendar je očitno ogrožen celoten genom: »… zdaj je veliko lažje zelo natančno manipulirati s človeškim genomom v sposobnih zarodkih … v prihodnosti bomo verjetno videli po meri oblikovane dojenčke.« dojenčke ..« In ne pozabite. Sintetična biologija je opredeljena kot veja v znanosti, ki omogoča ustvarjanje bioloških sistemov, ki jih v naravi ni. Upoštevajte tudi, da so sistemi v naravi podvrženi evoluciji. WEF ne le pozdravlja te možnosti, meni tudi, da jih znanost lahko kadar koli uresniči:
»Predstavljajte si svet, kjer lahko ustvarimo telesa, ki si jih želimo. V tem svetu lahko oblikujemo in preoblikujemo rastline in živali, ki živijo z nami. Organizme lahko spreminjamo in jih oblikujemo tako, kot želimo, da bodo. … In to ni svet jutrišnjega dne. Ne potrebujete nobene domišljije. To je današnji svet.« Celotno človeško bitje tako postane predmet tehničnega oblikovanja – prav tako tudi njegovi odnosi do drugih ljudi in stvari.
Nevrotehnologija »… vključuje kateri koli proces ali napravo, v kateri se elektronika povezuje z živčnim sistemom za spremljanje ali uravnavanje nevronske aktivnosti«. Načini za to so tako različni, pravijo na WEF, da »preoblikujejo človeško telo v novo tehnološko platformo«. Pravijo, da vstopamo v dobo »interneta teles«: podatke o posamezniku se lahko zbora z vrsto naprav, ki jih je mogoče vsaditi, pogoltniti ali nositi. Rezultat je neizmerna količina podatkov, povezanih z zdravjem, ki izboljšujejo počutje ljudi po vsem svetu.
A ne samo to: »Hkrati se podatki iz ‘interneta teles’ lahko uporabijo za predvidevanje in sklepanje, ki lahko vpliva na dostop posameznika ali skupine do virov, kot so zdravstveno varstvo, zavarovanje in zaposlitev.« In še: »Sposobnost spremljanja možganske aktivnosti v realnem času ponuja nešteto priložnosti za boj proti odvisnosti, uravnavanje prehranjevalnega vedenja in izboljšanje uspešnosti od športa do šole.«
To se dobro sliši: nič več debelih ljudi, nič več odvisnikov in nič drugega kot dobro nadzorovani šolarji, ki se ne bodo nikoli mučili, zaspali od dolgčasa, odsotno sanjali skozi okno ali delali neumnosti. Nič več Pike Nogavičke, ni več Toma Sawyerja, ni več Alice v čudežni deželi. Učence, kot je Winston Churchill, ki se noče učiti, ali Alexander von Humboldt, ki naj bi kot otrok snov težje razumel, bi možganski programerji WEF spremenili v neopazne, dobro prilagojene učence (ob predpostavki, da nevrotehnologija dejansko deluje). Takšen sistem spremljanja bi takoj ugotovil, da je učenec, ki odstopa od pravilnega in načrtovanega vedenja, težaven.
Na splošno: Ne potrebuje prenove trg dela, izobraževalni sistem, niti dani življenjski pogoji, spremembo potrebuje človek kot tak: »Predstavljajte si številne načine, s katerimi bi lahko na bolje spremenili način učenja, dela in življenja.« In če bi prišlo do odpora. Ni problema. »In zelo aktualno, da se znebimo morebitnega odpora: »Predstavljajte si, kako bi lahko opremili človekove možgane in jih pripravili na četrto revolucijo.«
WEF torej želi, da se človeštvo na četrto revolucijo pripravi z nevrotehnologijo, nato pa bomo izkusili, kaj pomeni biti nadzorovan od daleč in – po znanstveno dokazanih spoznanjih, kakopak – biti vedenjsko optimiziran. Posledično je popolnoma nepomembno, kaj sami želimo, mislimo ali čutimo:
»Naše naprave postajajo vse bolj del našega osebnega ekosistema, poslušajo nas, predvidevajo naše potrebe in nam pomagajo, ko je potrebno – tudi če jih nismo prosili.«
Psihotični ljudje pogosto slišijo glasove, ki jim govorijo, kaj naj naredijo. Počutijo se kot nekaj, kar je v meni, ampak to nisem jaz. Na enak način bo deloval »internet teles«. Kako bi lahko bilo drugače? V tem sistemu nič ni prepuščeno naključju, nič ne ostane nenadzorovano: vsi ljudje postanejo dobro delujoči deli dobro delujočega sistema, ki ga nadzorujejo dobro delujoči nadzorni inženirji in njihova pravila. Ostaja vprašanje: Kaj je namen velikega krmilnega stroja iz živih delov? Ena stvar je jasna: njen namen je narediti človeštvo bolj razumno. Toda, ali je ta ultima ratio življenja res racionalnost?
Spontanost in veselje, da nekaj narediš zase, sta za Hannah Arendt osnovni lastnosti človeške narave, poleg potrebe po navezanosti. Spontano je na primer veselje do igranja, petja, dremanja, druženja z drugimi ljudmi, želja po smehu, joku, jezi, begu, reševanju težav. Tako samoizražanje je spontano, to nas dela ljudi in človeške. Konec koncev so vsi občutki spontani. Individualnost se neizogibno kaže v spontanosti, kaže »… sposobnost ljudi, da sami začnejo nekaj novega, česar ni mogoče razložiti iz odzivov na okolje in dogodke«. Za WEF je ravno spontanost, ki je nepredvidljiva, največja ovira za popolno prevlado nad človekom.
Totalitarne elite 20. stoletja so se morale zelo potruditi, da so svojim žrtvam odvzele čim več človeške narave, torej čim več spontanosti. V vmesnem času so močno napredovale tehnične možnosti poseganja v človeški genom in na ta način nadzora nad človekom od znotraj. Ker se zdi, da je to tako enostavno izvedljivo, se zdi tudi nespektakularen proces: imate majhen vsadek, vbrizgan pod kožo – pa kaj? Postaneš razumnejši, mirnejši, inteligentnejši, ni ti več treba o vsem odločati sam.
Zanimivo je, da so totalitarne nevarnosti novih bio- in nevrotehnologij jasno izražene tudi v samem WEF. Zgodovinar in svetovalec WEF Yuval Harari se zbranemu občinstvu ni bal povedati, da moč in nevarnost, ki ju dajejo te znanosti danes, močno presegata celo moč Gestapa, KGB in Udbe. Vendar po Harariju ta moč sama po sebi ni slaba. Lahko pa pade v napačne roke: »… če ta oblast pade v roke Stalina iz 21. stoletja, bo rezultat najslabši totalitarni režim v človeški zgodovini«.
Kar ne ovira Schwaba in drugih v WEF, da se predstavljajo babice med turbulentnim porodom četrte revolucije. Prepričujejo nas, da je vse to le posledica avtomatskega tehnološko-zgodovinskega procesa, kamor, hoče ali nočeš, prihaja človeštvo:
»Velike tehnološke inovacije so na robu temeljitega spreminjanja sveta – in to neizogibno. …se še nismo pripravljeni soočiti z realnostjo in posledicami najnovejšega genskega inženiringa, čeprav bodo prišle.«
Četrta industrijska revolucija doseže potrebno moč nad človeško voljo tako, da je vpeta v domnevno zgodovino tehnologije, ki se je začela pred 10.000 leti s kmetijsko revolucijo, nadaljevala v vrsti industrijskih revolucij in danes dosegla vrhunec z radikalnimi preobrati četrte. Revolucija je lahko trkasta, je dejal Schwab, ker povzroča odpor zaradi etičnih pomislekov, ker so znanstveniki preveč konservativni in vlade to nesposobne izvajati.
Pri tem pomaga že omenjeni Yuval Harari, ki opozarja, da se bo življenje, kot ga poznamo, kmalu končalo: »To bo največja revolucija v biologiji od začetka življenja pred štirimi milijardami let. Znanost nadomesti evolucijo s selekcijo in inteligentnim oblikovanjem. … Celotna ideja, da imajo ljudje dušo ali duha in da imajo svobodno voljo in nihče ne ve, kaj se dogaja v meni: z svobodno voljo, kaj izberem, naj bo to na volitvah ali v supermarketu, je konec!«
Štiri milijarde let evolucije se konča tukaj in zdaj – ker imajo ljudje zdaj »božanske sposobnosti«.»Prepričanja o vsemogočnosti človeka« ni mogoče jasneje izraziti.
Ne, nove tehnologije ne padejo z nebes, zato jih je mogoče poslati tudi v pekel. Vse tehnologije si izmislijo ljudje in jih lahko tudi sami domislijo. Ali res želimo, da se pri nas – natančneje: v nas – uporabijo tehnike, ki nas ne delajo samo odvečne, ampak s katerimi se naše bitje popolnoma preobrazi in je namenjeno za smetišče. Industrijska proizvodnja si prizadeva, da bi bili vsi tekoči procesi čim bolj obvladljivi. Vse, kar je naravno, divje, igrivo, naključno, individualno in spontano, je potratno in neučinkovito. Zdaj si WEF prizadeva, da bi kot »proizvodni faktor« naredil tudi človeka.
Julia Weiss, rojena leta 1949, je odraščala v Zahodnem Berlinu, v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je študirala likovno umetnost, nato ekonomijo in delala kot tekstopiska oglasov.
Kavarna Hayek 