Pretekli teden je šla skoraj povsem mimo Slovenije pomembna tema – deflacija. Države se jo bojijo kot hudič križa, saj naj bi prinašala stagnacijo gospodarstva. Bloomberg je dnevno objavljal več prispevkov na to temo, nazadnje precej optimističnega (http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-27/spanish-price-plunge-echoes-across-euro-area-awaiting-ecb-s-qe), saj naj bi napoved ECB, ki bo maca začel s programom kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo ECB do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij, že sprožila inflacijska gibanja, čeprav bo evrsko območje prvo četrtletje še vedno imelo deflacijo. O tem, kako škodljiv je keynesianistični ukrep ECB, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/blaz-vodopivec/), posvetil se bom rajši vprašanju, kdo se boji deflacije in ali je res nekaj slabega.
Deflacija je, povedano preprosto, dobra za potrošnika, malega človeka, lahko rečemo tudi za ranljive skupine ljudi, katerih so v skrbi zanje polna usta levičarjev. Pomeni, da denar ohranja svojo vrednost (ali pridobiva), potrošnik pa zaradi padca cen kupuje vse cenejše. Kar je povsem logično. Tehnološki napredek omogoča, da podjetja vsakodnevne dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. Se spomnite, kako dragi so bili včasih mobilni telefoni? Danes ga lahko dobite za nekaj evrov, še pred desetletjem ste morali zanj odšteti nekaj deset ali sto evrov. Ali peka kruha. Zaradi tehnološkega napredka lahko en sam človek peče in prodaja kruh, pa še cenejši je, kot je bil. Zdaj bi nas radi birokrati tega obvarovali. Govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti, ki bo sledila, če ne bodo (umetno) sprožili inflacije. Pomislite, izmišljujejo si ukrepe, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Med drugim program EQ.
Kaj je torej v inflaciji tako dobrega, da se države bojijo deflacije? Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako se vsaj navidez zdi, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti.
Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Tako bi povzročila gospodarsko rast. Zato države strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini.
In kot da norost z QE ne bi bila dovolj, so se pojavile ideje, da bi potrošnjo in s tem inflacijo spodbudili tako, da bi vsakemu državljanu EU nakazali 1.000 evrov (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ideja-za-boj-proti-deflaciji-vsakemu-evropejcu-tisoc-evrov/359201). Kritki namreč trdijo, da se je v ZDA program QE bolj malo poznal v premoženju običajnega Američana, toliko bolj pa v žepih bogatih in predvsem v vsak dan novih rekordih na Wall Streetu. Zato predlagajo “operacijo helikopter” s 1.000 evri za vsakega državljana EU. Nekateri gredo še dlje. Menijo, da to ne bi bilo dovolj, ampak da je treba vsakemu dati do 10.000 evrov. Kar je seveda norost. Kaj bi dosegli s tem? Ljudje bodo odšli po nakupih, cene bodo zrasle. In ko bo zmanjkalo denarja, bi morali operacijo ponoviti. In to v nedogled, dokler denar ne bo povsem izgubil vrednost ter bodo šle države EU po poti Španije, Portugalske in Grčije. Eden redkih, ki je ohranil zdrav razum, je Jürgen Stark (http://www.handelsblatt.com/politik/konjunktur/geldpolitik/ex-ezb-chefvolkswirt-juergen-stark-debatte-um-deflationsgefahren-voellig-ueberzogen/11256954.html), nekdanji prvi ekonomist ECB, češ da je strah pred deflacijo v območju evra je popolnoma pretiran in se uporablja kot izgovor za sprejetje spornih ukrepov.
Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile). Ampak ne, država pravi, da je inflacija dobra. Kot da bi se morali vsi veseliti in odpirati šampanjce, ko se kakšna stvar podraži. Noro.
Kavarna Hayek 