Kako bi Jože P. Damjan Grkom še naprej dajal ribe, ne bi pa jih naučil tudi loviti

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Grčija, Iniciativa za demokratični socializem, Joerg Sponer, Jože P. Damjan, Margaret Thatcher, New York Times

Jožeta P. Damjana imam rad. Ko odprem njegov blog (http://damijan.org/), vedno izvem nekaj novega. Pravzaprav me tudi navdušuje (resnično in iskreno), kako ekonomist, ki je bil še pred desetimi leti ekonomsko prepoznaven kot liberalec, zapopade kolektivističnega (socialističnega) duha. V tem je neverjetno podoben Janezu Markešu, ki se je kot zaprisežen desničar in neumorni kritik komunizma (in Milana Kučana) prelevil v podpornika socialistične miselnosti. Seveda s to razliko, da skuša Damjan svoje teorije dokazati (včasih celo z matematičnimi formulami), za kolumnista Dela (www.delo.si) pa je empirično dokazovanje „španska vas“. Saj veste, natrosite kup neumnosti, ki so ljudem všečne, in ste opravili svoje.

No, zadnje dni se je Damjan zelo angažiral. Včeraj in danes je objavil deset tekstov, ki dokazujejo, da bi se morali Grki danes izreči proti, se pravi, da bi morali obkrožiti NE, s tem bi pokazali, da imajo dovolj bruseljskega (in drugega finančnega) terorizma (http://damijan.org/2015/07/04/nove-oblike-terorizma-financni/). O tem, da je to pač izključna pravica Grkov, da se odločijo, kot želijo, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/04/cesa-socialisti-ne-razumejo/), tokrat bi se rad dotaknil nekaterih argumentov.

Ekonomist Damjan ima seveda prav, ko pravi, da krize v Grčiji ni povzročila Siriza (http://damijan.org/2015/07/04/za-grsko-katastrofo-ni-kriva-syriza-pac-pa-5-let-napacnega-zdravila/), vendar pozablja, da je krizo povzročil socializem oziroma socialistične vlade, ki so od padca vojaške hunte (takrat je bila Grčija zadolžena 20 odstotkov BDP) leta 1974 vladale do danes kar tri četrtine časa, zato je dolg narasel na 180 odstotkov BDP. Grki so preprosto ignorirali pregovor, da je boljše, da se naučijo loviti ribe, kot da jim ribe daje nekdo tretji. Prej ali slej pride račun. Kitajski pregovor namreč pravi: “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.”

Te preproste lekcije (kot vsi kolektivisti in socialisti po svetu) niso vzeli dovolj resno. Grki so mislili, da bo denarja vedno dovolj, da se vedno najde nekdo, ki jim ga bo posodil. Če Velika Britanija ne bi imela pred desetletji Margaret Thatcher, bi bila na istem. Tudi skandinavske države recimo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/). Ampak vsi ti „zlobni neoliberalci“ so svoje države rešili pod potopom. Ker so sami sprevideli, da politika kolektivizma, množičnih socialnih pravic pelje v pogubo. V to jih nihče ni prisilil, sami so spoznali. Jože P. Damjan pa hoče prepričati (vse kar leze in gre), da Grki niso ničesar krivi, ampak zlobni kapitalisti, finančniki in bankirji v IMF, ECB in Bruslju (http://damijan.org/2015/07/05/obvezno-branje-kako-je-imf-zavajal-in-zavestno-ubijal-grcijo/).

Okey, tudi če sprejmemo njegovo tezo, za katero se sklicuje na The New York Times (ja, res verodostojen medij, ki med drugim podpira neskončno zapravljanje davkoplačevalskega denarja za Obamine dvomljive programe), moramo pogledati najmanj na čas, ko je postalo jasno, da bo Siriza na volitvah zmagala, se pravi novembra 2014. To so spoznali tudi posojilodalaci, ki so se v strahu za svoj denar sestali z ideologi Sirize, da jim povedo, kaj nameravajo po volitvah oziroma ali bodo, če zmagajo, vrnili sposojen denar. Tako sta se v londonskem Cityiju z „neolibneralci“ sestala dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je takrat veljal za tudi za glavnega »ekonomista« skrajnih levičarjev). Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Skratka, Siriza je že takrat vedela, da se s posojilodajalci ne bo pogajala oziroma da ne bo sprejela njihovih zahtev. Čeprav je v tistem času Grčija pod vlado Antonisa Samarasa dokaj dobro napredovala: proračunski primanjkljaj je od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Grki se zato danes odločajo, ali bodo sami lovili ribe ali ne. Drugi jih zanje zagotovo ne bodo več.

Advertisements

Kaj imajo skupnega Luka Mesec, Janez Markeš in Jože P. Damjan?

Značke

Delo, demokratični socializem, Janez Markeš, Jože P. Damjan, kapitalizem, Luka Mesec, Mladina, neoliberalizem, povojni poboji

Navajeni smo, da neumnosti trosi šef Združene levice, apologet marksizma in kaviar levičar Luka Mesec, ki so ga blondinke z nacionalne televizije in socialisti iz Mladine povzdignili v »celebrity«. Njegov govor ob komunističnem »dnevu zmage« na Sabotinu je že ena takih norosti (https://www.facebook.com/mesec.luka/posts/1576286865993697:0), češ kako smo lahko nesrečni, da imamo po osamosvojitvi Slovenije tržno gospodarstvo, da z zavistjo spremljamo napredne države, kot sta denimo Venezuela ali Severna Koreja, kjer letajo čebelice in cvetijo rožice. Ali kot je rekel o »pravičnem« družbenem redu, ki ga je po 9. maju 1945 vzpostavila partija:

»Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14 urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom. Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakršna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.«

A glej zlomka, ni minilo dva dni, ko je duh Meščeve misli povzelo »prvo pero« Sobotne priloge v Delu, ki sliši na ime Janez Markeš. Nekaterim so njegova branja v zabavo, saj jih že navsezgodaj nasmeji, ampak tokrat prekosil samega sebe. Eden tistih odlomkov (http://www.delo.si/sobotna/v-ekonomiji-zla.html), ki bo zagotovo šel v anale in ki bi ga, ne da bi za trenutek trenili z očesom, objavili tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih, gre takole: »Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.«

O tej Markeševo mojstrovini je pisal na svojem blogu Žiga Turk (http://blog.zturk.com/2015/05/utrjevanje-utrjenih.html), ki mu je treba tokrat priznati resnično žrtev, da se je sploh lotil branja in prebral nekaj »kilometrov« neumnosti, ki je časopis delo dokončno utrdilo za socialističen medij. Pozoren bralec je zagotovo opazil neverjetno podobnost med tekstoma, bistvo pa gre nekako takole. Kapitalizem je ekonomija zla, kjer vladajo hudobni lastniki kapitala, ki jim gre po glavi samo to, kako bi čim bolj izkoristili delavce. Tem ljudem, seveda so brez kančka socialne pravičnosti, pomagajo elite, ki so v službi kapitala, ki želijo družbo polarizirati, ki uničujejo okolje, ki so povzročile globalno segrevanje in podobno. Gre za prosto-tržne talibane, ki zahtevajo prosti trg, da bi s slabo plačanim delom zasužnjili delavce. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da tako razmišlja odrasel človek v 21. stoletju.

Ampak kot da to še ni dovolj, podobne, čeprav v milejši obliki, misli spreletavajo tudi nekoč mlado ekonomista Jožeta P. Damjana, ki v tekstu z naslovom »Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom« (http://damijan.org/2015/05/05/problem-nizkih-plac-in-kako-jih-popraviti/) podobno kot Mesec in Markeš trdi, da »potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.« Hm, trije različni avtorji, ki se imajo za intelektualce, so v razmiku petih dni ugotovili, da se je treba vrniti v preteklost, v zlata leta kapitalizma na eni in socializma na drugi strani, neoliberalizem pa je hudičevo delo.

Neoliberalizem je sicer pojem, ki se je začel »kot psovka« uporabljati pred 30 leti, v resnici pa je nastal že med obema svetovnima vojnama. Bil je to čas, ko je državna potrošnja v razvitih državah narasla iz 13 odstotkov BDP leta 1913 na 23,8 odstotka leta 1937 (do leta 1970 skoraj ni presegla 30 odstotkov). To sta podrobneje opisala profesorja Univerze Cambridge Vito Tanzi in Ludger Schuknecht (Public Spending in the 20th Century: http://assets.cambridge.org/97805216/62918/sample/9780521662918wsn01.pdf), o tem sem tudi že pisal: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/). Torej, v letih socialnega kapitalizma, o katerem piše Damjan, je bila javna poraba v razvitih državah med 20 in 30 odstotki, državni intervencionizem pa minimalen. Danes imajo te države javno porabo vse po vrsti nad 40 odstotki, regulirano pa je praktično vse. In če danes svetu vlada nebrzdani neoliberalizem, kako imenovati obdobje »socialnega kapitalizma«? King size neoliberalizem?

In kako je bilo v letih samoupravnega socializma, po katerem se kolca Mescu in Markešu? Najboljše je, da si o tem levičarskem mitu preberete naslednje: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Ekonomija ni matematična enačba

Značke

gospodarstvo, Jože P. Damjan, kapital, Zoran Janković

Ekonomist Jože P. Damjan je eden tistih kolumnistov, ki jih rad preberem. Ne zato, ker bi se z njim strinjal, temveč zato, ker imajo njegovi zapisi rep in glavo ter ker se vsaj potrudi, da bi svoje teze podkrepil, če ne že dokazal. Taka je bila tudi njegova kolumna v Sobotni prilogi časnika Delo (http://www.delo.si/sobotna/koliko-ideologije-lahko-stlacimo-v-eno-enacbo.html#) z naslovom „Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo?“. Njegova osnovna teza je, da se ekonomijo da stlačiti v enačbe. In ko to storimo, je resnica, v katero ne dvomimo. „V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko enako samo 4 in nič drugega. Zato v ekonomiji, zapisani v matematičnih enačbah, ne more biti ideologije. Tako kot ne more biti ideologije v sistemu diferencialnih enačb, ki denimo v fiziki opisujejo dinamiko plinov v ozračju,“ je zapisal in izpeljal tezo, da je v ekonomiji, ki ji je uspelo postati tehnicistična znanost, dovolj ena predpostavka (recimo, obnašanje posameznika glede prihodnosti je treba utemeljiti na predpostavki racionalnih pričakovanj), da lahko racionalno predvidimo dinamiko ekonomskih agregatov, kot so inflacija, cene delnic, nafte ali rezultati vladnih ukrepov. „Ni nujno, da je vsak posameznik v vsakem trenutku nezmotljiv pri predvidevanjih; posamezniki se lahko tudi zmotijo, toda ne motijo se sistematično. Njihova predvidevanja so v povprečju pravilna skozi čas, saj se naključni odmiki od »pravilne vrednosti« med seboj izničijo. To je predpostavka,“ piše Jože P. Damjan, ki meni, da je od tod naprej vse samo še vprašanje matematike, čeprav ugotovi, da je vsak odnos med enotami (ali osebki) ideološki, kjer vsaka racionalnost odpove.

Damjana se sicer lepo bere, težko pa se ugotovi, kaj je želel povedati: da se da ekonomijo skrčiti na formule in modele ali ne. Na koncu sicer pravilno ugotavlja, da je nauk razvoja teoretične makroekonomije po letu 1970, da ne potrebujemo ne vlade in ne centralne banke, saj so agenti (enote) racionalni in se sami regulirajo ter da vmešavanje centralne banke ali države zgolj poslabša stvari. „Vse, kar potrebujemo, so zgolj jasna pravila, formule, po katerih centralne banke določajo obrestne mere, vlade pa obseg javnih izdatkov. Pa še to bi lahko počel računalnik, na katerem bi delovala modelska aplikacija gospodarstva (denimo neka verzija DSGE-modela),“ zaključi, pri čemer spet ni jasno njegovo stališče, ali denimo centralno banko potrebujemo ali ne. Enkrat namreč pravi, da je ne potrebujemo, drugič da jo, saj določa obrestne mere.

Težava Damjana je ravno v tem, da se lepo bere. V njegovih zapisih je, ob citatih nekaterih ekonomistov, vse logično. Seveda, tudi pri teorijah zarote je vse logično. Celo več. Teorije zarote so bolj resnične od resnice. Ampak to je tudi vse.

Dejstvo je, da je ekonomija v svojem bistvu zelo enostavna. Z raznimi zapletenimi matematičnimi postopki so njeno bistvo zabrisali nekakšni ekonomski intelektualci, ki so prepričani, da so nad vsemi, da samo oni razumejo zadeve – in so za to celo dobivali Nobelove nagrade. Ne zaradi svojih jasnih misli, ampak zaradi zapletenih matematičnih enačb, ki so jih razumeli samo oni sami in nihče drug. V nekem trenutku so se sicer izkazale kot pravilne, v naslednjem (in vseh nadaljnjih) pa za popolnoma zgrešene. In to se vedno zgodi. Ko se razkrinka čarovnija se razgali tudi čarovnik.

Vzemimo primer Johna M. Keynesa, ki je nekakšen most med Marxovim Kapitalom v 19. stoletju in Pikettyjevom Kapitalom v 21. stoletju. Skratka, Keynes, ki je menil, da mora vlada v recesiji pognati gospodarstvo tako, da troši, je predlagal celo koeficient, ki pomeni, da za vsak dolar, ki ga porabi vlada, ustvari 1 + x dodatnega bogastva. Po tej formuli sploh ni pomembno, zakaj država porabi denar, pomembno je, da ga zapravlja. Logika je naslednja: vlada se odloči, da bo vsem državljanom plačala manikuro. Manikerka bo tako plačana z denarjem, potrošila ga bo v trgovini, ta bo od dobaviteljev zahtevala in naročila več izdelkov in tako naprej. Po Keynesovi formuli torej javna poraba prinaša blaginjo. Seveda je ta levičarski socialist pozabil na „malenkost“ – da vlado financira gospodarstvo. Kajti, če bi obveljala njegova, gospodarstva sploh ne potrebujemo, v resnici pa njegova teza samo škodi gospodarstvu, saj država s svojim trošenjem preprečuje, da bi denar investirali ali trošili posamezniki kot zasebniki. In cena je vedno večja.

Poglejmo samo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki investira v gradnjo mostov čez Ljubljanico. Kaj imajo od tega državljani? Nič. Ali ta investicija pomeni, da bo meščan, ki ima zdaj bližnjico čez reko, na drugi strani brega lahko kupil cenejšo zelenjavo na tržnici? Ne. Daleč od tega. Zelenjava bo vedno dražja, saj mora župan, ki želi graditi mostove, napolniti občinski proračun, kar lahko stori z višjimi cenami javnih storitev, med drugim po višjih cenah oddaja v najem stojnice, na katerih branjevke prodajajo zelenjavo. In ker je višja najemnina, se branjevke, ki se za razliko od župana obnašajo racionalno, odločijo za višjo ceno zelenjave.

Povedano drugače. Ekonomija je enostavna, nerazumljivo so jo naredili tisti, ki mislijo, da so elita. In ta elita se je vedno skrivala za zapletenimi matematičnimi modeli.