Zločini komunistov: „Pasje grobišče“

Značke

2. svetovna vojna, Iška vas, Josip Broz Tito, Jože Dežman, Kolašin, koministi, Kočevski Rog, Lug, Mihajlo Mandić, Milorad Joksimović, partizani, pasja grobišča, Pasje grobišče, Srbija, Črna Gora

Pretekle dni so v soteski Iške pri Iški vasi izkopali posmrtne ostanke Romov, ki so jih partizani pobili maja 1942. Pri izkopu posmrtnih ostankov (našli so tri enojne grobove ter dva dvojna in dva množična) so našli okostja 53 žrtev, tudi otrok. V manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti ter tudi dva psa. Predsednik komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je najdbo okostij dveh psov komentiral, da ga to spominja na tako imenovano „pasje grobišče“ v Črni Gori, kjer se je na pravoslavni božični večer pred 75 leti (6. januar 1942) zgodil eden najbolj okrutnih zločinov partizanov.

„Pasje grobišče“ je dokaz, kako so komunisti ravnali z drugače mislečimi in ideološkimi nasprotniki. Zgodba o „pasjem grobišču“ je zamolčana resnica o komunistični morali. Črnogorski partizani so na božični večer v Lugu pri Kolašinu na desnem bregu reke Tare poklali 240 ljudi (po nekaterih virih 373). Več plitvih grobov niso označili. Le enega so in nad trupli v grobu na križ pribili psa ter pustili napis: „To je pasje grobišče“.

To je pravzaprav zgodba o tem, ki razkriva načelo partizanstva in njihovih ideoloških vodij (komunistov), da je treba zaradi enega člana družine, ki je bil pri „sovražmiku“, ne samo pobiti celo družino, ampak celo vas. Kolašin, ki je danes eno od najbolj znanih črnogorskih turističnih naselij, je bil med 2. svetovno vojno manjše mesto z okoli 1.300 prebivalci. V okolici je bilo več manjših vasi in v eni od teh (Lug, ki je danes primestno naselje Kolašina) je živela družina Mandić. Glava družine Mihajlo Mandić je bil veteran 1. svetovne vojne in zaradi pogumnih dejanj nosilec več odlikovanj. Zato so ga partizani povabili k sodelovanju, a odkrili so, da je njegov sin Miljan pri četnikih. Pod pretvezo so ga zvabili na poveljstvo in ga na božični večer ubili. Poleg njega še sinova Radosava in Jovana. Ko so jih pometali v plitev grob, je tja prišel Mandićev pes. Partizani so ga ujeli, živega pribili na križ in na desko napisali, da je to „pasje grobišče“. Nato so odšli v vas in poklali prebivalce naselja ob laguni Tare na njenem desnem bregu v bližini Kolašina.

Priče so kasneje povedale (opisano v knjigi Jove Ostojića „Pasje groblje“), da so se partizani znesli nad domačini s pravim pokolom, ki spominja na povojno dogajanje v Kočevskem Rogu. Neko nosečo žensko so s hčerko zvlekli iz hiše, jo dali na pasji povodec, pretepali, vlekli in zverinsko umorili. Spet druge so najprej mučili v hišah, jih odgnali ven do roba jame in začeli masakrirati: pulili so jim zobe, nosečnicam parali trebuhe in rezali prsa, lomili prste, roke in noge, sekali ude, jih obglavljali. Eden od domačinov je dejal: „Ne verjamem, da je bil kdorkoli ubit s strelnim orožjem“. Ko so opravili svoje delo in ko so izvedeli, da so Kolašinci besni in je v bližini legalna vojska takratne Jugoslavije (četniška enota), so po svoji stari navadi pobegnili. Domačini se še dolgo niso upali približati grobišču, šele ko je prišel kraljevi major Milorad Joksimović, ki je vodil Limski korpus, je ukazal, da se posmrtni ostanki izkopljejo.

Takole je opisal izkop: „Pred tem grozljivim zločinom nemo stojimo vsi, še posebej sorodniki. Ne morejo prepoznati trupel svojih ljubljenih in dragih ljudi, ker se povsem iznakažena in brez posameznih delov. Roke in noge so polomljene, njihovi zobje izpuljeni, še ko so bili živi; lobanje so bile razbite s koli, udarce po telesih so tisto noč pred božičem slišali prebivalci bližnjih hiš. Pravzaprav je to pravi pekel na zemlji, v katerega so bili pahnjeni in katerega žrtve so bili pravičniki, pravoslavni Srbi in narodno zavedni ljudje. To so bili ljudje vseh družbenih slojev, od sodnikov do običajnih delavcev. Njihov edini greh je bil, da niso sprejeli brezbožnega komunizma.“

Četrt leta kasneje je likvidacijo „sovražnikov“ pohvalil sam Josip Broz Tito in naročil enotam v Srbiji in Črni Gori: „Dokler ne pobijete četnikov, se morate izogibati bojem z Italijani, s katerimi greste v konflikt samo takrat, ko se mu ni mogoče izogniti ali ko ste prepričani, da boste prišli do plena – orožja in drugega materiala.“

TUKAJ in TUKAJ si lahko ogledate srbski dokumentarni oddaji o „pasjem grobišču“.

Srbska komisija, ki preiskuje zločine komunistov, je na območju Srbije in Črne Gore do zdaj odkrila 211 „pasjih grobišč“. Pse so partizani pobili in jih pometali v jame skupaj s “sovražniki revolucije”, da bi ljudem še po smrti odvzeli dostojanstvo.

Slovenije ni industrializiral Tito, ampak Avstro-Ogrska monarhija

Značke

Avstro-Ogrska monarhija, industrializacija, Josip Broz Tito, Jugoslavija, socializem, Tito

Blog o mitih jugoslovanskega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/) je zbudil precej pozornosti, tudi pri zadrtih levičarjih. Eden od njih mi je poslal elektronsko sporočilo, češ »kaj nakladam«, naj rajši napišem »resnico, koliko tovarn in podjetij« smo dobili v socializmu, za vse to gre zasluga maršalu Josipu Brozu, kajti pred njim Slovenija (in Jugoslavija) ni bila industrializirana, bila je popolnoma nerazvita.

No, tega bralca bom moral na žalost razočarati, kajti zgodovinska dejstva so, da jugokomunisti niso ustvarili nič ali skoraj nič. Celo več. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imela so tradicijo, bila so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Če koga zanima in ima več časa, naj si na spletni strani Archives Portal Europe poišče uradni liste Ljudske republike Slovenije (https://www.archivesportaleurope.net), in sicer od leta 1945 do 1952. Sam se bo lahko prepričal, koliko podjetij so komunisti vzeli zasebnim lastnikom in jih nacionalizirali. Da bi zakrili sledove, so takoj (ne enkrat, ampak tudi dvakrat ali trikrat) spremenili ime podjetja ali tovarne. Največja težava pri teh družbah je bila, ker takratna oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili, tisti z več sreče so ušli v tujino. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne samo, da so imeli dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji ali nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda »kvalificirani«. Poglejmo si samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.

DELAMARIS je nastal že leta 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv. Petra ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela 20. januarja 1881. GORENJE je nastalo iz delavnic Špehove kovačije, ki se je po nacionalizaciji leta 1950 preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, kasneje pa samo v Gorenje. KRKA ima korenine že daljnega leta 1570, ko je Novo mesto dobilo deželno lekarno, ki je izdelovala zdravila. Tako je delovala do leta 1950, ko je bila podržavljena in preimenovana v Mestno lekarno Novo mesto, laboratorijski del se je štiri leta kasneje preimenoval v Farmacevtski laboratorij Krka. Krka danes skoraj več ne izdeluje inovativnih zdravil, pač pa je to generična tovarna. PEKO je ustanovil Peter Kozina leta 1910 Peter Kozina (Peko je sestavljeno iz prvih zlogov njegovega imena), ko je registriral družbo Peter Kozina & Ko. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) so začeli graditi Nemci leta 1941, po vojni je bil Tam nacionaliziran. Dokumentov za obdobje od 1945 do 1950 ni. Neuradno so jih uničili komunisti, saj niso želeli, da bi kdorkoli kdajkoli izvedel, da so načrte in znanje ukradli Nemcem. ZAVAROVALNICA TRIGLAV je nastala leta 1900 kot Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane. Socialisti so jo nacionalizirali in spremenili ime v Zavarovalni zavod Slovenije FLRJ, v Triglav (Zavarovalni zavod Triglav) se je preimenovala leta 1976. Tudi znana ALPINA je nastala iz zadruge čevljarskih delavnic, ki so se povezale v tridesetih letih 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila zadruga nacionalizirana, preimenovana v Tovarna športnih čevljev, ime Alpina je dobila leta 1951.

ŽELEZARNA JESENICE (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z ŽELEZARNO RAVNE, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in ŽELEZARNO NA PREVALJAH, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE FALA je nastala 1913.

Tudi turistični kraji, za katere socialisti trdijo, da so to postali šele po drugi svetovni vojni, kjer so letovali delavci, so postali zdravilišča ali turistična središča mnogo prej. PORTOROŽ je tako že leta 1897 je postal klimatsko zdravilišče, BLED je bil znan že v 17. Stoletju, turistično središče je postal leta 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli ustanovil Naravni zdravilni zavod, TERME ČATEŽ so poznali že v 18. stoletju, kot zdravilišče delujejo od 1924.

PIVOVARNA LAŠKO je nastala 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvazorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno, katere poslopje stoji še danes, PIVOVARNA UNION pa 1864. RADENSKA je nastala iz polnilnice, ki jo je 1869 postavil Karl Henn, potem ko je 1833 v Radencih odkril termalne vrelce. POMURKA MESNA INDUSTRIJA (1922 kot Tovarna mesnih izdelkov), ŠUMI (1876), KOLINSKA (1908 kot Kolinska tovarna kavnih primesi), MLINOTEST (1804, najprej pod imenom Flucov mlin, potem pod imenom Jochmannov mlin, komunisti ga nacionalizirajo in preimenujejo v Mlinsko podjetje Ajdovščina).

Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, INTEKS, AQUASAVA, ZVEZDA, TEKSTILINDUS. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarno v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali POLZELA, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser. Povedano drugače: Titova Jugoslavija ni ustanovila (skoraj) nobenega tekstilnega podjetja, vsa, ki so bila nacionalizirana in preimenovana, so obstajala že pred drugo svetovno vojno.

Tudi papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti. PAPIRNICA VEVČE (1842), PAPIRNICA GORIČANE (1787) in TOVARNA CELULOZE (1931). Vse tri so komunisti 1947 nacionalizirali in združili v Papirnico in tovarno celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. In naprej: PALOMA (1885), tovarna papirja KOLIČEVO (1920), PAPIRNICA RADEČE (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), LEPENKA TRŽIČ (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke). Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), METALNA Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), CEMENTARNA TRBOVLJE (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: STEKLARNA ROGAŠKA (1921) in STEKLARNA HRASTNIK (1860).

Naštejmo še nekatere večje tovarne in podjetja: INDUS (1933), LTH – Loške tovarne hladilnikov Škofja Loka (1933), KOPITARNA SEVNICA (1886), TOVARNA USNJA ŠOŠTANJ (1788, v 20. stoletju je bila znana kot Tovarna usnja Franz Woschnagg in sinovi, d. d.), PREBOLD (1842), TOBAČNA (1871), KIK KAMNIK (1852 kot Smodnišnica Kamnik), TOVARNA DUŠIKA RUŠE (1918), LITOSTROJ (1919 kot Strojne tovarne in livarne Ljubljana, ki so nastale iz šestih še starejših tovarn: Strojne tovarne Tönnies, Kastelic & Žabkar, Samassa, Železolivarne, Kovinolivarne in Zvonolivarne), EMO CELJE (1894 kot Tovarna emajlirane posode), ŽELEZARNA ŠTORE (1845 kot Rudnik in plavž Štore), GORENJSKA PREDILNICA (1933), LUKA KOPER (1882 kot paroplovna družba Capodistriana), JELOVICA (1905), CINKARNA CELJE (1873), ILIRIJA (1908 kot Tovarna kemičnih izdelkov Golob & Ko), TOVARNE ZLATOROG MARIBOR (1887), JUB (1875), SAVA KRANJ (1920 kot Atlanta, 1921 kot Vulkan, 1931 kot Semperit). Lahko bi še naštevali, dodajmo le, da je recimo celotna kemična industrija nastala pred drugo svetovno vojno. V Avstro-ogrski monarhiji so nastale denimo še TKI HRASTNIK, BELINKA, PINUS, ARBA, po prvi svetovni vojni pa HELIOS, ATO KTP, AERO, TANIN (več tukaj: http://www.gzs.si/zdruzenje_kemijske_industrije/vsebina/Pomen-kemijske-industrije-konkuren%C4%8Dnost-in-poslovno-okolje/Utrinki-iz-zgodovine). Sicer pa si, kako je bila Slovenija industrializirana leta 1939, lahko ogledate tukaj (http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCQQFjAB&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-KGWRXY6Q%2F29853824-bb3c-41b4-81ed-78a067c013a4%2FPDF&ei=8yxsVdPjGMeBU92BgpAN&usg=AFQjCNHcO5MGJwEIZs0jDUMZEtYzTxWlgQ&sig2=yKwzxDX4zD7MnzGtEqvZ8g). Pozorno oko bo seveda opazilo, da socializem med leti 1945 in 1990 ni prinesel ničesar novega in da je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Pravzaprav še več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključen in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-ogrske monarhije (od 1870 do prve svetovne vojne. Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico. Podobno je tudi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, recimo z Bosno in Hercegovino (https://renesansa.wordpress.com/2013/12/11/ko-je-industrijalizirao-bosnu-i-hercegovinu-ili-kako-su-nas-eksploatirali-austrijanci/) ali Hrvaško (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2015/05/17/jugokomunisti-nisu-industrijalizirali-hrvatsku/comment-page-1/).

Socialistična devetdnevnica

Značke

1. maj, davki, javna poraba, Josip Broz Tito, minimalna plača, regulacija, socializem, Venezuela, Združena levica

Združena levica, svobodi zagotovo najbolj nevarna politična druščina, ki je mesto pod soncem našla celo v parlamentu, je socialistično devetdnevnico začela s 1. majem, nadaljevala z obletnico smrti komunističnega diktatorja Josipa Broza, končala jo bo najbrž 9. maja, ko so v glavno mesto Slovenije pred 70. leti vkorakale revolucionarne čete in zapečatile usodo slovenskega naroda za naslednjih 45 let. Bom preskočil vse nedoslednosti in neumnosti, ki so jih zapisali na svojem Facebook profilu (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts) in se bom ustavil le pri tistem prvem, ki je bil objavljen 1. maja, čeprav bi bilo lahko tudi na Dan norcev (1. aprila).

Takole gre del, ki opisuje današnje razmere: »Slovenija (…) Socialna država je v ruševinah, življenje delovnih ljudi vedno bolj spominja na 19. stoletje. Delovna mesta usihajo, prekarnost je v skokovitem porastu. Varčevalni ukrepi, ukinjanje demokracije, davčni odpustki kapitalu in privatizacija delovne ljudi pospešeno porivajo v brezperspektivnost, državo pa na evropsko obrobje. Siromaštvo in brezpravnost narašča iz dneva v dan, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Razmere terjajo, da več kot stoletje po dogodkih, ki jih obeležuje prvi maj, delavsko gibanje ponovno postavi zahtevo po krajšem delovnem času. In prav zato moramo danes, bolj kot kadarkoli prej, socialisti zahtevati borbeni praznik dela in pridobitve, ki si jih je nekdaj ljudstvo z visokim krvnim davkom že izborilo. (…) Naj praznik dela spet postane to, kar je nekoč že bil: upanje in grožnja. Upanje za tisto ogromno večino, ki si služi svoj vsakdanji kruh v potu lastnega obraza, v razmerah izkoriščanja in krivic. Grožnja maloštevilni eliti, ki tepta in ožema delovne ljudi. Živel prvi maj, strah in trepet gospodarjev, poguba izkoriščanja in grobar kapitalizma! Živel praznik dela, živel socializem!«

Borbeno, ni kaj. In, kot je pri levičarjih običajno, zavajajoče.

Živimo v državi, kjer so podjetja v državni lasti v zadnjih sedmih letih državljane prikrajšala za 36 odstotkov BDP, kjer so samo v obdobju med 2007 in 2014 ta podjetja povzročila za 6600 evrov ekonomskih stroškov na državljana (http://www.vecer.com/clanek/201503186103478), kjer država delavcu pobere polovico zaslužka. Ta država je po lestvici ekonomske svobode (koliko je Slovenija neoliberalna) na 88. mestu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Slovenija ima javni dolg, ki je že blizu letnemu BDP, javna poraba pa skoraj dosega 50 odstotkov BDP, tako osovraženi kapitalisti (neoliberalci) pa s svojim kapitalom bežijo iz Slovenije. In naprej. Šolstvo in zdravstvo je v državni lasti, samo osnovna regulacija je dobila biblijske razsežnosti (v veljavi je 800 zakonov in prek 18.000 podzakonskih aktov; https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/26/vec-regulacije-pomeni-manj-svobode/), večina poklicev je regulirana (Cerarjeva vlada sicer obljublja deregulacijo za nekatere poklice), zakon določa maksimalni delovni čas (ki je med najkrajšimi v Evropi) in čas za počitek, sindikati so dosegli enormno zvišanje minimalne plače (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/) in še bi radi spremembe (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/).

In Združena levica se bori proti kapitalizmu. Za božjo voljo, kje neki ga vidi? Slovenija je po večini kriterijev globoko v socializmu, ampak še ne dovolj. Hm, očitno bi radi tisto, kar je venezuelski predsednik Nicolas Maduro obljubil svojim državljanom za 1. maj (http://www.news24.com/World/News/Venezuela-to-nationalise-food-distribution-20150502).