Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

7 mitov o alt-right*

Značke

Alt-Right, Brexit, desnica, Donald Trump, EU, feminizem, Frauke Petry, Jean-Claude Juncker, Levica, LGBT, Marine Le Pen, MSM, nacizem, Nye Borgerlige, rasizem, šovinizem

Brexit je pomenil šok, zmaga Donalda Trumpa streznitev; ne samo za levico, ampak predvsem za desnico. Na desnici se je namreč dokončno uveljavilo gibanje s konservativnim nagonom in nabojem, ki je do temeljev zamajalo etablirane politične stranke različnih svetovnih nazorov, ki so v boju za ohranitev privilegijev in svojih elit izgubljale identiteto, se vse bolj pomikale proti sredini in v nekaterih državah celo vladale skupaj. Gibanje, sprva poimenovano »alternativna realnost«, je danes prepoznavno kot alt-right ali alternativna desnica.

Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke rajši reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929-1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista »tiha večina«, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle nov zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica

Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo »antifa« na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično

Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdcemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega »inteligentnega protekcionizma« (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste

Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako »white genocide« (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem

Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, »Črna življenja štejejo«) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago

Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo

Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri »odprtih mej« uničujejo skupno evropsko tradicijo.

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem

Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

*Tekst je bil prvič obljavljen v tedniku Reporter

The Game Is Over: Bruseljski Band Aid za Grčijo in teorija (socialistične) igre

Značke

Axel Kaiser, demokratični socializem, Grčija, Harry Markowitz, javni sektor, Jean-Claude Juncker, Jeroen Dijsselbloem, Nassim Taleb, Nobelova nagrada, William Sharp

Grki niso ne ponižani, niti niso izgubili dostojanstva. Preprosto so v noči z nedelje na ponedeljek ne samo trčili, ampak treščili ob kruto realnost, ta pa je, da ne bodo dobili programa pomoči, če ne bodo sprejeli nekatere pogoje upnikov. Grki namreč sprva niso ponudili nič drugega kot dobro voljo in obljube, tako pa se dogovori ali sporazumi ne sklepajo. Ampak Aleksis Cipras je imel izbiro, imel je možnost, da reče ne in popelje Grčijo iz evro območja, na svoje in po svoje. Nikakor pa ne more držati, da so finančne in evropske institucije Grčijo izsiljevale. Kdo je zmagovalec bruseljske nočne drame (Grki ali davkoplačevalci EU, ki bodo 86 milijard evrov nove pomoči Grčiji; http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-13/eu-demands-tsipras-capitulation-as-bailout-costs-spiral-ic1mkgo3), bo pokazal čas, čeprav se zdi, da je Siriza pogoje sprejemala s figo v žepu in bo »zibelka demokracije« čez tri leta spet potrebovala izdatno pomoč. In to navkljub ostrim zahtevam posojilodajalcev, ki ga so ostra samo navidez. Kajti v resnici se je v Bruslju zgodil nič več in nič manj kot Band Aid za Grčijo, ob tem, da je Jean–Claude Juncker imel vlogo Boba Geldofa, Jeroen Dijsselbloem pa Bona. Po skupnem veseljačenju se ne bo zgodilo nič, prav nič, ne glede na to, ali bo na koncu Grčija ostala ali odšla iz evro območja.

Bodimo iskreni. Dostop do »no limit« količin (pre)poceni denarja so sanje vsake politične elite. Grčija ni pri tem nobena izjema, odstopa le po enormni javni porabi in vzdrževanju javnega sektorja, odpustkih in privilegijih, zato javni dolg, ki presega 180 odstotkov BDP. In grške socialistične vlade, ki so od leta 1981 več kot tri četrtine časa na oblasti, so to počele ves čas, EU pa mižala na obe očesi. Zgrešenost enotne monetarne politike, na katero so pristale vse članice evro območja, na eni strani in samostojnost fiskalne politike posameznih nacionalnih držav (davki, višina javne porabe) na drugi strani, se je najbolj pokazala na primeru Grčije. Projekt evra je bil političen projekt, zdaj bo to, če bo obstal, bolj finančni, ekonomski, če že hočete. Pa bi moral biti tak že od vsega začetka. Razlike med članicami so prevelike. Na primer med Avstrijo, Belgijo ali Finsko na eni in Grčijo na drugi strani. Prepad v odnosu do dela, porabe ali napredka med prvimi državami in Grčijo je skoraj nepremostljiv, skupno jim je le to, da so vse države imele dostop do poceni denarja. Ker pa so ga Grki zajemali preveč in mislili, da se »tiskarski stroji«, ki so bili neposredno povezani z »bankomatom«, ne bodo nikoli ustavili, bankomati pa ne spraznili (pred vstopom v evro območje se je Grčija zadolževala po obrestni meri 18 odstotkov, po vstopu v EU pa po 3-odstotni, zato je dolg od leta 2001 začel tudi skokovito naraščati), ni čudno, da se je s to sredozemsko državo obsijano s soncem zgodilo, kar se je. Vendar je zadeva dobra vsaj v eni točki: ves svet je videl, kam lahko socialisti pripeljejo neko državo, ko se jim pripre vstop v »tiskarno denarja«. Prazni bankomati, zaprte banke, prva pomanjkanja dobrin in življenjskih potrebščin, zaloge zdravil in goriva hitro kopnijo, torej se venezuelski scenarij lahko hitro zgodi tudi v Evropi 21. stoletja.

»Pet kratkih mesecev je potrebovala vlada Aleksisa Ciprasa, da je uničila napore zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, nerazumevanja osnovnih zakonitosti ekonomije in pravil evro območja ter neodpustljive in navadne nesposobnosti,« je nedavno dejal ekonomist in nekdanji finančni minister Grčije George Papaconstantinou (http://www.nytimes.com/2015/07/02/opinion/the-decisions-that-greece-faces.html?_r=0). Seveda ob izdatni pomoči (zdaj že nekdanjega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, ekonomista sicer po izobrazbi, ki pa se je najbolj posvečal teoriji iger (preučevanje matematičnih modelov konflikta in sodelovanja med racionalnimi odločevalci) in v zvezi s tem napisal več knjig. Vendar tega »znanja« seveda ni mogoče prenašati v resničnost, saj se je večkrat izkazalo, da modele tveganja pri teorijah iger, ki delujejo recimo v igralnici, ni mogoče enostavno prenašati zunaj igralnice, ki so praktično edini primer, pri katerem je verjetnost znana in preračunljiva. To je večkrat dokazal ameriški ekonomist in strokovnjak za finančno matematiko libanonskega rodu Nassim Taleb (https://en.wikipedia.org/wiki/Nassim_Nicholas_Taleb), še posebej v knjigi Črni labod (The Black Swan; http://www.goodreads.com/book/show/242472.The_Black_Swan). V igralnici je skoraj nemogoče, da bi se zgodili nepričakovani dogodki, kakršni opredeljujejo srečo v finančnem svetu (črni labodi). Nasprotno pa je verjetnost v resničnem svetu neznanka, viri negotovosti pa niso opredeljeni. In to je tisto, česar ne razumejo ne samo socialisti, ampak tudi ekonomisti na zahodu, ki ves čas vnašajo podatke v matematične modele, ki pa niso nič drugega, kot čarobne palice, ki delujejo samo v domišljiji ekonomskih šarlatanov, ki povrh vsega prejemajo Nobelove nagrade za ekonomijo.

Naj pojasnim. Taleb pravi, da so gospodarski modeli zasnovani na zmoti Gaussove krivulje, se pravi, da ne more biti prevelikih odklonov od domnev, ki so vključene v modele. Torej, ekonomisti pri matematičnih modelih računajo, da se bodo njihove napovedi izkazale za točne v sprejemljivem obsegu. Axel Kaiser (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/axel-kaiser/), pravnik in finančni kolumnist, v knjigi Pot v propad (http://www.hacer.org/book-inteventionism-and-misery-1929-2008-by-axel-kaiser/) opiše, da se je ta zmota pripetila Robertu Mertonu in Myronu Scholesu, ki sta za svoje matematične teorije prejela celo Nobelovo nagrado (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1997/press.html), podobne teorije pa sta razvila tudi Harry Markowitz in William Sharp (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1990/press.html). V devetdesetih letih sta ustanovila podjetje Long Term Capital Management, ki je zaposlovalo samo najboljše diplomante najboljših univerz v ZDA. Finančni svet s ključnimi ekonomisti tistega časa jih je imel za genija – do leta 1998, ko se več dogodkov ni ujemalo z njunimi modeli (med njimi je bil recimo propad ruskega gospodarstva). Podjetje, ki je prej odlično služilo, je šlo v stečaj, podporniki Mertona in Scholesa so bili zbegani. Kaiser je takole zapisal: »Na žalost programi študija MBA še zdaleč niso opustili Scholesovih, Mertonovih, Markowitzevih in Sharpovih psevdoznanstvenih idej, ampak so jih učili še naprej. Tako je finančni zlom leta 2008 presenetil vse tiste nosilce naziva MBA, ki so bili prepričani, da imajo njihovi investicijski portfelji optimalno raven upravljanja tveganja in da je ameriško gospodarstvo trdnejše kot kadarkoli.«

Ampak stvari v gospodarstvu se da predvideti brez matematičnih izračunov, zgolj na podlagi izkušenj in kančka zdrave pameti, kot to počne avstrijska ekonomska šola, ki je bila edina ekonomska šola, ki je predvidela tako Veliko depresijo leta 1932 kot globalno finančno krizo leta 2008 ter napovedala težave evro območja zaradi razlogov, ki sem jih navedel na začetku: enotna monetarna politika in različne nacionalne fiskalne politike ne gredo skupaj. Čeprav so matematični modeli potrjevali, da bo tovrstna politika kompatibilna, politična volja pa je tudi bila, je bilo jasno, da bo prej ali slej prišlo do grškega scenarija. Medtem ko se nekatere države držijo načela Benjamina Franklina (na žalost vse manj, EU vse bolj zajema socialistična norišnica), namreč da je »pot do bogastva odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti«, druge države prisegajo na etatizem in večjo (državno) potrošnjo. Če ne bo korenitega preobrata v smeri manjše javne porabe (ta pa je v državah EU vse večja tudi zaradi vse večjih stroškov za priseljence; https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/posilstvo/), bodo vse države po malem začele stopati po poti Grčije. Socialisti vseh vrst se namreč po Evropi krepijo, zato je Grčija kot čas za streznitev prišla kot naročena. Da Evropejci vidijo, da levičarske ideje (ki se napajajo od Bismarckovega socialističnega modela o državi kot materi, ki skrbi za državljane od zibelke do groba, prek Leninovega kolektivizma do socialističnih norosti po 2. svetovni vojni) vodijo do roba, od tam naprej do padca v brezno pa je zgolj korak. Vsem tem idejam je skupno sovraštvo do (neoliberalnega) kapitalizma. Vendar o tem kdaj drugič.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Vpliv zlate ribice na davke*

Značke

davki, Jean-Claude Juncker

Kaj ni jasno? In komu spet kaj ni jasno? Povsem normalno, logično in odgovorno do lastnikov je, da se kapital seli tja, kjer je dobiček najmanj obdavčen, kjer so obremenitve za podjetja ali velike korporacije najmanjše, kot je to primer Luksemburga. Že dva tedna lahko vsak dan znova beremo prispevke, prihajajo kar v valovih, polne ogorčenja nad ravnanjem novega predsednika Evropske komisje Jeana-Clauda Junckerja, ki je kot premier velikega vojvodstva z nizkimi davki privabljal največje multinacionalke. Med njimi Pepsi, GlaxoSmithKline, Volkswagen Group, Amazon, če naštejemo samo nekatere od 340, kolikor jih je med letoma 2002 in 2010 z luksemburško vlado sklenilo davčne dogovore, obdavčitev pa je bila lahko tudi samo 0,5-odstotna. Kar je bilo koristno tako za korporacije kot za državo, ki se danes ponaša z bruto domačim proizvodom na prebivalca, ki presega 85 tisoč evrov, kar je daleč največ v EU, tamkajšnji skladi pa upravljajo s 3.000 milijardami premoženja.

Zdaj Junckerju očitajo, da je deloval na škodo drugih članic EU. Halo? Kako pa? Ker je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce, smo lahko prebirali. Kakopak, sosednja Nemčija ima očitno tako nizek standard, da Merklova prosi vbogajme. Vse skupaj je moraliziranje zlate ribice ujete v stekleno bučko. V ravnanju magične pravljične dežele, kot Luksemburg označujejo ameriški finančniki, namreč ni bilo ničesar nezakonitega, nepoštenega ali neetičnega. Podobne sisteme imajo Nizozemska, Irska, Ciper. In Luksemburg zagotovo ni kriv, če davčni sistem v EU ni poenoten, je pač to izkoristil in bil najbolj konkurenčen. Lastniki kapitala pa tudi niso humanitarne organizacije, ki bi silili v države, kjer bi dobiček ob visokih davkih delile s prebivalci. Zakaj neki le? Ravno zaradi take miselnosti vseh slovenskih vlad po vrsti kapital ne ostaja tostran Alp, kaj šele, da bi prišli novi investitorji. Celo več. Beži ven še tisti, kar ga je še. Kdo pa bo ob takih obdavčitvah ostal v Sloveniji? In levičarski dušebrižniki, izganjalci neoliberalizma, so lahko resnično ponosni. Čudno je le, da taisti mediji (tako domači kot tuji), ki se zgražajo nad Luksemburgom zaradi nizkih davkov in hkrati Slovenijo ob posmehovanju pribijajo na križ zaradi visokih davkov, zdaj ne pojejo hvalospeve deželici tostran Alp, ki je davčnimi obremenitvami novodobni zastavonoša med izganjalci hudiča, se pravi kapitala in tujih investicij. Ja, Slovenija je v tem pravi vzor, nekakšen moralni vodja boja z zlim prostim pretokom. Slovenci se namreč vsak dan znova žrtvujemo za bližnje ali malo manj bližnje države. Dobesedno ganljivo, srce parajoče. Do bridkega konca.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 17. novembra 2014

Juncker, davki in pravičniško Delo

Značke

Cristine Elisabet Fernández de Kirchner, Delo, Janez Markeš, Jean-Claude Juncker, kapitalizem, Luksemburg, neoliberalizem, Peter Žerjavič

V četrtek sem prebral zanimiv komentar Delovega (www.delo.si) bruseljskega dopisnika Petra Žerjaviča. Zanimiv zato, ker se za naslovom „Evropska (stran)pota: Monsieur Juncker, kaj pa davki?“ skriva tipična levičarsko socialistična miselnost, ki jo nekdaj ugleden slovenski časnik goji od začetka krize naprej, v njem pa so našli svoj prostor najbolj zagrizeni borci proti neoliberalizmu in zagovorniki kolektivizma. Kot recimo Janez Markeš, ki se po novem spozna tudi na svetovno ekonomijo in ki se je pred tedni čutil poklicanega, da pove nekaj krepkih na račun zlih skladov, ki od Argentine in njene predsednice Cristine Elisabet Fernández de Kirchnerjeve terjajo denar, ki so ga državi posodili. Seveda, Argentina, ki je nacionalizirala energetske (še posej tiste, ki se ukvarjajo z naftnimi derivati) in letalske družbe, ki svet in potencialne posojilodajalce zavaja s prirejanjem stopnje rasti BDP, ki daje svojim državljanom igre tako, da omogoča socializacijo prenosov nogometnih tekem, ki laže o stopnji inflacije, in še kaj bi se lahko našlo. Kako torej ne bi ogrela srce pravičniških piscev na Dunajski 5. Ampak o tem kdaj drugič. Poglejmo rajši, zakaj je Juncker, o katerem sicer tudi sam nimam najboljšega mnenja, zmotil levičarje.

Novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil nekoč premier Luksemburga, državice, ki ima bruto domači proizvod na prebivalca višjega od 85 tisoč evrov (slovenski je lani znašal 17.750 evrov), ki velja v Evropi za eno od finančnih središč z nizkimi obdavčitvami in ki je pritegnila tuje vlagatelje tudi z ugodnimi davki, še posebej v času Junckerja. Postojte torej ob nekaterih globokih mislih komentatorja.

„Kot je pokazalo razkritje časnikarjev v okviru raziskovalnega projekta Luxembourg Leaks, je veliko vojvodstvo z inovativnimi modeli in finančnimi zvijačami naravnost spodbujalo orjake, kakršni so Amazon, Ikea ali Deutsche Bank, k izogibanju plačila davkov. Kar je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce …“

Aha, zlobni neoliberalistični Juncker je z zvijačami privabljal tuje investitorje, da so vlagali v Luksemburg in tako zagotavljal višji standard svojim državljanom, in to na račun sosednjih držav, ki so zaradi tega koncepta imele manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce. No, te zvijače so bile nižji davki in davčne olajšave za tuje investitorje. Kaj je s tem narobe? Najbrž bi se morali zgledovati po Sloveniji, ki z visokimi davki izganja tuje investitorje in omogoča večjo blaginjo (denimo) avstrijskim državljanom.

„Sistem, ki je bil blizu modelu davčnih oaz, se je razbohotil med dolgoletno vladavino premiera Jean-Clauda Junckerja, ki je bil vedno zagovornik luksemburškega davčnega dampinga. Preden je leta 1988 postal finančni minister, so luksemburški skladi upravljali za 53 milijard evrov premoženja. Lani, ob koncu njegovega vodenja vlade, je vsota po navedbah Süddeutsche Zeitunga znašala − 3000 milijard.“

Prava groza! Luksemburg sicer ni davčna oaza, ampak je blizu temu. Po mnenju dušebrižnikov bi moral Luksemburg teh 3.000 milijard enakovredno porazdeliti vsem državam po Evropi. Pravzaprav bi jih moral socializirati, pa bi bil pošten. Tako pa ni. In davčni damping. Hm, če bi imel Luksemburg visoke davke, bi pa bilo vse v redu ali kaj? Avtor seveda ne pove, da je ta finančni sektor prinesel tretjino vseh davčnih prihodkov v državno blagajno in zaposloval petino prebivalstva. In da je to zagotavljalo velikodušno socialno državo.

„Luksemburške davčne zgodbe so kot smeti pod Junckerjevo preprogo. Predvsem zato, ker je bolj učinkovito spopadanje z izogibanjem plačevanju davkov med glavnimi političnimi cilji Unije.“

Super. Največji kriminalci v „novi EU“ bodo tisti, ki bodo poskrbeli, da jih države ne oropajo z višjimi davki. Avtor kar kliče po načinu, po katerem bi bogate s pištolo na sencah prisilili, da ostanejo v davčno neugodnih državah. S takim načinom razmišljanja bo šlo z EU samo še navzdol.

„Sklicevanje na zakonitost ravnanja velikega vojvodstva v njegovem času pri davčnih odpustkih mednarodnim podjetjem ne bo zadoščalo.“

Tipično levičarsko. Čeprav je v skladu z zakonom, je ravnanje kriminalno, ker ni v skladu z njihovo ideologijo, njihovim prepričanjem, da bi upravljali tudi s premoženjem drugih.

„Kočljiva je namreč predvsem legitimnost. Kdor Evropi obljublja nov začetek in napoveduje krepitev zaupanja državljanov v njene strukture, v času praznih državnih blagajn po vsej Evropi ne more braniti ureditve, ki je de facto spodbujanje davčnih utaj v korist peščice bogatih.“

Dejstva se seveda spet prirejajo. Tuji mediji pišejo, da je Juncker z nizkimi davki ustvaril finančni raj. Torej ni šlo za davčne utaje, ampak za zakonodajo, ki je velikim mednarodnim družbam zagotavljala, da so plačala kar najmanj davka in se izognila plačilu visokih dajatev v matični državi. Kaj ni jasno? Zakaj bi nekdo plačal recimo 20-odstoten davek v svoji državi, če lahko manjšega plača drugje ali pa se mu povsem izogne. Podobno se obnašajo potrošniki. Kupujejo tam, kjer je ceneje. Ne kupujejo denimo v Mercatorju, ampak v Sparu, če je neka dobrina cenejša. Enako je s kapitalom. Družbe na trgu niso neke humanitarne organizacije ali dobrodelna društva, ampak skrbijo, da imajo večji dobiček. Če država omogoči davčne olajšave, toliko boljše, če ne, poslovanje preseliš tja, kjer so nižji davki. To je tisto, česar levičarji ne razumejo, ampak še naprej trdijo, da so za tegobe tega sveta krive velike neoliberalne korporacije.

Resnica je seveda povsem nasprotna. Vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi so kapital naravnost silili, da se je selil v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki. V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih.

Edino, kar je lahko v Luksemburgu sporno, in tega komentator ni problematiziral, je dotok denarja sumljivega porekla v luksemburške družbe (denar varuje bančna tajnost), ki skupaj z ugodno (ali pa ohlapno) davčno zakonodajo daje idealno priložnost za pranje denarja. Denar sumljivega porekla, denimo od kriminalnih dejavnosti (drog, orožja, trgovine z belim blagom), pa je stvar organov pregona, in to tudi v tistih državah, kjer se dogaja. Res pa je, da bi bilo dobro, ko bi luksemburška zakonodaja omogočila, da se bolj nadzirajo sumljive transakcije, ki so povezane s kriminalom. Toda velika večina družb posluje v Luksemburgu izključno zato, da se izogne nerazumno velikim davčnim stopnjam v svojih državah. Kar je povsem normalno. Kako to naredijo? Podjetje iz Slovenije ustanovi v Luksemburgu hčerinsko družbo. Ta nato posodi denar matičnemu podjetju, ki si tako v Sloveniji – zato, ker vrača kredit z obrestmi – zniža davčno osnove. Seveda ima zaradi tega hčerinska družba večjo davčno osnovo, vendar posluje v državi, kjer so davki manjši. Ko se potegne črta, ima družba večji dobiček, kot če bi vse to opravila v Sloveniji.

Če zaključimo. Velika večina bogatašev denar in posle ne seli v Luksemburg zato, da bi prala denar od kriminalnih dejavnosti ali da bi izvajala fiktivne posle, temveč zato, da bi se izognila visokim davkom v matičnih državah.