• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: humanizem

Kako je ljubljanska univerza akademiku namignila, da bo moral kot Sokrat zaužiti trobeliko, če bo preveč svobodno širil svoja mnenja in stališča

04 nedelja Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

akademik, Boštjan M. Turk, Ekonomska fakulteta, filozofija, Filozofska fakulteta, George Orwell, globalno segrevanje, humanizem, Laurence Berns, Mojca Svetek, Nina narat Meden, podnebne spremembe, rasvetljenstvo, Sokrat, svoboda govora, trobelika, Univerza v Ljubljana, Zakon o RTV Slovenija

http://www.metmuseum.org/art/collection/search/436105

Ali je filozofija kot nepopustljivo iskanje resnice sama po sebi subverzivna? Ali nujno spodkopava družbo in konvencionalno moralo ali pa je, nasprotno, dobra družba nemogoča brez svobodnega filozofskega razmišljanja?

Nekako tako je ameriški pisatelj in mislec Laurence Berns preoblikoval starodavno dilemo, ki jo je postavilo sojenje Sokratu, enemu »največjih junakov svobode misli« v zgodovini človeštva; dilemo, ki razkriva tudi večno željo oblastnikov po cenzuri, po omejevanju svobodnega širjenja mnenj in stališč.

Boštjan M. Turk najbrž še ne bo doživel usode grškega misleca in mu ne bo treba zaužiti korenin trobelike. Toda zelo nervozen odziv Univerze v Ljubljani na njegov nastop v oddaji Referendumska nedelja kaže, da mogoče ni daleč čas, ko se bo z nasprotniki postmodernističnih modnih muh obračunavalo tudi z obsodbami na smrt s pitjem strupa. Profesor Filozofske fakultete ima več kot očitno rokavico na napačni roki. Če bi jo imel na drugi, do distanciranja od njegovih izjav na TV Slovenija zagotovo ne bi prišlo.

Tukaj in zdaj ne mislim ponavljati, kaj je Boštjan M. Turk rekel, niti povzemati odziva Univerze v Ljubljani. Kdor želi, naj si ogleda oddajo in prebere drakonski odziv. Zapisal bom le, da je ravnanje visokošolske ustanove, ki se ima za znanstveno-raziskovalno središče, kjer gnezdijo akademiki in študirajo bodoči akademiki, namenjeno ustrahovanju M. Turka. Hkrati je tudi opozorilo, da bo dobil odpoved pogodbe za profesuro, če ne bo sprejel zaukazanih in predpisanih mnenj in vrednot, ki jih določa in predpisuje zelo ozka skupina s progresivnimi pogledi, ki se je denimo oglasila v zvezi z Zakonom o RTV Slovenija in se tudi enostransko ideološko opredelila.

Univerza se pogosto sklicuje (in tudi v primeru Boštjana M. Turka je bilo tako) na nadaljevanje »tradicije evropskega univerzitetnega izobraževanja, ki temelji na humanizmu in razsvetljenstvu«. Če bi se ravnala po »tradiciji univerzitetnega izobraževanja«, bi v zadnjem primeru podprla svojega profesorja (četudi se z njim ne strinja), tako pa je zamudila priložnost, da bi bila vsaj tiho. In ni čudno, da se ne more prebiti vsaj med 300 najboljših univerz na svetu.

Stoletna tradicija evropskih univerz je na krščanskih temeljih zrasla v srednjem veku; tistem času, ki ga dandanašnji profesorji in akademiki opredeljujejo kot mračnjaško obdobje, sami sebe pa vidijo kot dediče renesančnih humanistov. Ne glede na to in ne glede na simpatije in spore so profesorji in akademiki vedno priznavali, da je svoboda govora v razpravah, ki pomenijo različna mnenja in polemična stališča, mestoma izražena celo (za koga) žaljivo, tisti vzgon, ki je Evropo gnal daleč naprej, da je šla v znanju tako daleč, kot nobena civilizacija doslej. Boštjan M. Turk je pač žrtev povsem novega koncepta, ki je ljubljansko univerzo okužil z marksistično mislijo po drugi svetovni vojni; in to se s sprejemanjem ´prebujenih´ smernic nadaljuje še danes. Novorek leporečja in otroške občutljivosti ter budno spremljanje izrečenih besed, da ja le ne bo kdo užaljen, ne ogroža le akademske in profesorske svobode, ogroža samo človeško bit in svobodo nasploh. In kabinet rektorja Univerze v Ljubljani je očitno pripravljen iti zelo daleč, da bi ugodil zahtevam tistih, ki želijo uničiti pravo izročilo in resnično tradicijo evropskega visokošolskega univerzuma. »Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico, da ljudem poveš tisto, česar ne želijo slišati,« bi rekel George Orwell.

V oči bode očitek, da je M. Turk zanikovalec podnebnih sprememb in da ne priznava avtoritete strokovnjakov s tega področja, ki globalno segrevanje znanstveno dokazujejo. »Od zaposlenih pričakujemo, da v svojih javnih nastopih predstavljajo znanstveno argumentirana in preverjena dejstva,« je v odzivu zapisala Nina Narat Meden, predstojnica oddelka za komuniciranje v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani. Samo pomislite, ali se je katera od katastrofičnih napovedi ljudi, ki se kitijo z vsemi mogočimi nazivi, uresničila? M. Turk ima vso pravico do dvoma, ki ga lahko javno izrazi. In se tudi norčuje iz tistih, ki že več kot pol stoletja napovedujejo sodni dan. Ta kar nikakor noče priti.

Zaveza k svobodi govora in svobodi nasploh je tista akademska zaveza, ki očitno že nekaj časa na ljubljanski univerzi nima domovinske pravice. S stališči nekoga se lahko ne strinjamo, lahko se nad njimi zgražamo, a da se zaradi izrečenih mnenj oglaša univerza, je zame nedojemljivo. Zanimivo je, da podobnega odziva univerze ni bila deležna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojca Svetek (če ga je bila, sem ga očitno spregledal, za kar se opravičujem); očitno nosi rokavico na pravi roki. Ne glede na to, sem tudi zanjo zastavil besedo in zapisal: »Lahko se zgražamo, obsojamo in tudi psujemo, če želimo. Da bi pa zdaj brisali zapise Mojce Svetek (ali še huje, da bi imela težave na fakulteti) bi bil wokizem najslabše vrste. Se ne strinjam z njenimi pogledi, ampak ima vso pravico, da pove, kar si misli.«

Da profesor in akademik (oziroma kdorkoli) lahko svobodno razlaga svoje poglede, je bistvenega pomena pri ohranitvi stebrov svobodne družbe. Od te svoboščine so odvisne vse druge temeljne človekove pravice in svoboščine; brez te svoboščine ljudje ne morejo biti uspešni; ta svoboščina razvija znanje in ga deli; od te svoboščine so odvisni naši pogledi na družbo, politiko, etiko, tradicijo, kulturo in vero. Dinamična in svobodna razprava, nikakor ne prepovedi in opozorila pred kaznijo, je najboljši način, da pridemo do najboljših rezultatov, je najboljši način, da razrešimo spore in sporna vprašanja. Z Boštjanom M. Turkom se lahko strinjamo ali ne, lahko njegova stališča zaničujemo ali se jim posmehujemo. A ravno to, da lahko človek, ne da bi se bal ustrahovanja in nasilja, svobodno izrazi mnenje in razpravlja o različnih stvareh, je najboljši ukrep proti zlorabi oblastniške politične moči, ki se ji kabinet rektorja očitno podreja. Končni cilj avtokratov je vedno, da ljudje nehajo javno govoriti, česar sami nočejo slišati. A ko so ljudje utihnili, je vedno sledilo nasilje. Zato je zastrašujoče, da je svoboda govora napadena s strani univerze, ki bi morala biti sopomenka za svobodo. Univerza bi morala podpirati tudi provokativna, kontroverzna in ušesom nezaželena mnenja. Če tega ne podpira, ne podpira niti akademske svobode, niti svobode govora.

Zgodovina nas uči, da so profesorji in akademiki, ki so plavali proti toku mnenjske ortodoksije, vedno prišli do brega. Medtem ko so se ljudje, ki so zatirali različna stališča, omejevali svobodno širjenje pogledov in se spogledovali s tiranijo, vedno utopili.

Sokrata zgodovina pomni in ga povzdiguje, njegovih sodnikov in krvnikov se spomni le po slabem. Trobelika pa še vedno raste v teh krajih.

Vrata Armagedona: ko smo se odvrnili od Boga, smo se odpovedali človeškosti in človečnosti

19 nedelja Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, katoliška cerkev

≈ Komentiraj

Značke

Aleksander Solžencin, Andrej Turjaški, Bog, cerkev Marijininega vnebovzetja, don Juan Avstrijski, Hannah Arendt, humanizem, izobraževanje, Jan Sobieski, Karel Martel, krščanstvo, Martin Luther, orožje, prebujenci, vera, wokeism, ZDA, šola

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...