• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Harvard

Ko akademik s Harvarda pravi, da so študije »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«, potem je jasno, zakaj znanost v javnosti izgublja verodostojnost

08 nedelja Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Annals of Internal Medicine, Bradley Johnston, Frank Hu, Harvard, New York Times, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, NY Times, raziskava, raziskave, rdeče meso, tnanost, Univerza Dalhousie, Univerza Harvard, zdravje

Težko in dolgo pot je prehodila znanost, da si je pridobila potrebno avtoriteto in spoštovanje. V zavest javnosti je prišlo, da se odkritjem znanstvenikov ne oporeka, ker se je predvidevalo, da so častni in visoko moralni ljudje, ki delajo po znanstvenih metodah nepristranskega opazovanja in sistematičnega eksperimentiranja. In da so dokazi tisto, na čemer temelji njihova (morda še tako osupljiva) beseda.

Žal se vse več znanstvenikov (tudi akademikov na uglednih univerzah) nekoč svetim načelom in temeljnemu poslanstvu vse bolj izneverja. Tudi če se jim dokaže, da so metodologije in rezultate svojih raziskav prilagodili in ideološko uskladili z aktualnimi politikami, se ne zgodi ničesar: akademski krogi ne odgovarjajo za zgrešene politike in ne odstopajo. Če bi in bi celo priznali namerne zmote in izsiljena dejstva ter se opravičevali za povsem zgrešene napovedi, ki škodljivo vplivajo na ljudi, bi bili ob avtoriteto (ki je tako ali tako že načeta in očitno za njih niti ni več tako pomembna) in finančna sredstva (kar je mnogo hujše). Ja, časi, ko so znanstveniki umirali za svoja načela in delali samomore, da bi se izognili javni sramoti, so nepreklicno minili. Danes v čudnih okoliščinah delajo samomore in umirajo tisti, katerih stališča niso del uradne (običajno globalne) politične agende. Kitajski virus in podnebne spremembe sta že temi, ob katerih je za znanstvenika bolje, da je tiho, kot da objavi rezultate, ki odstopajo od zapovedanih smernic.

Do pred leti je nekaj podobnega veljalo za rdeče meso. »Jejte manj govedine in svinjine, rdeče meso ogroža vaše zdravje,« so v udarnih terminih in na naslovnicah svarili znanstveniki. Do velikega preobrata je prišlo jeseni leta 2019, ko je skupina znanstvenikov objavila rezultate analiz, ki so ugotovile, da nasvet, ki je temelj skoraj vseh prehranskih smernic, ni podprt z ustreznimi znanstvenimi dokazi.

Če je uživanje manj rdečega mesa dobro za zdravje, so te koristi zelo majhne, so ugotovili raziskovalci in dodali, da je to mogoče ugotoviti šele na zelo veliki populaciji. »Dokazi ne zadostujejo, da bi posameznikom povedali, naj spremenijo svoje prehranske navade. Gotovost dokazov za zmanjšanje tveganja je bila nizka do zelo nizka,« je za NY Times povedal Bradley Johnston, epidemiolog na univerzi Dalhousie v Kanadi in vodja skupine, ki je objavila novo raziskavo v Annals of Internal Medicine. Seveda, zagovorniki prejšnjih raziskav, ki so kazale, da uživanje mesa škodi srcu in ožilju ter da povzroča črevesnega raka, so ostro napadli raziskovalce, ki so si drznili preveriti metodologijo njihovih raziskav, od urednika revije so celo zahtevali, da zadrži objavo.

Kar je mene osupnilo, je bila izjava akademika dr. Franka Huja s slavne univerze Harvard, simbola znanosti in univerze z največ Nobelovimi lavreati (161). Dr. Hu je početje raziskovalcev označil za »neodgovorno in neetično«. Zdaj pa pozor! Po njegovo so študije, ki so rdeče meso prikazovale kot nevarno jed za zdravje, »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«. Skratka, če karikiram njegovo izjavo: Laž je morda problematična, vendar laži doslednost enakih laži skozi leta daje verodostojnost. In tako laž (s pomočjo znanstvenikov, akademikov in univerz) postane resnica, v katero se ne dvomi.

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

18 nedelja Jun 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika, Zgodovinski spomin

≈ 16 komentarjev

Značke

Andrew Jackson, Anti-Defamation League, Axel Kaiser, banke, bankirji, Benjamin Guggenheim, Benjamin Strong, centralne banke, Charles Norton, družina Rockefeller, družina Rothschild, Edward John Smith, FED, Federal Reserve System, finančne elite, Francis Brown, Frank Vanderlip, George Soros, Harvard, Henry Davison, Hersey Food, Isidor Strauss, J. P. Morgan, James Buchanan, James Madison, jezuiti, John Jacob Astor IV., Kuhn, Loeb & Co., Milton Hersey, monetarni sistem, Morgan Andrew Robertson, National City Bank, Nelson W. Aldrich, Nikola Tesla, otoj Jekyll, Paul Warburg, Piatt Andrew, Razbitina Titana, Thomas Woodrow Wilson, tiskanje denarja, Titanic, White Star Line, Židi

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Oxfam ali levičarska organizacija za prodajanje megle

20 petek Jan 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 1 komentar

Značke

Credit Suisse, Harvard, levičarji, Lipton, neenakost, Oxfam, revščina;, Rosen & Katz, Wachtell

Levičarji so obsedeni z neenakostjo. Neenakost to, neenakost ono, neenakost tretje, ponavljanje v neskončnost. V Sloveniji se to dogaja ob vsaki objavi statističnih podatkov, koliko ljudi je izpostavljeno tveganju revščine, na globalni ravni pa socialisti ob pomoči profesorjev, ki se ponašajo z doktoratom iz ekonomije in IQ, malo večjim od praga duševne zaostalosti, doživijo multiple orgazme, ko Oxfam januarja vsako leto objavi podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva; letos je bila glavna novica, da ima osem najbogatejših toliko premoženja kot polovica Zemljanov (3,6 milijarde ljudi) skupaj in, od leta 2014 že znano, da en odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot 99 odstotkov skupaj.

Ker je Oxfam mednarodna levičarska organizacija, katere glavni namen očitno je, da po svetu spodbuja revščino in lakoto, da bi sploh imeli kaj dela (Oxfam sicer sebe predstavlja, da se ukvarja s pomočjo ljudem, a bežen pogled na njihovo spletno stran pokaže, da je njihov glavni namen širjenje intervencionizma in socializma), si zadevo oglejmo malce bolj podrobno.

Oxfam (ker je »in«, Oxfam preganja tudi davčne oaze) se pri svojih »analizah« sklicuje na poročilo finančne družbe Credit Suisse. Kar je po svoje razumljivo, saj je poročilo Švicarjev objavljeno sredi jeseni, nakar ga aktivisti Oxfama pregledajo in primerno obdelajo, vržejo oko še na Forbsovo lestvico najbogatejših Zemljanov in – voilà!

Kaj piše v poročilu Credit Suisse? Če malo prelistate in se poglobite v tabele, vas bo mogoče presenetilo: da je med desetimi odstotki najrevnejših na svetu več Američanov kot pa Etiopijcev, Kitajcev, Nigerijcev ali Kongovcev; da je povprečen Italijan ali Francoz bogatejši od Nemca; da je povprečen Grk bogatejši od Danca; da je povprečen Savdijcev revnejši od povprečnega Slovenca; da je povprečen Senegalec bogatejši od povprečnega Ukrajinca; da je povprečen Sirijec bogatejši od povprečnega Kazahstanca; da je povprečen Albanec bogatejši od povprečnega Rusa. Mogoče se bo komu zdelo sumljiva verodostojnost, ampak trik je v tem, da Credit Suisse Global Wealth Report za merjenje bogastva vzame trenutno neto vrednost (premoženje minus dolg). Tako pridemo do paradoksa, po katerem je klošar pred Mercatorjem, ki na dan naprosi 5 ali 10 evrov, a nima dolga, bogatejši od Američana, ki je ravno končal študij prava na Harvardu, se zaposlil pri odvetniški družbi Wachtell, Lipton, Rosen & Katz in bo imel plačo, ki se meri v petmestnih številkah (v dolarjih, kakopak), a mu še ni uspelo poravnati posojila, ki ga je vzel za študij. Enako je z revežem v Adis Abebi, ki brez dolga živi z evrom ali dvema na dan, v primerjavi s poslovnežem v Bernu, ki živi v razkošni vili, ima mesečno plačo okoli 50.000 švicarskih frankov, a ima 20 milijonov frankov dolga.

Če vzamemo analizo kot verodostojno in vrhunsko referenco, na katero se sklicuje Oxfam, če sprejmemo podatek, da je med najbolj revnimi prebivalci planeta več kot 30 milijonov Američanov, da je slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda, če torej zanemarimo vse te dvomljive podatke in se še malo poigramo s številkami, tokrat v kombinaciji s tistimi iz Forbesa o osmih najbogatejših Zemljanih, ki imajo toliko premoženja kot 3,6 milijarde drugih ljudi, moramo najprej ugotoviti štiri stvari: prvič, velika večina bogastva osmerice od Billa Gatesa (prvi s 75 milijard premoženja) do Michaela Blooomberga (osmi s 40 milijard premoženja) je v tako imenovanem nelikvidnem premoženju; drugič, Švicarji ves čas analize govorijo o »odraslih osebah« in ne o vseh Zemljanih, kar pomeni, da bi bilo po njihovi metodologiji teh 3,6 milijarde ljudi, o katerih govori Oxfam, samo okoli 2,4 milijarde, tretjič, med osmerico najbogatejših so ljudje, ki so dali svetu zastonj facebook (Mark Zickerberg) ali veliko svojega bogastva namenijo za humanitarne dejavnosti (Warren Buffet); in četrtič, Švicarji v svoji analizi operirajo z dvema merama revščine (revni in zelo revni), medtem ko Oxfam oboje pomeša.

Tovariši z Oxfama in njihovi verni socialistični sledilci, ki utirajo pot prepričanju, da so revni zaradi bogatenja bogatih bistveno na slabšem, kot bi bili sicer, in ki se navdihujejo nad Thomasom Pikettyjem in Naomi Klein, bi to bogastvo najrajši prerazdelili. Kako bi to izgledalo? Premoženje osmerice znaša nekaj manj kot 430 milijard dolarjev in če bi ga razdelili med 3,6 milijarde najbolj revnih, bi vsak dobil 119 dolarjev. Če bi razdelili premoženje 400 najbogatejših Zemljanov, ki po Forbesu znaša 3.896 milijard dolarjev, bi vsak v polovici najrevnejših dobil 1.082 dolarjev. Toda kaj po tem? Koga bi se tovariši nato lotili oropati?

Z Oxfamom je vsako leto enaka zgodba. En odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot drugih 99 odstotkov. Podatki iz leta v leto variirajo, a ves čas z vtisom, da se neenakost ves čas povečuje in da najbogatejši imajo vedno več premoženja. Kar je spet statistični trik. Vzemimo nesramno bogatega, ki ima 100.000 enot premoženja, in obupno revnega, ki ima 1 enoto premoženja. Razlika med njima je torej 99.999 enot. No, bogataš svoje premoženje poveča za odstotek, kar pomeni, da ima po novem 101.000 enot premoženja, reven pa svoje premoženje poveča za 100 odstotkov in ima po novem 2 enoti premoženja. Čeprav je najrevnejši svoje premoženje povečal za 100-krat več kot bogataš, se je razlika povečala in zdaj znaša 100.998 enot. Če se spomnite, so tovrstno matematiko v Jugoslaviji uporabljali samoupravni socialisti.

Ampak Oxfam in njegovi globalni verniki pač ne bodo oporekali tovrstnim zmotam, ker bi dvom v verodostojnost analiz, na katere se sklicujejo, ogrozil njihovo proti kapitalistično agendo, škodoval bi njihovemu globalnemu boju proti neoliberalizmu, ljudi ne bi mogli več strašiti pred zlobnimi kapitalisti. Ampak resnica je naslednja: ljudje se ne bi smeli bati kapitalizma, ampak ljudi, kot je denimo Daniel Hachfeld iz Oxfama, Luka Mesec iz Združene levice, ekonomski analfabet Thomas Piketty, hujskač Noam Chomsky (ljubljanska univerza mu je podelila celo častni doktorat). Na žalost se je tem norcem, in sicer v nekakšnem neo-ludističnem gibanju, pridružil tudi Stephen Hawking.

Spremljajte Kavarno Hayek tudi na Twitterju: @KavarnaHayek.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...