(Neo)liberalci, pohlepni in zlobni, kakršni smo, vedno nekaj preračunavamo, pravzaprav želimo za vsako stvar vedeti, koliko je vredna. Kajti za nas ni nič brezplačno, niti delovni in prosti čas, ki ga lahko ovrednotimo v cekinih. Za razliko od levičarjev, za katere je vse naše, brezplačno, čas pa jim je zelo relativen, saj ga običajno potrošijo zato, da razmišljajo, kako bi drugim vzeli oziroma ukradli denar
, samo pa ne bi ustvarili prav ničesar. Zato sploh ni čudno, da se ne ukvarjajo, koliko škode je Sloveniji povzročil proces Patria, s katerim se je vsa država ukvarjala zadnjih sedem let, dokler niso ustavni sodniki pred dnevi razveljavili sodbo in zadevo vrnili na prvostopenjsko sodišče (http://www.reporter.si/slovenija/patria-ustavno-sodi%C5%A1%C4%8De-razveljavilo-sodbe/51879). Čeprav bo vse skupaj očitno še nekaj časa trajalo, se vendar da približno izračunati, koliko denarja so državljani izgubili, zaradi lažjega razumevanja pa bomo zadeve zelo poenostavili.
Portal Planet Siol je sicer objavil podatek, da so stroški sojenja brez stroškov odvetnikov do zdaj znašali 25.736 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/04/proces_patria_v_stevilkah.aspx). Če k temu dodano še pavšalno oceno stroškov odvetnikov za obravnave na štirih različnih instancah sodišč, ki bodo še enkrat večji, že pridemo do številke okoli 75.000 evrov. Vendar je to samo kaplja v morje v primerjavi s časom, ki so ga izgubili državljani, ko so spremljali proces, in kar lahko pretvorimo v denar. In pri tej oceni bomo zelo konzervativni, nekako minimalistični.
Kot ključen mesec, ko se je začela afera, vzemimo jesen leta 2008 (domnevno kaznivo dejanje naj bi bilo sicer storjeno avgusta 2005), ko je finska televizija objavila dokumentarni film resnica o Patrii. Od takrat je minilo 80 mesecev in ob predpostavki (takole čez palec), da ima mesec štiri tedne, to pomeni 320 tednov. Se strinjamo? Dobro. Gremo naprej. Zdaj pa ocenimo, da se je povprečen polnoletni državljan (volilni upravičenec) z afero na kakršenkoli način (v gostilni, službi, na tržnici, pred televizorjem, z branjem časopisov in podobnim) vsak teden v povprečju ukvarjal samo pol ure. Če imamo okoli 1,7 milijona polnoletnih državljanov (sem zaokrožil navzdol), to pomeni, da je bilo zaradi afere Patria v tem času izgubljenih 272 milijonov ur. In če znaša povprečna urna postavka glede na uradno povprečno plačo v Sloveniji 8,6 evra bruto, potem pridemo do 2,34 milijarde evrov. Če pa vzamemo podatke Eurostata, po katerih znaša povprečna delavska urna postavka v Sloveniji 15,6 evra (http://www.zurnal24.si/urne-postavke-za-delavca-od-dobrih-treh-do-40-evrov-clanek-247823), pomeni, da je samo škoda zaradi izgubljenega časa za zadevo, za katero je bilo že v začetku jasno, da je politični konstrukt, 4,24 milijarde evrov.
To pa še ni vse. Vzemimo še primer medijev, in to samo pet največjih tiskanih medijev (Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice in Finance). Ob predpostavki, da je skupna povprečna dnevna naklada teh dnevnikov okoli 30.000, da stane en dnevni časopis v povprečju 1,5 evra in da so vsak dan v povprečju uredniki zadevi Patria namenili 1/150 prostora, pridemo do številke 24 milijonov evrov. V primeru, da upoštevamo prvi različico povprečne plače, je skupna „škoda“ 2,36 milijarde evrov, če pa upoštevamo podatke Eurostata, pa je 4,26 milijardi evrov.
Zdaj pa predpostavimo, da bi zgolj bralci teh petih dnevnikov (v povprečju 150.000 na dan) namesto člankov o zadevi Patria zagledali članek z navodili, kako izdelati neko dobrino, ki bi jo potem naprej prodali in za en vložen evro dobili dva evra. Vzemimo primer, da bi za branje porabili četrtino časa, za izdelavo dobrine polovico časa in za prodajo dobrine četrtino časa, stroški materiala pa bi znašali polovico tistega, kar bi izgubili samo z branjem člankov o zadevi Patria. Ob povprečni urni postavki na podlagi povprečne plače bi imel vsak na voljo 1.376 evrov, od tega bi za material potrošil 688 evrov, naredil izdelek in ga prodal tako, da bi na vsak vložen evro dobil dva evra. Če vse to zdaj seštejemo, pridemo po prvi predpostavki (povprečna urna postavka na podlagi povprečne plače v Sloveniji) do številke 2,6 milijarde evrov, po drugi predpostavki (povprečna bruto urna postavka po podatkih Eurostata) pa do 4,9 milijarde evrov, torej skoraj do petih milijard. Ob tem, da smo upoštevali samo tri okoliščine.