V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.
Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.
Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu, 94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)
V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967 zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«
Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.
Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)
Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.
Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.
Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
Plačate lahko na račun:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.
Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.
Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.
Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.
Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.
In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.
Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj), so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.
Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).
Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).
In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.
In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.
To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.
Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.
Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.
Kavarna Hayek 