So bili posojilojemalci v švicarski frankih res ogoljufani? Ne, daleč od tega.

Značke

Aleš Majcenovič, Banka Slovenije, banke, demokracija, finančna pismenost, PISA, posojilojemalci, švicarski frank

Pred meseci so bili predstavljeni rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem. To slovenskih levičarjev sploh ni zaskrbelo. Sindikalist Branimir Štrukelj je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi. Seveda, finančna pismenost je del zlobne neoliberalne ideologije, zakaj bi z njo posiljevali mlade ljudi. Komentator Mladine je menil podobno, češ zakaj bi ljudje premišljevali, kakšen kredit se jim izplača vzeti v banki, saj finančne pismenosti nikoli ne bo dovolj. Ali kot je zapisal: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

No, če bi bili tisti, ki so pred leti vzeli kredit v švicarskih frankih, vsaj malo finančno pismeni, bi vedeli, da moraš kredit vzeti vedno v valuti, v kateri prejemaš plačo. V vsakem drugem primeru špekuliraš in tvegaš valutna nihanja. In ravno to se je zgodilo. Potem ko se je švicarska centralna banka januarja odločila, da bo prekinila nenaravno vezanost franka na evro, je med kreditojemalcih v frankih zavladala prava panika. Krivdo so v maniri pravih socialistov prevalili na vse druge, samo nase ne. Takole je pred enim mesecem govoril predsednik ad hoc oklicanega Združenja frank Aleš Majcenovič: »Sredi prejšnjega meseca je prišlo do posega švicarske nacionalne banke v prosti medvalutni trg, zaradi česar se je tečaj švicarskega franka zvišal za 15 odstotkov. To je resno ogrozilo slovenske kreditojemalce, ki so svoje stanovanjsko vprašanje v preteklih letih reševali z najemom kredita, vezanega na tečaj švicarskega franka.« Ne, ni prišlo do posega švicarske centralne banke na prosti medvalutni trg, ampak ravno obratno. Na prostem trgu švicarski frank v primerjavi z evrom nikoli ne bi mogel biti tako podcenjen.

Včeraj, na shodu pred Banko Slovenije, pa je govoril: »Banka Slovenije kot regulator trga bi morala poskrbeti za pošteno poslovno prakso bank. V njihovem primeru namreč ni bilo tako, posledice tega ravnanja pa se zdaj izkazujejo. (…) Posojilojemalci so ta posojila sklenili v dobri veri, da bi rešili stanovanjsko vprašanje, posojila v švicarskih frankih pa so jim bila ponujena kot ugodna, stabilna in varna. (…) Bila so tudi cenejša, povprečni posojilojemalci pa so temu nasedli in se niso spraševali, kaj je za tem. (…) Zdaj vidimo, da so bili posojilojemalci v švicarskih frankih popolnoma prepuščeni na milost in nemilost bank. (…) V združenju tudi ne želimo popolnoma nič iz državnega proračuna, ampak le to, da se banke odrečejo dodatnim dobičkom, ki jih služijo na zanje nepošten način. Na to, da bi jih banke še naprej “odirale”, ne pristajamo, zato nameravamo tudi dokazati, da je šlo za popolno zavajanje porabnikov.«

Ste dobro prebrali? Cel kup neumnosti, s katerimi se sploh ne splača ukvarjati. Nihče ni nikogar silil, da kredit vzame v frankih. Tudi tisti, ki zdaj pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih, so imeli možnost izbire – zamenjati banko. Pa tega niso storili, ker je bil zanje kredit veliko bolj ugoden kot za tiste, ki so vzeli kredit v evrih. Zdaj je obratno, kar naenkrat preplah, zahtevajo ukrepe Banke Slovenije, na pomoč kličejo vlado, politiko. Ampak kaj za vraga imata zakonodajna in izvršna oblast opraviti s posojilojemalci v frankih?

Parlamentarna demokracija ima tri veje oblasti: zakonodajno, izvršno in sodno. Te tri veje bi morale biti načeloma med seboj neodvisne, saj je od tega odvisna demokracija, stopnja demokracije. Ko začno vplivati ena na drugo, se med seboj mešati, ali da ena veja oblasti prevzame drugo, nastopi politična kriza. Tak scenarij je v razvitih demokracijah skoraj nemogoč, v Sloveniji pa je nekako normalen, nanj smo se navadili. In zadnji pritisk kaže, da bo tako tudi v primeru posojilojemalcev v švicarskih frankih.

Posamezniki in banke prostovoljno stopajo v medsebojni pogodbeni odnos. Tako je bilo tudi v zgornjem primeru. Če obstaja najmanjši sum, da pogodba ni bila podpisana prostovoljno ali da je pri podpisu posojilne pogodbe prišlo do goljufije, potem je to vprašanje za sodno vejo oblasti, nikakor pa ne za zakonodajno ali izvršno oblast. In ker posojilojemalci vedo, da jih bankirji niso z orožjem prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih, in da so sami krivi, če se o valutnih tveganjih niso dovolj poučili (mediji že nekaj let opozarjajo na nevarnosti jemanja posojil v frankih), zdaj kličejo na pomoč Banko Slovenije, vlado in politiko. Sodna pot je za njih zadnja možnost (»In če druge poti ne bo, bomo svoje pravice iskali po sodni poti.«), čeprav bi morala biti prva in edina izbira.

Ampak tako so naučeni, da mora namreč država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. Da je treba vsa področja človekovega življenja regulirati do onemoglosti. In eno najbolj reguliranih področij je prav bančništvo. Kako je torej mogoče, da se potem lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ravno regulacija povzroči, da ljudje postanejo apatični, da se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je bila podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka.

Tovariš Mencinger, gospa Jones in tednik Mladina

Značke

Branimir Štrukelj, finančna pismenost, Jože Mencinger, Mladina, OECD, PISA, socializem

»Enoumje ni nevtralno, se ne spreminja in ni podobno ničemur drugemu. V ideološko izrazje, ki teži k univerzalnemu, prevaja interese kapitala, torej interese tistih, ki jim pravimo trgi, se pravi velikih podjetnikov, ki stojijo za vsem. Izvira iz mednarodnih ekonomskih institucij, ki uporabljajo in izrabljajo ugled in sloves nepristranskosti. Dela se, da je z lastno močjo voljene politike podvrglo svojim zapovedim, ‘edini mogoči politiki’. Tisti politiki, ki je ‘neizogibna’, tisti, ki ima poroštvo bogatih. Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.«

S tem citatom Serga Halimija, francoskega novinarja in urednika, je svoj uvodnik v Mladini končal urednik Grega Repovž (http://www.mladina.si/163194/neodvisni/). Še enkrat si zavrtimo predvsem zadnji stavek: »Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.« Kaj naj bi to pomenilo? Nič drugega kot to, da morajo v neki družbi ali državi obstajati tudi nerentabilna podjetja, ki pa so tako družbeno koristna ali pomembna, da jih morajo vzdrževati vsi davkoplačevalci. Če prenesemo na slovenske razmere in skušamo razumeti akcijo tega tednika v svetem boju proti privatizaciji, to pomeni poziv politiki, ki ne sme podleči prevladi denarja, ampak mora preprečiti načrtovano prodajo Telekoma, Nove KBM, Adrie Airways in podobne »državne srebrnine«. Apologeti po novem ne govorijo več o nacionalnem interesu, ker je to postala nekakšna tajkunska psovka, ampak o »strateški državni lastnini«, ki je ne smemo razprodajati, ampak bi jo morala država razumno upravljati. In metati vanjo še in še denarja. In tisti mediji in novinarji, ki podpirajo privatizacijo ali celo menijo, da se morajo ta podjetja izkazati na (prostem) trgu, ne pa ob pomoči države, so takoj označeni za lakaje ekonomske in finančne elite. Po mnenju avtorja je tako časnik Finance (www.finance.si) podoben nekdanjemu partijskemu glasilu Komunist, nacionalna televizija pa naj bi bila zaradi oddaje Prava ideja »popoln servis ekonomske elite«. Skratka: »Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite.«

Človek se vpraša, od kod na tako majhnem prostoru, kot je list papirja, toliko neumnosti, predvsem pa od kod toliko ekonomskega ali finančnega neznanja. Odgovor je preprost. Namesto da bi že osnovnošolce in dijake seznanjali z osnovami ekonomske teorije (zaradi mene lahko s celotno, ampak ne samo posiljevanje z marksistično in keynesijansko, temveč tudi s teorijo avstrijske ekonomske šole, pa naj mladina sama presodi, kje bi se boljše počutila), se mladostnikom vsak dan z besedo in zgledi kaže, kako je mati država vsemogočna, saj lahko reši vse, prosti trg pa je zloben, ker je treba, pomislite (!), celo delati. In če smo prekomerno zadolženi, nič zato, ker je tako ali tako vse naše. Pa ja.

Finančno nepismenost slovenskih dijakov je razgalila raziskava, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012, rezultati pa predstavljeni pred pol leta. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem: v prvi kategoriji so dosegli 485 točk, v drugi pa celo samo 476 točk, medtem ko je povprečje OECD v obeh kategorijah znašalo 500 točk. Branimir Štrukelj, prvokategornik med sindikalisti šolnikov in velik zagovornik močne države z velikim javnim sektorjem, ki prinaša celo gospodarsko rast (?!?), je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi.

In kje vse so pri odgovorih odpovedali slovenski dijaki (za katere sicer raziskava ugotavlja, da je med njimi največji delež tistih, ki že imajo svoje transakcijske račune)? Že skozi prvo kategorijo so se težko prebijali. Ko so jim pokazali račun, so se med njimi našli nekateri, ki niso vedeli, da je treba račun plačati (http://www.oecd.org/pisa/test/financialliteracytest/). Slovenski so bili pri tem vprašanju v zlati sredini, Francija, od koder prihaja prej omenjeni pametnjakovič Halimi, pa še slabša. Najslabši so bili Kolumbijci.

Pri malo bolj kompleksnejših vprašanjih pa so Slovenci povsem odpovedali. Naloga je navajala primer gospe Jones, ki je pri banki FirstZed Finance (izmišljena banka) vzela kredit v vrednosti 8.000 zedov (izmišljen denar) s 15-odstotno letno obrestno mero. Na mesec vrača banki po 150 zedov. Po enem letu mora odplačati še 7.400 zedov, vendar ji druga banka ZedBest ponudi boljše pogoje: da jih 10.000 zedov kredita z 13-odstotno letno obrestno mero, mesečni obrok pa ostane enak – 150 zedov. Vprašanj (kako bi lahko gospe Jones koristilo ali škodovalo, če bi vzela drugi kredit) in odgovorov je bilo več, med slednjimi tudi ta, da bi gospa Jones sicer imela boljšo obrestno mero in bi star kredit lahko prej odplačala, a bila bi bolj zadolžena in bi morala skupno plačati več. Gospa Jones bi se torej zadolžila samo zato, da bi se zadolžila, nekaj denarja pa bi imela viška. Kar seveda zelo spominja na zadolžitev Alenke Bratušek in takratnega finančnega ministra Uroša Čuferja jeseni 2013, ko je vlada izjavila, da ima Slovenija sicer dovolj denarja, da pa so se zadolžili zato, ker so želeli dokazati, da se lahko zadolžimo. In potem se čudimo, da so dijaki finančno nepismeni. Ni čudno, ko pa imajo neverjetno dobre zglede.

Prav tako niso znali odgovoriti, v katerem primeru se splača kupiti kilogram paradižnika po 2,75 zeda in v katerem zaboj z desetimi kilogrami po 2,2 zeda za kilogram. »Vrhunec« pa je bil primer gospe Jane Citizen, ki je na položaju direktorja družbe od 1. julija do 31. julija. Njena mesečna bruto plača je 2.800 zedov, prispevki znašajo 300 zedov, neto plača je 2.500 zedov, od kar je zaposlena pa je dobila 19.600 zedov. Vprašanje je bilo: Koliko zedov je gospa Jane Citizen dobila na svoj račun 31. julija. Odgovor je seveda 2.500 zedov, vendar se je marsikateremu od slovenskih mladih finančnih junakov zataknilo. Kar ne preseneča, ko pa vsakdan lahko bolščijo v pravovernega ekonomista Jožeta Mencingerja.

Skratka, za Slovence se je test slabo končal. Čeprav bi moralo marsikoga to zaskrbeti, so nekateri celo menili, da to ni pomembno, saj je finančna pismenost del neoliberalne ideologiji. Takole je zapisal avtor (ja, spet) v Mladini: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

Če bi finančna nepismenost veljala samo za posameznike, bi človek še zamahnil z roko, saj je vsak sam zase odgovoren, toda grozljivo je, da se tudi vodilni bankirji slovenskih bank v državni lasti, ministri in »ugledni ekonomski akademiki« obnašajo na skoraj enak način. Zato je Slovenija tam, kjer pač je. Se pravi – nikjer.