Cesta v pekel (1. del): Račun (za ´storitve´ države), ki ga je zase in za druge prisiljen plačati neto davkoplačevalec

Značke

Andreas Treichl, bruto davkoplačevalec, davki, davkoplačevalec, dohodek, država, državna uprava, Erste Group, Evropska unija, Janko Medja, javna uprava, javni sektor, Martin Odlazek, neto davkoplačevalec, NLB, paradavki, plača, proračun, Slovenija, zasebni sektor

Mestoma si domišljam, da sežem po pištoli in izpraznim nabojnik v tiste table ob cesti. Ne zaradi tabel samih, ampak napis je tisti, ki človeku dvigne pokrov. Vse polno jih je po Sloveniji, zagotovo ste jih že opazili in prebrali, da projekt financirajo Evropska unija, Republika Slovenija in lokalna skupnost. Kar je manipulativna propaganda, s katero v vzporednem svetu perejo možgane ljudi in jih zavajajo.

Evropska unija, država in občine nimajo lastnih finančnih sredstev, imajo samo denar, ki ga z grožnjo s silo v obliki davkov, paradavkov in nešteto prispevkov in raznih dajatev vzamejo davkoplačevalcem. Pa še to ne vsem. Gre izključno za denar neto davkoplačevalcev, tistih, ki so zaposleni v zasebnem sektorju. Pošten napis v skladu z realnim svetom bi bil: Gradnjo ceste so financirali neto davkoplačevalci EU, Republike Slovenije in lokalne skupnosti. Zato je tudi vsaka zahvala evropskim komisarjem, ministrom in županom, ki jo izrečejo na nekem odprtju prenovljenega cestnega odseka (preden zavijejo v bližnjo gostilno na kosilo, ki ga prav tako plačajo neto davkoplačevalci), zelo zavajajoča in vsem v posmeh.

Ne gre samo za table ob cesti. Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne slikarske razstave, gledališki premieri ali začetku kakšnega drugega kulturniškega projekta, ste opazili (in najbrž slišali), kako se je avtor ali vodja projekta zahvalil ministru ali ministrstvu za finančna sredstva, brez katerih tega dogodka ne bi bilo. Kot da bi minister, državni sekretar ali vidnejši politik iz svojega žepa financiral projekt. Nikoli ne boste slišali zahvale davkoplačevalcem, še manj zahvale neto davkoplačevalcem. Le nekateri to zmorejo, pa še to niso neposredni proračunski uporabniki. Leta 2015 se je lastniku (državi) in davkoplačevalcem za dokapitalizacijo zahvalil takratni predsednik uprave NLB Janko Medja. Bil je najbrž spodbujen z besedami prvega moža Erste Group Andreasa Treichla leto dni poprej, ki je potem, ko je banka v državni proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči, dejal: »Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« Nobena od teh zahval sicer ni bila neposredna zahvala pravim in edinim ljudem, ki polnijo proračun države in lokalnih skupnosti, ampak Medja in Treichl sta se vsaj spomnila, da se je primerno zahvaliti bruto in neto davkoplačevalcem.

Žal se veliko ljudi tega ne zaveda. Še več. Sploh ne vedo, koliko davka plačajo, koliko v resnici stanejo storitve države. Večina meni, da je vse, kar ponuja država (v najširšem finančnem smislu) brezplačno. Po svoje to ni presenetljivo, saj je slovenski davčni sistem (namenoma?) izjemno zapleten, nepregleden in prepleten s številnimi paradavki (skritimi prispevki in dajatvami). Povprečni slovenski davkoplačevalec nima znanja o denarju (če bi ga imel, bi vedel, da se ne zadolžuje v tuji valuti; primer švicarskega franka), je ekonomsko in finančno nepismen, verjame progresivnim hujskačem, ki mu razlagajo, da delodajalca (lastnika) delavec stane samo toliko, kot dobi delavec na račun (da s prispevki iz bruto plače in stroškom delodajalca na plače delavci nimajo prav nič in da se s tem nihče ne sme obremenjevati s tarnanjem delodajalcev, češ da je cena dela previsoka). Da bi delodajalec zaposlenemu na mesec na račun nakazal 1.150 evrov (brez malice, prevoza na delo in drugih olajšav), mora zaslužiti skoraj 2.000 evrov. Zato se logično postavi vprašanje: Zakaj bi moral za delodajalca zaslužiti 2.000 evrov, da potem dobim na račun 1.150 evrov? Preprosto zato, ker je slovenski davčni sistem naravnan tako, da za delavca prispevke plačuje delodajalec, kar najbolj ustreza državi (in levičarjem), saj premnogi ljudje še vedno mislijo, da preostanek denarja konča v žepu pohlepnega kapitalista, ne v proračunu države.

Spodaj je precej poenostavljen »cenik« storitev države: prikazano je, kakšen je strošek na zaposlenega (neto in bruto davkoplačevalca) za storitve države, ki so na razpolago vsem državljanom. Tabela približno prikazuje, koliko davkov morata delavec in podjetje (ali organizacija, ustanova …..) povprečno plačati na zaposlenega in za katere postavke se davki porabijo (všteti so tudi davki, ki jih morajo državi plačati gospodarske družbe, banke, zavarovalnice, obrtniki in drugi pravni subjekti). Tabela seveda ni natančna, je približek, ker sta javna in državna poraba v Sloveniji nepregledni, davčni sistem zapleten, proračunski uporabniki med seboj finančno prepleteni (kar pogosto pomeni, da je poraba ponekod večja, kot v resnici je, drugod manjša). Kakorkoli, spodaj je »cenik« storitev, ki jih davkoplačevalcem zaračunava država (bolj realen je desni stolpec, ker edini pravi davkoplačevalci so v zasebnem sektorju).

Letni strošek za sedanje upokojence na zaposlenega neto davkoplačevalca je torej 8.228,80 evra. Za povprečni zaposleni za zdravstvo, za katerega levičarji razlagajo, da je brezplačno, plača 5.064,80 evra. Brezplačno šolstvo (izobraževanje) za delavca v zasebnem sektorju nikakor ni brezplačno (ali zastonj), saj zanj odšteje 2.775,90 evra na leto. Da se lahko vsi državljani, ki imajo avtomobil, vozijo po cestah, je neto davkoplačevalec prisiljen plačati 1.053,60 evra, za socialno varnost (da lahko nekateri brez dela živijo s socialnimi pomočmi in da lahko delomrzni migranti ilegalno prestopajo mejo) 2.152,60 evra. Skratka, delavec v zasebnem sektorju s svojim delom promovira turizem in rešuje letalske družbe, čeprav še nikoli ni bil na morju ali letel z letalom; ta delavec pokriva izgube Odlazkovega imperija, čeprav še nikoli ni vzel v roke njegovih revij; ta delavec sofinancira sajenje pšenice ali koruze, čeprav mogoče sploh ne je kruha; ta delavec spodbuja nakup električnih avtomobilov, čeprav si ga sam ne more privoščiti. In tako naprej.

Skratka, nobeno kosilo ni zastonj, čeprav se (na žalost) večini Slovencev in Slovenk zdi, da je. Grozno je biti »partibrejker«, ampak treba je jasno povedati: vse, kar nam nudi država, plačajo neto davkoplačevalci. Ali smo to sami, in se tega sploh ne zavedamo, ali pa za tiste, ki so zaposleni v javni in državni upravi (bruto davkoplačevalci), plača nekdo drug (neto davkoplačevalci).

Ali jih plačamo sami, ne da bi se tega sploh zavedali, ali pa jih plača nekdo drug.

Tekst je uvod v serijo prispevkov v skupnim naslovom Cesta v pekel. Smo na poti v propad, na cesti smo zamudili vse izvoze, obračališč ni več. Zdaj ni več vprašanje, ali bomo prišli do pekla ali ne, vprašanje je, katero od naslednjih generacij bodo zajeli hudičevi zublji.

Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.