Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

Barack Obama, davki, Deitroit News, delovna mesta, Donald Trump, Ford, Hillary Clinton, Kolinda Grabar Kitarović, Mark Fields, Mehika, obdavčitev

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.