Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

Značke

Andrew Jackson, Anti-Defamation League, Axel Kaiser, banke, bankirji, Benjamin Guggenheim, Benjamin Strong, centralne banke, Charles Norton, družina Rockefeller, družina Rothschild, Edward John Smith, FED, Federal Reserve System, finančne elite, Francis Brown, Frank Vanderlip, George Soros, Harvard, Henry Davison, Hersey Food, Isidor Strauss, J. P. Morgan, James Buchanan, James Madison, jezuiti, John Jacob Astor IV., Kuhn, Loeb & Co., Milton Hersey, monetarni sistem, Morgan Andrew Robertson, National City Bank, Nelson W. Aldrich, Nikola Tesla, otoj Jekyll, Paul Warburg, Piatt Andrew, Razbitina Titana, Thomas Woodrow Wilson, tiskanje denarja, Titanic, White Star Line, Židi

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Advertisements

Za Boga in dobiček*

Značke

banke, centralne banke, denar, Evropa, Friedrich A. Hayek, globalizacija, oderuštvo, Samuel Gregg, Srednji vek, Za Boga in dobiček

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Značke

centralne banke, intervencionizem, kapitalizem, Ludwig von Mises, socializem

Ludwig von Mises je v knjigi Človeško delovanje (1940) zapisal takole: »Celotna doktrina intervencionizma se zruši, ko se vodnjak presuši. Principi Božička uničijo sami sebe.« Za Misesa ni dvoma: intervencionizem je nevzdržen kot toliko opevana »srednja pot«, ki naj bi bila socialni korektiv, ne obstaja – prej ali slej propade. Človeštvo se bo pač moralo odločiti, ali bo nadaljevalo v smeri (liberalnega) kapitalizma ali v smeri socializma.

Tak uvod preprosto zato, ker že skoraj desetletje (od globalne finančne krize) poslušamo parole in opozorila, da je kapitalizem (danes transformiran v neoliberalizem) v (globoki) krizi, čeprav dejstva govorijo povsem drugače. Kapitalizem (liberalni) ne more biti v krizi, ker ne obstaja že več kot sto let. Lahko govorimo le o krizi (državnega) intervencionizma, tisti »srednji poti«, ki danes združuje »zmerno« levico in »zmerno« desnico. Intervencionizem se je izčrpal, gostiteljev, katerim je kot vampir pil kri, ni skoraj več.

Intervencionizem je v svojem bistvu socialna agenda, po kateri se eni strani jemlje (bogatim), da bi se dalo drugi strani (revnim). A pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni: ravno zaradi intervencionizma (klasičen primer intervencionizma so centralne banke) je prišlo do velike koncentracije kapitala in moči v rokah elit (o njih sem pisal v zadnjih dveh tekstih: tukaj in tukaj), ki so zdaj za svoje bogatenje izčrpale vse vire in uničile tisto, kar se je zdelo nemogoče uničiti – srednji razred. Cel sistem je temelji na ropu običajnih ljudi, da bi se moč koncentrirala v rokah peščice in vse skupaj je piramidalna igra, ki deluje, dokler obstajajo tisti, ki jim je mogoče nekaj vzeti. Ko jih ni več, se sistem podre. Vzdrževanje sistema tudi ni več mogoče: države so (pre)zadolžene, javna poraba je na limitih, davkov ni več mogoče povečevati. In kar je najpomembnejše: ljudje so spregledali, da je vse skupaj lažna solidarnost, lažna socialna pravičnost in lažna zmernost. Tista zmernost, na katero se zdaj sklicujeta tako etablirana levica kot etablirana desnica. Ampak ta »srednja« pot očitno prihaja do bridkega konca, čeprav se poskuša z novimi intervencijami in grožnjami obdržati. Po vsej verjetnosti prihajamo v obdobje, ko se bo Ponzijeva piramida popolnoma zrušila in ko se bo treba resnično odločiti: ali za (liberalni) kapitalizem ali za socializem. Vmesne poti namreč ni. In glede na zgodovinske izkušnje o uspešnosti ene ali druge »skrajnosti« ne bi smelo biti dvoma, za katero pot bi se odločili.

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?