Tovarišica Milojka, gremo še en krog?

Značke

Boris Koprivnikar, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, Milojka Kolar Celarc, ministrstvo za zdravje, obvezno zdravstveno zavarovanje, reforma, zavarovanje, zdravje, zdravstvo, ZZZS

Socialisti te nikoli ne »razočarajo«. Ko že misliš, da so potrošili ves arzenal idiotizmov, imajo vedno še kakšnega asa v rokavu in te presenetijo. Tako je tudi s spremembo zdravstvenega zavarovanja, ki ji na ministrstvu za zdravje rečejo »reforma«. Ampak, saj veste, kaj je rekel minister za javno upravo Boris Koprivnikar lani – da je javni sektor gonilo razvoja vsake države. Po tej logiki je javno zdravstvo gonilo razvoja zdravja. Čudno je le, da so Slovenke in Slovenci vse bolj po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Pa razumi, kdor more.

Slovenski zdravstveni sistem temelji na solidarnosti; koliko je ta solidarnost lažna ali prava, pustimo za zdaj ob strani. V tem sistemu prisilno sodelujemo (neto) davkoplačevalci ne glede na to, koliko potrebujemo storitve zdravstva. Nekaj konkurence je do zdaj zagotavljajo dodatno zdravstveno zavarovanje, saj se je posameznik prostovoljno odločil, ali se bo zavaroval ali ne ter za to odštel okoli 30 evrov. Po novem ne bo več tako. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc predlaga ukinitev dodatnega zavarovanja, uvaja novo in (kakopak) prisilno progresivno nadomestilo.

Oglejmo si nekaj cvetk, ki jih je ministrstvo natrosilo na državnem portalu siol.net:

»Postavlja se vprašanje potrebnosti treh zavarovalnic ob tem, da med njimi veljajo oligopolne razmere in ni konkurence (pri tem pa se plačujejo obratovalni stroški za vse zavarovalnice).«

Ste razumeli? Za ministrstvo bo po novem ena sama zavarovalnica (ZZZS) očitno dovolj velika konkurenca. To je zmaga vseh parazitov, ki živijo od državnih sredstev.

»Premija se namreč med zavarovalnicami skoraj ne razlikuje, saj zavarujejo identičen zavarovalni produkt.«

Glede na intelektualno razgibanost uradnikov na ministrstvu je povsem možno, da ljudje Kolar Celarčeve mislijo, da konkurenco na trgu ne določa (tudi) različno število pravnih oseb na trgu, ki ponujajo isto storitev, ampak izključno cena, ki jo postavi država. A očitno si bosta po novem konkurirali med seboj dve obliki obveznega zavarovanja, ki bosta vplačani v isto blagajno. Po formuli: konkurenca = en ponudnik + dve (obvezni) obliki plačila enemu ponudniku. Dodatno konkurenco najbrž predstavlja različno plačilo iz različnih naslovov: obvezni zdravstveni prispevek gre iz bruto plače, obvezno zdravstveno nadomestilo bo treba plačati iz neto plače.

»Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima veliko pomanjkljivosti. Premija je izrazito regresivna, saj je enaka za vse zavarovance pri eni zavarovalnici, ne glede na finančno moč posameznika.«

Kaj državo briga, kako zasebne zavarovalnice obračunavajo premije? In koliko kdo plača. Po sedanjem obveznem zdravstvenem zavarovanju so bogatejši prisiljeni plačevati zdravljenje več. Menedžer, ki ima mesečno 12.000 evrov bruto plače, da v blagajno ZZZS skoraj 19.000 evrov na leto (opisano na spletni strani Čečkarije), kar pomeni, da se z njegovim denarjem zdravi kar 10 bolnikov (izdatki na zdravstvo na prebivalca), čeprav sam sploh prestopi prag bolnišnice ali zdravstvenega doma. Običajno se taki bogatejši posamezniki odločijo, da se bodo zdravili pri zasebniku (ker se mu ne da čakati v vrstah, čeprav ni nujno, da bo pri zasebniku ceneje, ker država tudi zasebnikom predpisuje cene) in denar odštejejo od svoje neto plače, kljub temu jih država prisili, da še vedno financirajo druge.

»Z zdravstvenim nadomestilom se to odpravlja, saj bo njegova višina odvisna od dohodka posameznika. S tem se povečuje solidarnost v sistemu.«

Ne, obvezno zdravstveno nadomestilo ni nič drugega kot to, da so tovariši in tovarišice socialisti navajeni, da je denar drugih ljudi njihova last in da lahko odrejajo drugim ljudem, kako naj delajo z lastnimi dohodki. Edino pravično bi bilo, da vsak plača toliko, kot za svoje zdravje potrebuje. Prav nič solidarnega ni v tem, da se politika meša v zdravje zasebnikov. Ko to počne (natanko to se dogaja s predlagano zdravstveno reformo), drsi država v totalitarno ureditev. V totalitarizmu pa, kot vemo, posamezniki niso svobodni, zato njihove odločitve niso ne racionalne ne svobodne. V tistem trenutku, ko država namesto njih odloča o njihovem zdravju, postanejo državljani lastnina države. Ker državo vodi peščica posameznikov, to na koncu pomeni, da so državljani v lasti peščice tovarišic in tovarišev socialistov.

Ideja temelji na levičarski agendi, da je »svoboda precenjena«, zato jo je treba omejiti. Državna skrb za zdravje ljudi ni nič drugega kot prepričanje socialistov, da država najbolj ve, kaj je najboljše za posameznika.

Novo nadomestilo je davek na neumnost in politično nesposobnost.

»Učinkovitost se meri tudi z višino obratovalnih stroškov.«

Učinkovitost javnega (državnega) zdravstva nima prav nikakršne veze s stroški zasebnih zavarovalnic.

»Niso pa zavarovalnice predstavile nobene analize, kjer bi prikazale svojo učinkovitost pri nižanju lastnih izdatkov.«

Progresivci menijo, da so edino oni tako razsvetljeni, da odločajo, kako bodo in kako lahko zlobne zasebne zavarovalnice poslujejo. Halo? Kako si država sploh drzne pomisliti, da bi zasebnemu podjetju narekovala, kaj so visoki stroški in kaj niso.

»Poleg tega se pojavlja vprašanje, zakaj so potrebne tri zavarovalnice za zavarovanje…..«

Ne, res, to je največja uganka. Zakaj imeti sploh tri zavarovalnice (pomislite, cele tri zavarovalnice!)? Najboljše je, tako je razumeti, da bi imeli samo eno mlekarno, eno pivovarno, enega peka, enega prodajalca avtomobilov (še boljše, eno samo vrsto avtomobila) in tako naprej; vse to pod strogim nadzorom države. Saj jih nihče ne potrebuje več, mar ne?

»….za katero je zavarovanih več kot 95 odstotkov populacije, ki je zavezana k doplačevanju zdravstvenih storitev.«

Država nima pravice, da posamezniku oporeka pravico do lastnega telesa. Osnovna človekova pravica je, da sam razpolaga s svojim življenjem in svojim zdravjem. In pravica je, da sam plačuje zdravstveno zavarovanje, kolikor hoče in pri kateri zavarovalnici hoče. Vsako omejevanje je omejevanje pravice do lastnega telesa, do skrbi za svoje zdravje. Z neumnostmi, ki jih počno socialisti tipa Milojka Kolar Celarc, drvi slovenski zdravstveni sistem v katastrofo. Še več. Oni s takimi ravnanji povzročajo razpad družbe.

»Tudi usmeritev EU je bila, da se doplačevanje k zdravstvenim storitvam odpravi.«

H katerim zdravstvenim storitvam? Kakšno doplačevanje? Z reformo, ki to sploh ni, se Slovenija vrača v popoln monopolni sistem. Tri zavarovalnice pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju so vsaj minimalno zagotavljale konkurenco, vsaj minimalno so nadzirale zdravstveni sistem in saj minimalno vplivale na boljše storitve. Ljudje so imeli vsaj minimalno možnost, da sami odločajo o svojem zdravju in zavarovanju (dodatno zdravstveno zavarovanje je bilo prostovoljno). To, kar počne ministrica za zdravje, zagotovo ni bila usmeritev EU.

Zaključek je: edina rešitev za slovensko zdravstvo in zdravje ljudi je, da se odpravi sedanje socialistično zdravstvo. ZZZS in zdravstvo sta pred razpadom, kmalu ne bo ničesar več, saj reforma samo podaljšuje neizbežen konec. Na več področjih slovenski zdravstveni sistem že zdaj ne deluje, saj se ljudje, če je le mogoče in je zadeva urgentna, odločajo za zasebne klinike. Tudi tako, da zbirajo plastične zamaške.

Pogovor gospodarja z gospodarjem o hlapcu ali javni sektor o zasebniku

Značke

Boris Koprivnikar, javni sektor, plače v javnem sektorju, QGI, realni sektor, RTV Slovenija, sindikati, zasebni sektor

To je bil pogovor gospodarja (javni sektor) z gospodarjem (javni sektor) o hlapcu (zasebniku). Tako lahko označim intervju ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za portal nacionalne televizije. Vredno ga je prebrati, saj boste lahko spoznali, da svet okoli vas ni takšen, kot ste mislili, da je. Novinarka in minister vam bosta odprla oči, zamislili se boste nad svojim pritlehnim in reakcionarnim meščanskim razmišljanjem. Zadelo vas bo spoznanje, da je blog, ki ga berete, podaljšek ideologije, ki skuša zatreti razsvetljeno zavest javnega sektorja. Skesano boste priznali, da ste nasedli zlobnim kapitalističnim jezikom, in ugotovili, da vas javni sektor, ki vam vzame pol plače, vrne pa vrečko arašidov, ni oropal, ampak nasprotno, pod črto ste mu še naprej dolžni, zato ima od vas pravico vzeti, kolikor hoče.

Oglejmo si nekaj neovrgljivih dejstev, ki jih je ob pomoči novinarke natresel Koprivnikar. Prosim vas odpuščanja, ker sem si pod njegovimi modrimi aksiomi drznil zapisati nekaj svojih misli. A razumeli boste, da sem žrtev thatcherjanske miselnosti, zato mi še vedno ni povsem razumljiva logika, po kateri z delom ustvarjaš dolg, ob nedelu pa so drugi tebi dolžni.

Koprivnikar: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.«

Eden redkih stavkov, če ne edini, s katerim se strinjam. Gospodarstvo (realni sektor) financira javni sektor. Temu ni kaj dodati, a Koprivnikar zadevo že v naslednji misli spelje v drugo (»pravo«) smer:

Koprivnikar: »Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo.«

Tisti, ki v resnici ustvarja dodano vrednost, je realni sektor. Da bi se javni sektor lahko financiral, mora denar vzeti zasebnemu sektorju. Vsak cent, ki ga javni sektor vzame, mora nekdo v zasebnem sektorju zaslužiti na trgu. To, da vrača javni sektor »nekaj« nazaj zasebnemu sektorju, je tako, kot bi oborožena nepridiprava najprej oropala skupino ljudi, potem pa jim nekaj milostno vrnila nazaj. Kakšno dodano vrednost in kje konkretno jo ustvarja javni sektor, minister ni povedal. Zagovorniki javnega sektorja dajejo kot primer ustvarjanja dodane vrednosti zdravnika, ki mu zavarovalnica, potem ko vas pregleda in predpiše recept, povrne 100 evrov. Tako naj bi ustvaril 100 evrov dodane vrednosti. Tudi če bi to držalo, je še vedno v ozadju država, ki (neto) davkoplačevalce prisili, da vplačujejo denar v zdravstveno zavarovalnico. Ustvarjanje dodane vrednosti je možno le v prostovoljnem odnosu izmenjave blaga in storitev, ustvarjanje dodane vrednosti s prisilo pa to ni. Ta dodana vrednost je virtualna, potrebna za državne računovodje. Da javni sektor ustvarja dodano vrednost, je zato zgolj mit, ki je podoben mitu, da tudi zaposleni v javnem sektorju plačujejo davke.

Koprivnikar: »V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo. To dokazuje, da je bil pod strogim nadzorom javnosti in politike predvsem ožji javni sektor (ministrstva in organi v sestavi). Širši javni sektor se med krizo ni krčil.«

Kaj pomeni blago naraščanje števila zaposlenih v javnem sektorju v času krize, ob tem da Koprivnikar zaposlenih v zasebnem sektorju sploh ne omeni, si lahko ogledate tukaj ali tukaj. Dodaten komentar ni potreben.

Koprivnikar: »Če gledate, kakšna je rast bruto domačega proizvoda in rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač in stroškov javnega sektorja, si upam trditi, da smo kar uravnoteženi.«

Super! Država skrbi, da produktivni del družbe (realni sektor) ne bi imel preveč. Zato z novimi davki lovi »ravnotežje« med gospodarstvom in javnim sektorjem. Medtem ko prvi ustvarja, mu drugi krade. Edini pravi davkoplačevalci, ki dajejo denar, da bi imel javni sektor za plače, so v realnem sektorju. Zaposleni v javnem sektorju so izključno davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem (realnem) sektorju. Njihovo plačevanje davkov je le računovodska zvijača, ki je v resnici prelaganje (že tako ali tako nakradenega) denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega, kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado o uravnoteženosti med rastjo bruto domačega proizvoda in rastjo produktivnosti ter rastjo plač in stroškov javnega sektorja v resnici dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v realnem sektorju.

Novinarka: »K prepričanju o parazitski vlogi javnega sektorja prispevajo tudi manipulacije s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. Delodajalci trdijo, da plače v javnem sektorju naraščajo hitreje kot v gospodarstvu, v javnem sektorju te trditve zavračajo. Kakšne podatke imate v vladi?«

Koprivnikar: »Po zadnjih podatkih Umarjeve publikacije Ekonomsko ogledalo rastejo plače tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je pa res, da so plače v javnem sektorju v zadnjih dveh letih rasle hitreje kot v gospodarstvu, a so se v času krize, predvsem pa v letu 2012, tudi precej znižale, najbolj prav v državni upravi.«

Najprej k vprašanju novinarke, češ da prepričanje o parazitski vlogi javnega sektorja temelji na manipulaciji s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. »Ogorčenost« novinarke je razumljiva. Kot zaposlena (ali pa honorarna sodelavka) na RTV SLO je del javnega sektorja, je javna uslužbenka. Plačo dobiva tako, da država vsakemu, ki ima električni priključek, s silo vzame nekaj več kot 150 evrov na leto. A spet so tisti, ki delajo na trgu oziroma v realnem sektorju, edini neto plačniki tega prispevka. Zaposleni v javnem sektorju, ki plačujejo RTV prispevek, so virtualni plačniki, saj prispevek plačajo z denarjem, ki ga je država vzela zaposlenim v realnem sektorju. To pa ni nič drugega kot parazitstvo. Parazit ali zajedavec je namreč organizem, ki se zaje v drug organizem in živi na njegov račun. Javni sektor je torej parazitski ne glede na to, kakšno je razmerje plač med javnim in zasebnim sektorjem.

Kakšne so plače, si lahko ogledate tukaj, kakšna pa je porazdelitev zaposlenih po višini bruto plač pa tukaj.

Koprivnikar: »Sindikati so zelo močan javnopolitični igralec. In vedno je na tehtnici, kakšna je cena dogovora v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če dogovora ni, se pravi s socialnimi nemiri. To je pač vsakokratna odločitev vlade.«

Sindikati javnega sektorja so v stalni ofenzivi in so največji zaviralec prosto-tržnih reform. V državi, ki se jo v širokem loku izogibajo tuji investitorji, trosijo marksistične neumnosti o razrednem boju, kjer so na eni strani delavci in zaposleni v javnem sektorju, na drugi strani pa zlobni kapitalisti. Jokajo, da je največje breme krize nosil prav javni sektor, in grozijo s stavkami, če vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev. Zato tudi Koprivnikar so sindikatih javnega sektorja, ki jih vodo Branimir Štrukelj, zelo previdno govori, čeprav je več kot očitno, da gre za zaščiteno interesno skupino, ki želi od države zase kar največ tujega denarja. Cena, ki jo plača realni sektor zaradi izsiljevanja sindikatov, je vedno večja od cene, ki bi jo realni sektor plačal, če bi prišlo do stavke ali socialnih nemirov zaposlenih v javnem sektorju. Vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju, ki jo izsilijo sindikalisti, pomenita manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju.

Koprivnikar: »Sindikati imajo predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju na mizi. O vsakršnih spremembah v plačnem sistemu se vedno dogovorimo z njimi, zato načelnega zavračanja pogovorov o izboljšanju plačnega sistema z izgovorom, da se za tem nekaj skriva, ne morem sprejeti. Vabimo jih, da se o teh rešitvah sploh začnemo pogovarjati.«

O čem se s sindikati sploh pogovarjati? Možen je pogovor je o tem, kako od neto davkoplačevalcev izpuliti čim več denarja. Vse drugo so finese. In zdi se, da med Cerarjevo vlado in sindikati ni prav nobenega konflikta. Na eni strani so sindikalisti, ki se ne odrekajo socializmu, na drugi strani vladni pogajalci s pooblastilom vlade, ki se zadnje mesece gre intervencionizem in očitno ne verjame v trg.

Koprivnikar: »Z ocenami 4 in 5 napreduje okoli 95 odstotkov javnih uslužbencev.«

Glede na ocene ima Slovenija najbolj učinkovit javni sektor na svetu (pred nami je mogoče Severna Koreja), v katerem očitno delajo vsi geniji, ki jih premoremo. Kar seveda ne drži. Do tega pride, če javni sektor ocenjuje javni sektor. Sicer glede na višino davkov, ki jih ima Slovenija, spadamo med države z izredno neučinkovitim javnim sektorjem. Kam spadamo, si lahko ogledate tukaj (Slovenija je levo spodaj, kar pomeni, da ima visoke davke in neučinkovit javni sektor).

Javni sektor živi v milnem mehurčku, zaverovan v svoj egoizem. Slovenija zato po QGI indeksu spada med države, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom.

Minister Koprivnikar in Estonija

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.