Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Cesta v pekel (7. del) Novela družinskega zakonika ali kako je parlamentarna levica spustila smrtonosni virus v celico naroda

Značke

Antonio Gramsci, Bog, družina, Državni zbor RS, Evropa, Jože Mlakar, kulturni marksizem, Levica, LGBT, naravna družina, narod, noveza družinskega zakonika, nuklearna družina, oblast, parlament, psihopat, Slovenci, slovenstvo, socializem, sociopat, stara celina, tradicija, vera, virus, Vlada RS

»Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo. … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve ter medije najprej zajel kulturo.«

To so besede Antonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki je glasna in zganja dovolj veliko hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.

Prav ima Jože Mlakar (to sem tudi sam večkrat zapisal), ki pravi, da je to mogoče le, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in počasi zanemarili božja opozorila, kaj je prav in kaj ni prav. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.

Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.

Družina oziroma njena temeljna struktura (ali namen) kot zveze moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda po samoohranitvi (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva in kraljevine, nam tuje državne tvorbe, ravno zaradi družine, ki je iz roda v rod prenašala domač jezik, kulturo, tradicijo in vero. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.

Narod ti lahko napadaš, okupiraš ali izvajaš genocid, a vedno bo na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala naprej tisto, kar jih je nekoč držalo skupaj in kar jih bo v prihodnosti držalo skupaj. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki z virusom želijo uničiti družino in njeno zmožnost svojo zgodovino prenašati na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).

Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske, na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo zato, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe; da je treba tudi moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav); da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti; da šole odvračajo otroke od svojih staršev; da se spodbuja k spremembi spolov; da pop kultura najstnike prepričuje, da si ´in´, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glasi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celica) ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj ´enoplanetarcev´ uničenje osnovne celice naroda.

To perspektivo, to veliko sliko je treba imeti pred očmi, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, to je majhna stvar, to je majhna in nepomembna težava. Ni res. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alice v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te ´malenkosti´ trajajo že dolgo, vsaka generacija doda novo. In na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnihkoli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile včasih zdravniški problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali smrtjo.

Zato je zahteva levice, da imajo pod nadzorom izobraževanje. Mladi se takrat oblikujejo, najlaže se indoktrinirajo, uniči se jih detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Brišejo jim spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo ´normalnostjo´. Otrokom, ranljivi kot so, je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo ´slabo´ v ´dobro´, bodo še naprej širili morilski virus.

Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne družine). To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti ´lepe´ rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (5. oktober 2022).

Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.

Vrata Armagedona: ko smo se odvrnili od Boga, smo se odpovedali človeškosti in človečnosti

Značke

Aleksander Solžencin, Andrej Turjaški, Bog, cerkev Marijininega vnebovzetja, don Juan Avstrijski, Hannah Arendt, humanizem, izobraževanje, Jan Sobieski, Karel Martel, krščanstvo, Martin Luther, orožje, prebujenci, vera, wokeism, ZDA, šola

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).

Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).